A. Tomažič: Epilog slovenske pomladi

19
1630

Najbolj zaslužen za to, da je zacvetela slovenska pomlad in da je odigrala tako uspešno vlogo v slovenski zgodovini, je bil Janez Janša! Najbolj zaslužen za to, da je slovenska pomlad tako prekmalu ugasnila, pa je tudi in predvsem Janez Janša!

Ko zaključujem to knjigo, si ne morem kaj, da ne bi ocenil obdobja slovenske pomladi s pogleda 30 let.

Sam takrat nisem nikomur, tudi sebi ne, obljubljal, da bo Slovenija kot svobodna in samostojna država postala »druga Švica«, kot nam Demosovcem očitajo večni nezadovoljneži. Zato tudi nisem pretirano razočaran nad sedanjim stanjem naše domovine v letu 2018, čeprav marsikaj ni tako, kot bi lahko bilo.

Prvič in najbolj sem bil razočaran že ob izidu »drugih svobodnih volitev« v letu 1992; podobno, kot je bil verjetno razočaran Churchill po koncu druge svetovne vojne. Pričakoval sem seveda, da bodo slovenski volivci znali bolje oceniti vlogo in pomen novih demokratičnih strank za osvoboditev izpod totalitarizma in za izgradnjo ter obrambo prve samostojne države v slovenski zgodovini. Pričakovati bi bilo, da bodo vsaj toliko zaupali Demosovim strankam ter politikom, da bi ti lahko dokončali projekt z dosledno in uspešno tranzicijo, takšno, ki bi pometla z ostanki polstoletnega obdobja diktature in pomanjkanja demokracije.

Moja stranka Narodni demokrati je bila tedaj edina pravna naslednica prve prave opozicijske stranke SDZ, na žalost pa smo bili brez karizmatičnega voditelja (pa bi ga lahko imeli!). Pod geslom »Pošteni in zanesljivi« smo se zavzemali za načelnost, doslednost, stabilnost, odpravo krivic, dosledno izpeljavo denacionalizacije, za pošteno privatizacijo, za boljši volilni sistem, pa nismo dobili niti toliko glasov, da bi se uvrstili v Državni zbor. Namesto tega so številni naivni volivci nasedli na ceneni populizem in več glasov oddali nekaj mesecev prej ustanovljeni stranki »novih obrazov«, v bistvu pa podtaknjeni s strani »stricev iz ozadja«. Stare sile od tedaj naprej uspešno uporabljajo zvijačo z ustanavljanjem novih strank.

Enako sem bil potem še večkrat razočaran, tudi zato, ker so naivni slovenski volivci vedno za predsednika države izvolili politike, ki so bili v prejšnjem režimu komunisti. Eden je bil celo predsednik Centralnega komiteja Zveze komunistov Slovenije!

Moje razočaranje nad vsakimi naslednjimi volitvami se je počasi spreminjalo v apatijo in dokončno razočaranje nad demokratično zrelostjo slovenskega volilnega telesa. Nedokončana, neuspešna tranzicija se izraža tudi v materialnem stanju države, saj so nas prehitele države, ki so bile na izhodišču – ob kolapsu komunizma v vzhodni Evropi – daleč za nami po vseh pomembnih kazalcih.

Začel sem se spraševati: »Kje je izvirni greh naše neuspele tranzicije?«

Brez lustracije
Na prvih svobodnih volitvah 1990 so poleg novih neobremenjenih demokratičnih strank sodelovale tudi neposredne naslednice družbeno političnih organizacij, ki niti niso bile samostojne, temveč preteklih 45 let združene v enotno fronto pod vodstvom komunistov. Te na novo prebarvane »stranke« so imele tudi neprimerno večjo materialno podlago in medijsko podporo. Logično bi bilo, da bi bile vse te totalitarne organizacije dosledno razpuščene, njihovi člani pa bi se lahko svobodno in po želji vključevali, tako kot vsi drugi, v nove demokratične stranke ali pa tudi ustanavljali popolnoma nove.

