A. Tomažič, Pogledi: (R)evolucija v Romuniji? II.

1

Inštitut za proučevanje komunističnih zločinov in spomin na romunsko izseljenstvo (Institutul de Investigare a Crimelor Comunismului şi Memoria Exilului Românesc) ima sedež v mnogo lepšem delu Bukarešte. Taksist opozori na zabavno naključje: v tem predelu da so včasih stanovali komunistični funkcionarji. Mogočne predvojne vile danes poseljujejo uslužbenci veleposlaništev in drugih institucij za širjenje mehke moči, recimo francoski inštitut.

Cosmin Budeancă, generalni direktor inštituta, ne zna natanko pojasniti, ali taksistova opazka drži, saj sam ni bil rojen v Bukarešti. Niti tega ne ve, ali je bil gospod, ki domuje v isti stavbi kot inštitut in s katerim si na hodniku iz dneva v dan izmenjujejo vljudne pozdrave, general romunske vojske ali mogoče Securitate. Prvo bi bilo vendarle uglednejše, romunska vojska je od nekdaj imela domoljuben predznak, doda. No, v določenem obdobju so tudi pripadniki Securitate hoteli veljati za nekakšne domoljube, ki po robinhoodovsko kradejo tehnologijo tujcem in s tem pomagajo Romuniji.

Koliko je sploh bilo securistov, sodelavcev Securitate, je vprašanje, ki se vsiljuje samo od sebe. Kako gosto so bile države za železno zaveso posejane z ovaduhi, se je začelo razkrivati po padcu berlinskega zidu. Smešne, včasih pa zelo tragične zgodbe so se vpletale tudi v umetniška dela, denimo nemški film Življenje drugih (Das Leben der Anderen, 2006). Ampak za Romunijo je morda bolj pomenljiva kratka zgodba enega njihovih najbolj priljubljenih pisateljev, Mircee Cărtărescuja, v kateri popiše svoje znanstvo z rahlo labilno in k alkoholizmu nagnjeno mlado žensko, ki se je v osemdesetih odločila sprejeti ponudbo, da postane sodelavka Securitate (v zbirki Zakaj ljubimo ženske, Študentska založba, 2012). Pisatelj je odtlej ni videl in bil prepričan, da je žalostno končala. Desetletja zatem, že v svobodni Romuniji, pa se mu je razkrilo, da jo življenje razvaja: kot žena evroposlanca živi v Bruslju.

Securistov je bilo po približnih ocenah 10.000, pravi Cosmin Budeancă. Tega ni mogoče trditi z gotovostjo, do lustracije v Romuniji ni prišlo. Zares presenetljiv pa je podatek, da je Securitate svoje arhive, in to v raztreščenem stanju, brez ključa, predala novi oblasti šele leta 1999. Zato se še danes tu in tam dogaja, da izmed fasciklov kdo izbrska kaj, s čimer nepreklicno konča kariero kakšnega politika. Pri čemer zaradi odsotnosti šifranta sploh ni jasno, ali se je posameznik v arhivih Securitate pojavil kot informator ali prisluškovani. Preteklost se torej zares uporablja kot bejzbolska palica za obračunavanje s posamezniki – točno tako, kot se po mnenju nekdanjega poljskega oporečnika Adama Michnika (ki se bo v tem besedilu povsem nepričakovano pojavil še enkrat) ne bi smela.

Hvaležni za posmrtne ostanke

Inštitut za preiskovanje komunističnih zločinov in spomin na romunsko izseljenstvo je bil kot eno od teles romunske vlade ustanovljen leta 2005. Pod njegovim okriljem deluje 36 ljudi za vso Romunijo (za primerjavo: Inštitut za nacionalni spomin s podobno namembnostjo na Poljskem jih po Budeancovih besedah zaposluje okrog 3.000), njihova vloga pa je predvsem posvetovalna. Raziskovalci z inštituta pri sodnih procesih, ki obravnavajo zločine iz časa komunističnega režima, pripravljajo strokovna mnenja, tožbo pa vloži tožilec. Pri izdelavi strokovnih mnenj sodelujejo z Nacionalnim svetom za proučevanje arhivov Securitate (Consiliul Naţional pentru studierea arhivelor Securitaţii), ki si za iskanje želenega gradiva pogosto vzame po nekaj mesecev, potoži Budeancă. Sicer pa v okviru tega sveta deluje tudi zgodovinar Liviu Ţaran, ki je spisal knjigo o Pacepi, avtorju Rdečih horizontov, v kateri razkriva vsebino arhivov Securitate o znanem prebežniku (Ion Mihai Pacepa in Dosarele Securitaţii, 2009).

