A. Tomažič, FB: Prava resnica o NOB

22

Ni skrivnost, da je komunistična indoktrinacija pustila globoke sledi v miselnosti slovenskega naroda. Področje, v katerem so bili komunisti najbolj uspešni pri pranju možganov slovenskemu narodu, je oblikovanje njegovega zgodovinskega spomina. Glede na to, da pogled na preteklost v veliki meri določa tudi človekovo ravnanje v sedanjosti in prihodnosti, je jasno, da ima zgodovinski spomin neizogibno tudi aktualne politične implikacije. Volilni izidi v dobrih dveh desetletjih slovenske demokracije, natančneje politična premoč levice v Sloveniji, ki nima primere med novimi članicami EU, to popolnoma potrjuje. Vendar ne gre samo za zgodovinsko zavest navadnih ljudi, bolj osupljivo je, da komunistične zgodovinske interpretacije sprejemajo kot samoumevne celo mnogi ljudje na desnici, za katere to ne bi pričakovali.

Ena izmed takih »splošno sprejetih« komunističnih interpretacij je povezovanje partizanstva z osvoboditvijo slovenskega naroda. Celo politiki, škofje in zgodovinarji, ki jim nikakor ni mogoče očitati naklonjenosti komunizmu, govorijo in pišejo, da je bilo partizanstvo osvobodilno gibanje, ki je vodilo narodno-osvobodilni boj (poleg revolucije), ki naj bi se končal z osvoboditvijo maja 1945. Vprašanje je, ali se ti ljudje sploh zavedajo, kaj govorijo, ko ponavljajo te komunistične floskule. Ali se kdaj vprašajo, kaj pomeni »osvoboditev«, kaj je to »svoboda«? Če bi resno poskušali odgovoriti na ti vprašanji, potem bi morali ugotoviti, kako nevzdržne so njihove trditve in kaj z njimi sporočajo.

Navadno se kot dokaz osvobodilne narave partizanstva navaja, da se je to gibanje »borilo proti okupatorju«. Že, toda boriti se proti okupatorju še ne pomeni nujno tudi boja za svobodo. Odsotnost okupacije in svoboda sta dve različni stvari; natančneje, neka država ne sme biti okupirana, da bi bila lahko svobodna, toda ni vsaka neokupirana država samo zaradi tega že tudi svobodna. Veliko držav je, in še več jih je bilo v preteklosti, ki niso (bile) okupirane, a so (bile) pod vladavino nedemokratičnih režimov in zaradi tega niso (bile) svobodne. Najbrž ne more biti dvoma, da npr. Severna Koreja ni svobodna država (za njene državljane), četudi ni okupirana.

Vprašanje, ali se je partizanstvo borilo za svobodo ali se ni, je potemtakem odvisno od odgovora na vprašanje, ali je Slovenija po partizanski zmagi leta 1945 postala svobodna ali ne. Postkomunistična levica odgovarja pritrdilno, kar je razumljivo, saj izhaja iz režima, ki je tedaj prevzel oblast (četudi ni združljivo z demokratično usmeritvijo, katero v besedah izpoveduje tudi ta levica), nerazumljivo in nelogično pa je, če je to tudi mnenje ljudi, ki ne pripadajo temu idejno-političnemu krogu. Za ljudi, ki so po letu 1945 javno izpovedovali stališča in vrednote, za katere se zavzema današnja slovenska desnica, namreč ni bilo svobode, ampak zapor (če ne celo kaj hujšega). In dokler ti ljudje niso bili svobodni, tudi Slovenija ni bila svobodna.