Po merilih prevladujoče zahodne evropske demokracije so že tiste nove stranke, ki so se povezale v projektno koalicijo Demos, pokrivale celoten spekter političnega prostora. Obstajali sta namreč dve levi stranki: SDZS in Zeleni; dve sredinski stranki: SDZ in Liberalci; dve desni stranki: SKD in SKZ. Večina slovenskih državljanov bi se že tedaj lahko svobodno odločila za članstvo ali volilni glas katere od teh treh normalnih evropskih strank. Tako bi dobili neobremenjen normalen parlament, sprva sicer še v obliki Skupščine RS, kasneje pa Državni zbor. Na ta način bi šel razvoj normalno naprej, tudi v smeri pospešene tranzicije.

Temu žal ni bilo tako, saj so nove (edine) demokratične stranke dobile skromno večino le v dveh od treh domov Skupščine. Tako prepotrebna lustracija ni bila realna, ker je bilo treba vso energijo usmeriti v osamosvojitev in izstop iz Jugoslavije.

Brez prave levice

Nove demokratične stranke bi morale dosledno nadaljevati vsaka svojo politično smer in ne pustiti, da jim naslednice starih političnih sil zasedejo pomembni levi del političnega prostora.

Demokracija lahko normalno deluje le, če sta prisotna oba pola: desni in levi. Levica je enako legitimna kot desnica! Na dolgi rok sta v normalnih demokracijah celo izenačeni, saj samo tako lahko deluje potrebni medsebojni nadzor – »checks & balances«.

Tudi, če je bil po nepotrebnem, pred potekom mandata, Demos razpuščen, bi morale njegove članice še naprej delovati vsaka v svojem delu političnega spektra. Slovenija je tudi po letu 1992 še potrebovala normalno evropsko levo demokratično stranko, vsaj eno! Pa jo je izgubila.

Namesto da bi ob izpadu Zelenih iz parlamenta, vsaj Tomšičeva in Pučnikova socialdemokratska stranka pokrivala normalni levi del slovenskega političnega telesa, ga je prepustila glavni naslednici komunistične stranke in se popolnoma umaknila z levega pola. Nesmiselna so opravičila, da je Pahor s pomočjo Kocijančičevih zvez spretno zasedel mesto v evropski in svetovni levi internacionali in s tem izrinil Janševo stranko. SDSS bi morala ostati takšna, kot sta jo zasnovala prava socialdemokrata Tomšič in Pučnik. V skrajnem primeru bi lahko v mednarodni internacionali obstajali tudi dve slovenski levi stranki.

Brez JJ

Ko je leta 1990 prihajalo do vse večjih napetosti znotraj stranke SDZ, je bilo to zato, ker je skoraj celotno vodstvo zavijalo v levo, večina članstva pa v desno. Na kongresu v Cankarjevem domu je z glasovanjem prevladal program, katerega pomembni soavtor je bil tudi Janez Janša. Zato je bilo njemu tudi najprej ponujeno mesto predsednika stranke. Stranka SDZ se je takrat obrnila izrazito (ne pa skrajno!) v desno, večina levega vodstva pa je zato izstopila in ustanovila novo levo stranko: Demokrati.

Janez Janša je bil ob tem v hudi dilemi. S srcem je bil pri novi desni usmeritvi – Narodni demokrati, skoraj vsi njegovi vplivni prijatelji pa so prestopili na levo stran. Bistveno za njegovo odločitev, da se ne pridruži desni strani, ki je v bistvu že takrat popolnoma ustrezala njegovi intimni politični usmeritvi, pa je bilo v tem, da je bil tedaj s srcem in dušo obrambni minister in bi lahko s takšno odločitvijo to funkcijo zelo ogrozil. To mi je osebno povedal.

Upam si zamisliti naslednjo »špekulacijo«:

Če bi JJ ostal v SDZ, potem ko se je le ta konsolidirala na podlagi programa, katerega soavtor je bil in bi postal njen predsednik (karizmatični!), bi se stranka gotovo vrnila v parlament; Demos se ne bi oslabil in tudi ne razpustil; na volitvah 1992 bi stranke slovenske pomladi lahko spet dobile večino.