V grobem razlikujemo dve kategoriji komunističnih zločinov, razlaga Budeancă, žrtve obeh so bili seveda nasprotniki režima. V prvo sodijo ljudje, ki so bili ustreljeni brez sojenja, in to kje v hribih ali globoko v gozdu; v drugi pa so tisti, ki so umrli med mučenjem v zaporih in so jih potem pometali v množična grobišča. Teh je pri nas kar precej, pripoveduje, a brž doda, da se Romunija vendarle ne more kosati s Slovenijo in Hudo jamo. Poleg tega je bila pri vas situacija drugačna, veliko bolj zapletena, knjigo o dogajanju na jugoslovanskih tleh med drugo svetovno vojno sem moral prebrati dvakrat, da sem začel razumeti, za kaj je šlo, z rahlim nasmeškom pripomni Budeancă. Pri svojem delu se srečuje s podobnimi prizori, kakršni se odigravajo v vseh okoljih, kjer se človek mimogrede prikoplje do kakšnega množičnega grobišča: ljudje, ki se obrnejo na njihov inštitut v iskanju sledi za sorodniki, ki so izginili v času Ceauşescuja, neredko v solzah olajšanja sprejmejo vesti, da so nekje našli posmrtne ostanke njihovih bližnjih.

Stene, ki imajo ušesa

Ostaline Ceauşescujeve strahovlade je nemogoče prezreti, čeprav se o njih ne govori na glas. Ceauşescujeva paranoidnost, zaradi katere so bili menda stanovanja vseh njegovih najožjih sodelavcev opremljena z mikrofoni, je na začetku osemdesetih eskalirala v pravo megalomansko blodnjavost, najlepši dokaz za to je Beli slon. Tako so Bukareščani ljubkovalno poimenovali največjo in najbolj monstruozno v menažeriji mestnih arhitektonskih pošasti – Palačo parlamenta. Stavba je druga po velikosti na svetu, pred njo je le še Pentagon. Besede iz ust vodičke med dvournim vodenim ogledom so, kot bi brala iz Guinnessove knjige rekordov. Kilometri hodnikov, najdaljše zavese, največje preproge in kilogrami pozlate na lestencih, vse romunske izdelave in porekla … Tu so danes prostori obeh domov romunskega parlamenta in muzej sodobne umetnosti, pa še vedno na tisoče kvadratnih metrov ostaja praznih – tako kot so temna skoraj vsa njena okna, ko se zvečeri. Novi oblasti pa si je očitno uspelo izmisliti namembnost za prostore pod palačo, o katerih so krožile govorice, da si je v njih Ceauşescu uredil atomsko zaklonišče. Lahko vam pripovedujem le o nepreverjenih zgodbicah, podzemni del uradno ne obstaja oziroma je v pristojnosti obrambnega ministrstva, pove vodička skupini obiskovalcev. Med njimi je tudi znani poljski disident Adam Michnik, ki se je v Romuniji v času pomembne obletnice mudil kot gost neke nevladne organizacije.

Nekaj je bilo v zraku

Palača parlamenta je na mestu nekdanje četrti Uranus, iz katere so izselili 30.000 ljudi in njihova bivališča porušili. Prebivalstvo je za Ceauşescujev poseg v mestno tkivo skovalo prav poseben izraz: Ceauşima, ki je skupek besed Ceauşescu in Hirošima. V sodobnosti se dogaja nekaj podobnega, o čemer pa skoraj nihče ne govori, opozarja Eva Catrinescu, ki je v devetdesetih delala v Sloveniji kot lektorica za romunski jezik na ljubljanski Filozofski fakulteti, zdaj pa živi v Bukarešti ter tolmači in prevaja (tudi) iz slovenščine. Žrtve barbarstva so danes stare bukareške vile: speče lepotice, s katerih se neslišno lušči omet in se sesedajo same vase, se lahko nadejajo le še, da bodo mestne oblasti nanje pribile tablo z rdečo piko, ki jih tudi uradno uvršča v potresno ogrožene stavbe prvega reda. Že prej je seveda oko nanje – oziroma na zemljišče, na katerem stojijo – vrgel kakšen podjetnik, ki jih je nato brez težav porušil in tam zgradil gromozanski objekt iz jekla in stekla.

Več lahko preberete v Pogledih.

_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.


1 komentar

  1. Zanimiv in za Slovenijo zelo poučen prispevek avtorja.

    Veliko je podobnosti med Romunijo in Slovenijo.

    Čeprav Slovenija mnogokrat prekaša Romunijo po genocidnih pomorih in zaporih, ni izvedla lustracije.

Comments are closed.