Slovenija spada med tiste države, katerim konec vojne in okupacije leta 1945 ni prinesel tudi svobode, ampak komunistično diktaturo. To, da so bili na čelu te diktature domači ljudje, ni predstavljalo tolikšne spremembe na bolje, da bi upravičilo izraz »osvoboditev« za takratno stanje, saj človek ni že svoboden samo zato, če ga, zaradi kritičnega javno izraženega mnenja o oblastnikih, zaslišuje domači udbovec namesto tujega gestapovca in je poslan na Goli otok namesto v Dachau. Svoboda je prišla k nam šele leta 1990 s prvimi večstrankarskimi volitvami, ko se ljudem ni bilo več treba bati zapora v primeru kritike oblasti, v polnem obsegu pa naslednje leto z državno osamosvojitvijo Slovenije. Trditi, da smo postali Slovenci svobodni leta 1945, pomeni priznavati Komunistični partiji pravico do vladavine kot edine dovoljene politične stranke, kar se je začelo tistega leta in trajalo naslednjih 45 let.

Partizanstvo nam torej ni prineslo svobode, kar pomeni, da se zanjo tudi ni borilo. Ne le to, partizanstvo se je borilo proti svobodi slovenskega naroda in nosi krivdo, da je Slovenija postala svobodna šele leta 1990, namesto v letih 1945/46 kot naši severna in zahodna soseda, ki sta imeli že tedaj svobodne večstrankarske volitve. Če je druge vzhodnoevropske države leta 1945 prikrajšala za svobodo sovjetska Rdeča armada, ki je tem državam vsilila komunistične diktature, je to neslavno dejanje pri nas opravila samooklicana »narodnoosvobodilna« vojska!

Nekdo bo na to odvrnil: Kaj pa partizanski boj proti okupatorju, mar to ni bilo nekaj pozitivnega? Ne, ni bilo. In sicer zato, ker ta boj ni bil namenjen osvoboditvi slovenskega naroda, ampak vzpostavitvi komunistične oblasti nad njim, za sam konec tuje okupacije pa je bil ta boj (in velike žrtve, ki jih je povzročil) nepotreben. Tujih okupatorjev (tako italijanskih kot nemških) namreč niso partizani pregnali iz naše domovine, temveč so jo okupatorji sami zapustili, potem ko so po porazih na glavnih svetovnih bojiščih podpisali kapitulacijo. Noben resen zgodovinar ne zanika, da bi tudi v primeru neobstoja partizanstva sile osi izgubile drugo svetovno vojno in bi se njihova okupacija naše domovine končala. Se pravi, partizanski »boj proti okupatorju« – nepotreben za končanje okupacije – je bil le sredstvo za dosego nedemokratičnega cilja – komunistične osvojitve oblasti brez volitev oziroma komunistične revolucije. Bil je učinkovita krinka, ki naj ta končni komunistični cilj zakrije, in vaba, ki naj z apeliranjem na domoljubna čustva pritegne nekomuniste v boj za komunistično oblast. Ne drži, da naj bi se partizanstvo borilo tako za osvoboditev kot tudi za revolucijo. Partizanstvo se je borilo zgolj za komunistično revolucijo, proti okupatorjem pa le zato, ker je bila oblast, ki so jo komunisti morali strmoglaviti, da bi lahko oni zavladali, pač tedaj v rokah okupatorjev. Osvoboditev in komunistična revolucija kot način vzpostavitve komunistične diktature se izključujeta, ne glede v kakšni obliki in pod kakšnim zunanjim videzom (denimo videzom »boja proti okupatorju« kadar poteka v času okupacije) se ta revolucija izvaja.

Partizanstva in komunistične revolucije, katero njeni zagovorniki imenujejo »narodnoosvobodilni boj« (»NOB«), ni mogoče razumeti brez narave in ciljev Komunistične partije (KP). Ta stranka je bila prepričana, da ji ne glede na voljo ljudstva pripada pravica do absolutne oblasti kot edino dovoljeni stranki brez volitev in opozicije, ker pozna zakone zgodovine kot pot, po kateri bo popeljala človeštvo do brezrazredne družbe, neke vrste raja na zemlji. Ta cilj po mirni, demokratični poti ni uresničljiv, zato so komunisti vedeli, da bodo morali (absolutno) oblast osvojiti z orožjem, oziroma izvesti revolucijo, ki bo terjala žrtve tudi na njihovi strani.