Brez Demosa

Poslanci prvega demokratično izvoljenega parlamenta – Skupščine RS – smo bili izvoljeni za štiri leta. Demosova vlada je bila najbolj obremenjena v prvih dveh letih, ko je bilo treba doseči in ubraniti osamosvojitev ter zgraditi popolnoma novo državo in jo umestiti v evropski ter svetovni politični zemljevid.

Seveda je bil del tega procesa nujno tudi napor, da se s sprejetjem nove ustave normalizira, ne samo parlament (pretvori v Državni zbor), ampak tudi vse druge državne institucije. To bi se lahko s prehodnimi ustavnimi določbami izvedlo tudi tako, da bi poslanci dokončali zaupan mandat, Izvršni svet RS pa deloval naprej kot Vlada RS.

Demos bi tako lahko do konca izpeljal vse glavne predvolilne obljube in napovedi, predvsem tudi pošteno privatizacijo. Predvsem pa bi se lahko Demos, s tem ko bi ostal trdno povezan, volivcem na naslednjih rednih volitvah prikazal kot zaupanja vredna in uspešna koalicija, ki edina lahko dosledno popelje Slovenijo v smer demokratične Evrope, ki je bila že tik pred pragom.

Pa so na žalost »usmerjevalci« znotraj Demosa dosegli to, kar so si očitno zamislili »strici iz ozadja«; da se zamenja Demosova vlada, koalicija pa razpusti. Zavedam se, da je bilo to zasnovano in vodeno ravno iz moje stranke SDZ, vendar smo bili tedaj redki desničarji v vodstvu prešibki, da bi to preprečili. Kot je vidno tudi iz dokumentov objavljenih v tej knjigi, je bil prvi pobudnik za rušenje Demosove vlade in s tem posledično tudi Demosa samega – JJ.

Iz SDSS v SDS

Potem ko je bil Janša krajši čas »nestrankarski«, je vstopil v socialdemokratsko stranko SDSS (tedaj še levo), čeprav je bil, kot izkazano, že ob razcepu SDZ, v bistvu desničar. Od tedaj naprej se je ta Tomšičeva in Pučnikova stranka premikala v desno smer, predvsem tudi s spretno Janševo kadrovsko politiko. Kako je preobrazba iz SDSS v SDS potekala, bolje vedo njeni (predvsem nekdanji) člani, vsekakor pa je bilo pod glavnim vplivom in vodstvom JJ.

Od vseh novih demokratičnih strank je bila SDZS, oziroma kasneje SDSS, še posebej »na udaru« tranzicijske levice. Bila je namreč ključni konkurent prenoviteljske ZKS – SDP (Zveza komunistov Slovenije – Stranka demokratične prenove), ki je imela namero, da se po zgledu vzhodno evropskih komunističnih partij preimenuje v socialdemokratsko stranko. Kot navaja Andrej Magajna:

»Bolj se je Tomšičeva stranka vsaj po videzu kazala kot desna (čeprav bi to ob izrazitem sindikalizmu težko rekli), bolj jim je to ustrezalo. Bolj bo »črna«, bolje bo za nas in manj bodo posegali v našo volilno bazo – so menili. To je bila strategija infiltriranih usmerjevalcev … Še kako se spomnim rohnenja Tita Turnška, ki ni skoparil z besedami čez prejšnji komunistični sistem: boljševiki, kameleoni, konvertiti …« (France Tomšič in njegov čas, stran 155)

In to človek, ki je kasneje prevzel vodenje Zveze borcev NOB in jo radikaliziral do skrajnosti.

Ne morem si kaj, da ne bi navedel še naslednji citat, enega od ustanoviteljev in dobrega poznavalca stranke SDSS, Andreja Magajne:

»Dobro smo se zavedali, da nismo sami in smo zbirali informacije. Prišli smo tudi do te, da je bil Viktor Turnšek (vodja VOS-ovskih političnih zaporov) bližnji sorodnik Tita, kar je tajil. Kako se je kasneje France tolkel po glavi, ko ga je Tit prepričal, naj mu izroči sezname prvih tisoč članov, ki naj bi mu jih Turnškova tajnica iz Iskra Vege pretipkala. Zvedeli smo ime osebe (Titove desne roke), ki je sprotno nosila informacije o dogajanju v stranki v pisarno »konkurentov«. Ob drugi priložnosti je bilo tudi že povedano, da so tehniki iz Nemčije, ki jih je pripeljal tajnik stranke Erik Modic, odkrili prisluškovalne naprave na Sternenovi ulici v Ljubljani, kjer je bil tudi sedež Demosa. Je zato sploh potrebno kakšno čudenje ? Res je, da smo marsikaj odkrili, a so vseeno kar predolgo delali razdore v stranki.« (France Tomšič in njegov čas, stran 155)

Kako se je nekaterim pravim socialnim demokratom v stranki začelo svetlikati, da je stranka skrenila s socialdemokratske poti, pa opisuje dr. Janko Prunk:

»Bližale so se državnozborske volitve in stranke so sestavljale svoje volilne programe in svoja volilna gesla. Takrat sem kot član strankinega sveta, vrhovnega strankinega telesa, predlagal geslo »Prava demokracija je samo socialna demokracija«, kar je bila smiselna besedna igra. Večina članov sveta je bila za to geslo. Ko pa sem prišel na naslednjo sejo, je vodja volilnega štaba Žorž na Janševo in Pučnikovo nagovarjanje predlagal geslo »Skupaj bomo zmogli« in pridobil večino sveta z obljubo, da bo na volilnem plakatu fotografija celega sveta. Vsi bi se radi videli na sliki. Malo ironično sem jim povedal, da je to prazna fraza in da jo lahko ponudi vsaka stranka. Še večje razočaranje pa sem doživel in drugi naivni člani sveta še bolj, ker sta se na sliki plakata pojavila samo Jože Pučnik in Janez Janša z geslom »Skupaj bomo zmogli«. Bil sem malo hudoben in sem Jožetu rekel, da bi bilo prav, da bi uporabila pod takšno sliko dvojino: ‘Skupaj bova zmogla’. Bilo mu je nerodno«. (France Tomšič in njegov čas, stran 42)

Nezrela desnica

Namesto da bi dediščino Demosovih strank prevzele in nadaljevale prvotne, ideološko raznovrstne stranke, se je iz te družbe političnih strank normalna levica umaknila in ta del političnega volilnega telesa prepustila s komunizmom kontaminiranim strankam.

To je glavna težava Slovenije 21. stoletja!

S tem pa je po nepotrebnem gneča na desnici postala prevelika. Tri stranke slovenske desnice: Dve dedinji prvotnih desnih strank NSi in SLS in spremenjena SDS, bi se sicer lahko povezale v močno programsko koalicijo, temelječo na prvotnem Demosovem programu, in na vrednotah slovenske pomladi, vendar do tega nikakor ni moglo priti. Kljub številnim poskusom znotraj in zunaj teh strank, številnim civilnim pobudam, resetiranju, prebujanju Slovenije itd. Pred nobenimi volitvami vodstvom teh strank ni uspelo najti skupnega jezika in volivcem ponuditi tako potrebne minimalne skupne točke slovenske desnice, čeprav so vse tri stranke vključene v grupacijo evropskih ljudskih strank EPP. Namesto tega smo ves čas priča nenehnim prepirom, medsebojnemu obtoževanju, žaljivkam, izključevanju.

Kot avtor te knjige nimam pravice igrati vloge nevtralnega opazovalca, ker sem član Nove Slovenije, vendar pa se lahko pohvalim, da sem si v preteklih letih zelo prizadeval za pomiritev, strpen dialog in povezovanje slovenske desnice. To je seveda predpogoj za to, da bi Slovenija spet zavila v pravo smer odgovorne in zrele politike, kot jo v Evropski uniji uspešno prakticira EPP. Pa ne gre in ne gre …

Pri teh prizadevanjih sem šel celo tako daleč, da sem v številnih člankih, predvsem v Reporterju in Časniku, strankarske voditelje, vseh treh strank, najprej vabil »na kavo«, kjer bi se dogovorili o tako nujni prekinitvi medsebojnega napadanja, nato pa jih celo ozmerjal, da so vsi skupaj že kar otročji …

Na družbenih omrežjih sem bil zaradi tega dostikrat napadan (seveda predvsem s strani desničarjev) in po navadi označen za »vsegliharja«. No, če je že tako – da naj bi bil vseglihar – bom na koncu te knjige to le prekinil in povedal, kar mislim, po vseh teh treh desetletjih:

Za glavni spor na desnici – med SDS in NSi – ni možno ugotoviti, kaj je bilo prej, »jajce ali kura« in katera stranka se brani, katera pa napada. Dejstvo pa je, da ima večja stranka SDS tudi večjo odgovornost za stanje na slovenski desnici in se ne bi smela obnašati tako hegemonsko do drugih manjših desnih strank.