Več lahko preberete na Facebook profilu.


22 KOMENTARJI

  1. Prav nič se ne spomnim, da bi se učili, da so partizani kje rešili kakšne talce pred streljanjem, da bi ustavili kakšen vlak, ki je peljal v internacijo (menda čez 30000 Slovencev je končalo v internaciji). Veliki osvoboditelji?!

  2. Pri vsaki stvari je pomembno bistvo, ne pa površje, ki prikriva bistvo. In to bistvo je odkril avtor.

    Revolucija je bila izvedena pod krinko osvobodilnega boja, ko se je že vedelo, da bodo nacisti izgubili, kar vse je povzročilo nepotrebno morijo Slovencev in za nameček še uvedlo diktaturo totalitarnega režima, ki že tedaj ni dopuščal spomina na predvojne in še bolj zgodovinsko zgodnje civilizirane čase Slovencev.

  3. Hvala Bogu, za svetovni splet, sicer te resnice še dolgo nebi prišle skozi komunistične (tudi smo)cenzure, do dovolj široke javnosti.

  4. Odlično pisanje. Toda če na vsa ta neskončna vprašanja daješ našim zombijem logične odgovore in dokaze, vidiš, da ne gre za razumevanje in nerazumevanje. Temveč za globoko VRAŽEVERJE v socialne spremembe in za strah Fritzlovih žrtev. Nič jim ne pomaga. To vidim pri sorodnikih, znancih, “prijateljih”. Ki so inteligentni. A nočejo razumeti. Morda jim zablokira razum zaradi močnih čustev strahu. Dobesedno se bojijo pogledati drugače, bojijo se svobode. Kot smrti. Globoko v sebi se zavedajo, da ne zmorejo, da niso dovolj zreli, samostojni in potem vklopijo obrambne mehanizme: zanikanja, relativiziranja, neposlušanje, beganje, preskakovanje, spreminjanje tem pogovora, iskanje kontra argumentov,….

    Komunisti so (bili) kot psihopati odlični, najboljši:
    1. pri pobijanjih, umorih
    2. ropanju
    3. laganju, zamolčanjih, blefiranjih
    4. manipuliranju
    5. pranju možganom množicam

    Treba je videti pluse in minuse. Treba je komunistom priznati v čem so ne samo uspešni in dobro zverzirani, temveč odlični.

  5. Jasno, slovenec med drugo svetovno vojno bi moral med okupacijo lastne domovine in načrtovanim uničenjem naroda ostati lepo doma na toplem, ker je seveda vsak vedel, kako se bo vojna končala. Gotovo so se vsi tisti, ki so šli v gozdove ves čas prav trapasto počutili, ko dajejo svoje življenja naprodaj za stvar, ki je tako ali tako že odločena. In seveda so prav vsi krvoločne komunistične zverine, katerih žrtve lahko z lahkoto odpišemo, ker se pač niso borili za večstrankarski dvodomni parlament in tržno gospodarstvo. (sarkazem off)

    • Žal, zelo velik del partizanov je bil zlorabljen za enostranske cilje KP. Koliko med njimi jih je končalo pod (ukazanimi/naročenimi) streli soborcev, ne bo nikoli znano: kdor ne uboga in se ne strinja z nami, ni naš, četudi je med nami – proč z njim! Tako so se nekateri osvobajali potencialnih notranjih sovražnikov …

      Primerjava štvilk med pobitimi “okupatorji” in pobitimi domačini pa je tudi zgovorna: čemu so se toliko znašali nad sonarodnjaki, ko pa naj bi bil njihov glavni cilj osvoboditev izpod okupatorja?

      • Nekaj maščevanje zmagovalcev nad poraženimi, nekaj odstranjevanje vsake opozije, nekaj čisti sadizem in oportunizem. Zato se mi zdi, da tukaj ne gre za črno in belo, ampak eno samo sivino, ki nažalost še vedno obvladuje slovensko sedanjost- in pri tem takšni članki ne pomagajo, ker samo razdeljujejo na “naše” in “njihove”. In če se 100% ne strinjaš z našimi pogledi si jasno njihov in odpisan.
        Btw, zakaj okupatorji pod narekovaji?