Najbolj zaslužen za to, da je zacvetela slovenska pomlad in da je odigrala tako uspešno vlogo v slovenski zgodovini, je bil
Janez Janša!

Najbolj zaslužen za to, da je slovenska pomlad tako prekmalu ugasnila, pa je tudi in predvsem
Janez Janša!

19 KOMENTARJI

  1. Nisem bil zraven, zato ne vem, kaj je res. Sem pa takoj poslal izstopno izjavo zaradi nasprotovanja, ker se je razpustil Demos in ker sem imel občutek, da SDS ni storila dovolj, da DEMOS ne bi razpadel.

  2. Berem:
    Prvič in najbolj sem bil razočaran že ob izidu »drugih svobodnih volitev« v letu 1992; podobno, kot je bil verjetno razočaran Churchill po koncu druge svetovne vojne. Pričakoval sem seveda, da bodo slovenski volivci znali bolje oceniti vlogo in pomen novih demokratičnih strank za osvoboditev izpod totalitarizma in za izgradnjo ter obrambo prve samostojne države v slovenski zgodovini

    A sem bil napačnega mnenja. Mnogo let kasneje sem izvedel, da je Kučan dober dečko, saj mu je sam škof zrihtal papeževo odlikovanje:
    Milan Kučan je nosilec številnih najvišjih odlikovanj in priznanj. Med drugim je nosilec odlikovanja … in »Viteza reda Papeža Pija«, s katerim ga je odlikoval papež Janez Pavel II. http://www.bivsi-predsednik.si/up-rs/2002-2007/bp-mk.nsf/ostalo/biografija

    Ja, njegov konkurent Jože Pučnik, ki ga je združba ljudi, ki jo jo med drugim vodil tudi papežev odlikovanec Milan Kučan, dala zapreti, ni imel tako visokih priznanj.

    • Pokorno javljam, da blagor prebrisanim.

      Tomažič piše drobnarije, ki jih, možakar, veliko sam ne zastopi, kaj šele, da bi jim bil kos.
      In zanimivo. Išče glavnega krivca.
      On misli, da je JJ.
      Globoko misli in dolgo misli.
      JJ mu bo enkrat, ni prioritetato tudi razložil. Posredno. JJ se s tem ne ukvarja.

      Kučan je videl tri korake naprej za razliko od g.Tomažiča. Recimo, n.pr., takole:
      “Ja, dragi novinarčki, lizunčki, a veste, da smo pri nas za Velikonočne peraznike vedno jedli prašičjo šunkico, ste to vedeli?” …in en sam stvčič je obnorel in nafukal pol Slovenistana, tako, da je veliki Pučnik odletel kot knof od gat!
      in že tako prevarani škof, ubogi Šuštar, ena sama sveta naivnost, pelje Barabi, Kučana in Kocjančiča v Kočevski rog in si predstavlja, da ju je prekrstil v Angela.Enako zaveden je tudi od Bučarjeve zlobe, ki zatrdno zatrdi, da je državljanska vojna končana (!),in hkrati shizofreno ponori ob misli na lustracijo, da ponudi svoje partizanarsko truplo v zamenjavo. Zmešnjava , ki je tragikomedija zmešnjav. In, ni čudno, da prvemu Antikristu Slovenistana zrihta še papeževo medaljo časti pojačanega junaka osamosvojitve.
      Ubogi Slovenci.
      Tomažič in Bučar in Kocbek in Zagožen in Arhar in Podobniki in Ludmila in Pogorelec in Pucko,itd.
      Vsakemu posebej je in je bilo vselej jasno kaj počenjajo.Pa so falili.

      JJ ni falil, pokorno javljam.

  3. Najbolj zaslužen za to, da na zadnjih volitvah ni močno zmagala desnica, pa je Matej Tonin in NSi, ker je zapustil predvolilna srečanja desnice in odšel k Šarcu na prijateljska preračunavanja. Zaradi tega desni pol ni dobil vere v možnost preobrata v desno IN NI ŠEL NA VOLITVE. Nsi bo posledično plačala zelo visoko ceno, podobo SLS.

    Zmedeni kristjani delajo največ zla. To velja tudi za naše “krščanske demokrate”. Eden od teh zmedenih je sedaj predsednik vlade, drugi pa avtor teksta. To je moje mnenje.

  4. Kljub spoštovanju avtorja moram reči v duhu slovenskega jezika, da je naslov članka in uvodni in končni citat nesmisel in nelogičnost.
    To ni epilog slovenske pomladi, ker bi se moral končati z osvoboditvijo od boljševizma, pa se ni. Torej pomlad še vedno traja in se mora nadaljevati.
    Drugič, JJ je najbolj vztrajen borec za prelom z boljševizmom. Zato ima toliko nasprotnikov.
    Žalostno je, da je od pomladnikov skoraj edini, ki se zavzema za vrednote pomladi in prelom z boljševizmom, ki je največja mora slovenske demokracije in odločno ustavlja pomlad in demokratizacijo.
    Torej stopimo skupaj vsi, ki se zavzemamo za osvoboditev človeka in dokažimo, da smo suvereni državljani. To je priporočilo dr. A. Trstenjaka z groba v Gornji Radgoni !!!

    • Ste me nasmejali. Še leta 95 je hotel med socialistično internacionalo. ON je bil in je še vedno po duši komunajzer.

      • Ti pa si po duši potem neumen? Poznal sem g. Trstenjaka namreč. Res pa je, da je na stara leta, ko ostrina boja otopi in se usmiljenje poveča (le pri razumnih!), postal spravljivejši do naših levo-desnih zdrah. To je treba razumeti v kontekstu duhovnega zorenja. Kdor tega ne razume, ne razume ne Jezusovega nauka, ne usmiljenja, ker ima praktično komi-možgančke.

  5. Lustracija, lustracija, lustracija. To je največja napaka DEMOSa, ker je ni uvedel. V DEMOSu sploh nebi smele biti stranke, kjer so imeli levičarske poglede. Prav SDZ je ena izmed njih.

    • Bučar lustracije ni preprečil, bil pa je njen nasprotnik. Skupščina v času, ko jo je vodil France Bučar, sploh ni odločala o celoviti lustracijski zakonodaji. Demosu je pomenil nastanek samostojne države več kot pa obračun z nosilci bivšega režima! Lustracija v resnici sploh ni bila tema v letih 1990 in 1991. O delnem lustracijskem dopolnilu, ki naj bi veljalo le za bodoče(!) poslance, se je odločalo ob izteku mandata septembra 1992, ko se je sprejemala volilna zakonodaja. Šlo je za t.i. Starmanovo dopolnilo k 111. členu. Zanj je glasovalo le 119 poslancev od 240, potrebni pa sta bili dve tretjini glasov. Bučarjev glas »ne«, torej ne bi ničesar spremenil.
      O lustraciji se je dejansko odločalo kasneje, leta 1994 v obliki Pučnikovega dopolnila za sodnike, ki so kršili človekove pravice. Kasneje, ko Bučar ni bil več poslanec, sta Lojze Peterle in Janez Janša zahtevala celovitejšo lustracijsko zakonodajo, a kot vemo neuspešno.
      Drži pa, da je bil njen nasprotnik, saj je bil prepričan, da bi to pomenilo povsem enake metode, kot jih je prejšnji partijski režim uveljavljal do svojih nasprotnikov in da nova demokratična oblast tega ne sme ponoviti, ker je sicer enaka, kot so bili komunisti. Poleg tega je bil prepričan, da bi to škodovalo procesu osamosvajanja in naši podobi v tujini.
      Rosvita Pesek: “France Bučar je bil večni disident.”
      https://www.casnik.si/index.php/2016/09/12/rosvita-pesek-france-bucar-je-bil-vecni-disident/

  6. Ja seveda, saj smo že prej vedeli: »VSEGA JE KRIV JANEZ JANŠA«! Samo da zdaj to znova poslušamo od »žla(e)htnih desničajev«. Tako.