        • Narekovaj zato, ker iz kombinacije besednih zvez “osvobodilni” in “boj proti okupatorju” in dejanskih rezultatov (več pobitih domačinov) je možno sklepati, da niso vsi prebivalci Slovenije imeli istega – tujega (oz. kar tri tuje) okupatorja oz. da je komunistom beseda okupator “uradno” (za potrebe EPP ali AGITPROP oz. PR, kot se sedaj temu s tujko reče) sicer pomenila tujo zasedbeno oblast, dejansko pa je bilo vse njihovo prizadevanje usmerjeno na dosego oblasti in odstranjevanje vseh, ki bi jim kasneje utegnili biti moteči zaradi svoje pokončnosti. Temeljitost njihovega “boja proti (namišljenemu, notranjemu, fiktivnemu…) okupatorju” je dobro vidna še sedaj. Manjka nam rod potomcev pobitih pokončnih, neupogljivih Slovencev, večina ostalih nas je (tako ali drugače, v večji ali manjši meri) “pohabljenih”, z dodobra “opranimi možgani”, poslušnih, “pišmeuhovskih”, bojazljivih “ovčic”, ki so glasne zgolj v čredi, kjer se lahko potuhnejo v množici, sicer pa …

          Gotovo gre za paleto odtenkov. Kolikor jaz razmem, ne gre za črno-belo prikazovanje, ampak bi želeli, da se kot dejstvo razgrne VSA resnica, ne le del oz. ne le potvorjena in prilagojena in popolnoma cenzurirana “resnica”, ki je v tem primeru pravzaprav nasprotje od resnice.

          • Po mojem mnenju lahko brez problema nevtralno rečemo, da so bili okupatorji Nemci, Italijani in Madžari in pri tem ne potrebujemo navednic.
            Če se vam zdi pravilno, da sedaj celotno populacijo slovenije označite za inferiorno pobitim, je to vaša stvar; bi bilo pa po moje koristno, da se s takimi oznakami ne obremenjuje mlade generacije. Nas po večini komunisti, partizani in domobranci sami po sebi ne zanimajo-veliko rajše bi se pogovarjal o ekonomiji, šolstvu in okolju. Vendar nas vedno nazaj potegnejo politiki, ki zlorabljajo zgodovino in zgodovinarji, ki se gredo politiko.

          • Dobro bi se bilo kaj naučiti iz zgodovine.
            Ekonomski sistem je pogojen s političnim,ta pa z ideološkim.
            V demokratičnem socializmu bo tak tudi ekonomski model. Govorjenje o demokratičnem socializmu ni nič drugega kot ustvarjanje ideologije, ki naj pokrije oz. bolje prikrije gospodarki in drug kriminal določene kaste.

          • Mahnič, pod težo vseh dejstev in svinjarij o komunajzerjih, je to, da dajmo govoriti o sedanjosti in pozabimo preteklost, brezvezna.

            Po drugi strani pa bi v isti sapi želeli, da Kučan še vedno velja za demokrata, nasprotniki pa totalitarneži.

            Ampak človek, ki skriva svojo preteklost, ne more učiti drugih demokracije.

          • “bi bilo pa po moje koristno, da se s takimi oznakami ne obremenjuje mlade generacije.”

            G. Mahnič, ne morem si kaj, da se ne bi nasmehnila, ko pomislim, da delujem kot neka stara, rahlo dementna gospa … No, moji starši so bili rojeni po drugi svetovni vojni, tako da “dedno” nisem obremenjena s travmami iz tistega časa. Pa kljub temu se zavedam, da ne bo “sreče” (čemur se je včasih reklo “blagoslova”), dokler ne rešimo in razčistimo tega dela narodove zgodovine.