    Nič o Peterletu, o njegovih številnih nožih v hrbet pomladni opciji (Depala vas, Pucko), nič o bratih mostograditeljih s kliko propadlega režima, nič o F. Zagožnu in njegovem odločilnem deležu pri odpravi večinskega volilnega sistema z ustavnim zakonom, nič o njegovi Ljudmili, Pogorevcu in navsezadnje preračunljivemu Toninu. NIČ. Vsega je kriv JJ.

    Jedro problema »leži« prav na strani kocbekovskega tiščanja roke udbokomunističnemu podzemlju s strani »organizatorjev« krščanskih (ljudskih) strank od samega začetka do danes. Ni bistvo zmaga kakršne koli pomladne strani, bistvo je prepotrebna zmaga tistih sil, ki si prizadevajo za odpravo kontinuitetnega devetglavega zmaja in vrnitev v normalno Slovenijo. Avtor napeljuje prav na to. Moti ga premočna SDS, kot ovira tako željenemu cilju, hegemonu krščanske strani na pomladni strani. Za to, da bodo lahko (kot doslej) uspešno mešetarili z gradnjo novih in novih mostov z udbomafijo. To in nič več in nič manj.

    In tu so našli skupni jezik z levico. Z mafijo. G. Tomažič se ne da. Vztrajno ponavlja mantro o krivdi JJ za polom pomladne strani in se hkrati predstavlja kot žrtev napadov z njemu osovražene strani. Joj, kako hudo, a ne g. Tomažič. So vam naprtili Patrio, so vam kockarji in KPK zrušili vlado, so proti vam sprožili čez 150 sodnih postopkov? Žrtev pa taka.

    Je smilite se mi, g. Tomažič, ko jokate kot preganjana zver. In krivite druge za to, kar ste sami počeli in počnete. Vaše »pomladi« ne potrebujemo, dovolj škode je doslej naredila. In jo še dela.

  7. Tomažič, dobro preberi kaj mislim!

    1. V časniku si začel pred tedni objavljati tekste, na katere se je odzvala množica komentatorjev.

    2. Mislim, da nihče ni niti malo želel, da bi te spreminjal. Marsikdo pa je povedal naravnost in brez zavor
    kako in kaj razumevaš in kaj si razumeval in ravnal narobe.

    3. Zdaj nas spet poskušaš , tako se bere, vztrajno in trmasto prepričevati v marsikaj, tudi prav.

    AMPAK, DA SVOJEMU PRAV NADEVAŠ MAŠNO IN JO ZADRGNEŠ V STILU EPILOGA, TO PA NE BO VŽGALO!

    Slovenske Pomladi še zdaleč ni konec, tudi crknila ni in tudi pokopana ni, če se eden akterjev tako vzvišeno odloči zaradi svojega prav.
    Motil si se, očitno velikokrat in se tudi zdaj!

    Slovenska pomlad traja in bo živela še določen čas.
    In – o tem bo / bodo pisali tisti ki jo zdaj poganjajo v hudih razmerah naprej .
    Nikakor ne tisti, ki so ji pomagali zabloditi, tisti ki so obupali in tisti, ki ji natikajo svojevoljno vrv za vrat.

  8. Robertu: Ti pa si po duši potem neumen? Poznal sem g. Trstenjaka namreč. Res pa je, da je na stara leta, ko ostrina boja otopi in se usmiljenje poveča (le pri razumnih!), postal spravljivejši do naših levo-desnih zdrah. To je treba razumeti v kontekstu duhovnega zorenja. Kdor tega ne razume, ne razume ne Jezusovega nauka, ne usmiljenja, ker ima praktično komi-možgančke.

  9. Ne vem, ali je avtor tako naiven ali (milo rečeno) tako nezrel, da ne zmore razumeti tedanje in sedanje stvarnosti.

    Tedaj in še vedno gre za to, ali vse ostane, tako kot je bilo ali se zgradi evropsko demokratično državo. Samo to je pomembno, ne pa kako se kakšna stranka imenuje. Za enkrat so zmagali prvi, ker so imeli privilegirane štartne pogoje.

    Če so bili tudi drugi demosovci na ravni avtorja, ni čudno, da smo tam, kjer smo.6

  10. Predvsem DEMOS in seveda tudi Janez Janša, a ne samo Janez Janša, kot minister za obrambo, temveč menda tudi tedanje politično vodstvo RS so zaslužni za osamosvojitev in za najbolj pomembno zadevo, to je za uspeh oz. za mednarodno priznanje samostojne demokratične RS. »Ljudje smo v demokraciji pričakovali pravičnost in enakopravnost pri privatizaciji skupne lastnine. Uresničilo se ni tisto, kar je prvotno načrtoval DEMOS. Demosova privatizacija je predvidevala, da del takratnega družbenega premoženja pripade skladom, pokojninskemu, odškodninskemu in razvojnemu, preostalo pa se v obliki certifikatov razdeli med vse polnoletne državljane Republike Slovenije. S tako privatizacijo bi bilo v celoti zadoščeno ustavni zahtevi po enakopravnosti vseh državljanov.» Tako piše prof. dr. Andrej Umek, bivši minister in eden redkih pove tudi napako: »Res je, da se tudi desni del slovenske politike še omotičen od volilnega poraza ni najbolj odločno uprl Drnovšek–Markovićevi lastninski zakonodaji, ni, na primer, zahteval njene ustavne presoje.«
    Desnica torej ni niti poskušala popraviti te krivice, npr. pred Ustavnim sodiščem, ki najbolj bremenijo državljane in hromijo razvoj demokracije in države! Oblast je uresničila, kar je zagovarjal »pedagog naroda«, bivši minister in rektor univerze dr. Jože Mencinger, ki je dejal: »Narobe je narejena že privatizacija, s katero smo dobili dva milijona »kapitalistov«, njihov cilj je bil proizvodno premoženje čim prej pretopiti v potrošno premoženje – avtomobile in stanovanja. Še večja nesreča so bili pidi, tudi oni le lastniki premoženja. Tako pravih lastnikov podjetij sploh nismo dobili. Certifikati so ničvredni papirji. Če bi bil sam direktor in bi videl, da mi grozi izgubiti vse, kar imam in za kar sem se trudil desetletje ali več, bi namreč tudi sam poskušal oškodovati družbeno premoženje.«
    Desnica se torej še nikoli ni distancirala in opravičila, da je soodgovorna za te anomalije slovenske tranzicije, čeprav je, vede ali ne vede, pri njih sodelovala, ni jih pa še obžalovala.
    Desni mediji so o tem vidiku ko grob tiho?
    Prof. dr. Andrej Umek, nedavno edini na desnici opozarja in pravi:«Samo uspešna sanacija posledic ponesrečenega »Beneficiranega notranjega odkupa« lahko vodi do večje konkurenčnosti slovenskega gospodarstva in višje dodane vrednosti na zaposlenega. Le tako bomo izzive 4. Industrijske revolucije obrnili sebi v prid in Slovencem zagotovili višji življenjski standard, primerljiv z najuspešnejšimi državami EU. Prepričan sem, da je to v resničnem nacionalnem interesu in bi moralo biti cilj vsake odgovorne vlade.« Nobena, tudi ne pomladna stranka ni to niti omenila v predvolilnem času.
    Žal se problematična privatizacija, ki je glavni vzrok za bančno luknjo, premalo javno obravnava in to je najbolj nevarna, draga in usodna slovenska korupcija, je povedal švedski strokovnjak, ki je bil v Sloveniji odveč. Politika , ne leva ne desna, tudi ni poskrbela, da delodajalci odvajajo prispevke, ki so del bruto plače, ki je lastnina zaposlenih in bodo mnogi imeli zato nižje pokojnine.
    A našteto niso vrednote Demosa?
    Tudi Janez Janša o tem modro molči….

  11. Pomlad pokopava ljudomrznost desnice. Tako niti komijem ni težko osvojiti oblasti, kar je že komaj predstavljivo, 30 let po padcu berlinskega zidu!

Comments are closed.

Prijava

Za komentiranje se prijavite