          • Sivino vidim pri celotnem obdobju. Lahko vidim nekaj dobrega pri uporništvu nacizmu kot absolutnemu zlu in nekaj enako zlega pri med in povojnih pobojih. In enako lahko pri domobrancih vidim nekaj dobrega v obrambi domov in boju proti komunizmu, vendar spet zlo pri prisegi Hitlerju in kolaboraciji. Torej zame končni rezultat ena sama sivina.

          • Ti lahko vidiš sivino, ampak še vedno so živi nekateri komunistični zločinci, ki bi jih morali obsoditi.

    • Čeprav si sarkastičen, je s stališča same vojne, to, kaj se je dogajalo v Sloveniji popolnoma res.

      Edino to je bilo pomembno, na kateri strani si se znašel na koncu. Komunajzerji so bili v tem spretni – najprej paktiranje z nacisti, potem pa prefarbanje.

      Saj isto počnejo danes – najhujši zločinci se zdaj prikazujejo kot največji demokrati.

  6. Vsi vemo, kakšna je bila sestava svetovne protifašistične koalicije. Slovenski (jugoslovanski) partizani so bili njen del, domobranci (na žalost!) ne.

  7. @Dule:
    Pozabili ste napisati, da so bili partizani tedaj na strani Stalina – dokler je vojna trajala, je Zahod lahko sodeloval s Sovjetsko zvezo pri obrambi proti skupnemu sovražniku. Po vojni pa je hitro nastal razdor – na eni strani demokratični Zahod, na drugi strani komunistični Vzhod. Morda še to. Tudi ZDA sodijo v protifašistično koalicijo, pa je njihov veleposlanik v Sloveniji kljub temu doživel napade s strani naših "antifašistov". To pomeni, da je bilo s komunističnim "antifašizmom" nekaj narobe. Navsezadnje: do napada Nemčije na Sovjetsko zvezo je bila KPS zaveznik nacistov.
    In še to: kar naprej se omenjajo domobranci. Ta izraz prihaja še iz stare Avstrije, ki je imela domobranske enote (lahka pehota), kar je nekaj podobnega kot je bila od leta 1968 dalje v Jugoslaviji Teritorialna obramba. Če imamo v mislih medvojno domobransko vojsko, je slednja nastala šele konec leta 1943 kot posledica velikih komunističnih ofenziv in zločinov (Grčarice, Turjak, komunistični poboji ranjencev….. vse ob asistenci italijanske vojske!).
    Tako da stvar še zdaleč ni črno-bela.

    • Pri komentarjih v stilu Duleta, je najbolje upoštevati pravilo – smeti odplavajo mimo.

      Kdor misli, da je to, da so bili na koncu vojne na strani zmagovalcev, opravičilo za vse sranje, ki so ga zakuhali, , ima oprane možgane.

      In če njegove besede malo obrnem. Vsi vemo, kakšna je bila sestava svetovne protikomunistične koalicije. Slovenski desničarji so bili njen del, komunisti pa ne.

  8. Samo zadnji dve leti vojne. Kaj je bilo pa prej? In če so bili taki osvoboditelji, odkod potem vojna v Bosni in na Hrvaškem? Je bila tudi to protifašistična vojna? Je res naša 10 dnevna vojna tako nepomembna, da ne moreš videti niti zakaj se je zgodila?

    Res, domobranci niso bili, v tem je njihova največja napaka. Ali je bilo za teh nekaj tisoč domobrancev treba pobiti desetkrat toliko slovencev?

  9. Čestitam, g. Tomažič, za precizno oceno slovenskega komunističnega partizanstva. Zelo logično sklepanje glede na vse zgodovinarske in pričevalske izsledke v zadnjih dveh desetletjih!

    Tako bi že zdavnaj moralo pisati v šolskih učbenikih.

    No, sem optimist. Prepričan sem, da komunistično razstrupljanje počasi prehiteva zastrupljanje, ki je še vedno v dejstvu v medijih in šolah …

Comments are closed.