Od vseh zakonov, ki sem jih bral, in ni jih bilo malo, se ne spomnim nobenega, ki ne bi vseboval vsaj katere protiustavne rešitve. Številni, posebej pomembni zakoni ali posamezne zakonske določbe nikdar niso bili izpostavljeni ustavnosodni presoji. Številni zakoni zelo verjetno nikdar ne bodo izpostavljeni ustavnosodni presoji. Zakoni, ki neposredno in močno posežejo v interesno polje javnih funkcionarjev, pa so slej ko prej izpostavljeni ustavnosodni presoji.
Zakon o integriteti in preprečevanju korupcije naj bi šel skozi rešeto ustavnosodne presoje. Menim, da ta zakon vsebuje protiustavne rešitve. Očitne. In postavlja se vprašanje, ali gre za (ustavno)pravno ignoranco v vladi ter državnemu zboru in pri njunih pravnih svetovalcih? Gre morda za dobroverni spregled ustavnopravnih načel s strani tistih, ki stavijo na hitrost pri vzpostavljanju sicer še kako potrebnega dodatnega nadzora nad odločevalci in vplivneži, tudi kadar je za to treba zamižati glede strokovne brezhibnosti? Ne zdi se, da bi šlo enostavno za golo preračunljivost poklicnih pragmatikov, ki bi bili pripravljeni voljo do moči uresničiti tudi na račun ustavniških nečednosti.
Zelo pomembna (politična!?) institucija za (politični!?) nadzor
Za razvoj pristne demokracije in demokratičnega državljanstva je nujno potrebno aktivno delovanje civilne družbe, ki je v funkciji demokratičnega nadzora nad odločevalci in vplivneži. Enako velja za neformalne institucije nadzora nad političnim procesom in celotno sfero javne oblasti. Pravo (!) preiskovalno novinarstvo (ne »razkrivaško«) je v tem oziru zelo pomembno. Poseben pomen kot institucija ima varuh človekovih pravic. Prav poseben status pa je pridobila Komisija za preprečevanje korupcije (KPK). Institucionalizacija skrbi za preprečevanje korupcije je dobra sistemska zamisel. Te vrste institucije so legitimno namenjene vzpostavitvi nujnega nadzora nad posamezniki in institucijami z največ vpliva in moči v družbi. V demokratični družbi mora biti čim več čim večjega in čim bolj učinkovitega nadzora. A vzpostavitev in delovanje vsake institucije in vsakega mehanizma nadzora v družbi morata biti ustavnopravno brezhibna.
Pritrditi gre načelnemu mnenju, da je takšen dodatni nadzor nad javno sfero in odločevalci, kot je zaupan KPK, na mestu. Rekel bi celo, da je nujen. Za pozitiven odnos do ideje o takšnem nadzoru ni poglavitno, ali se nam konkretno delo konkretnega senata KPK zdi dobro, odlično, optimalno, ali morda ne. Ustavnik si kot poglavitno postavi vprašanje, ali je ta komisija pravno umeščena v pravni red tako, da integriteta, avtoriteta in etika delovanja te komisije ni kakorkoli ogrožena že v izhodišču? Oziroma ali je načelno dobra ideja o dodatnem komisijskem nadzoru nad integriteto in etiko odločevalcev in funkcionarskih vplivnežev zakonsko zasnovana tako brezhibno, da tudi po črki zakona pravilno, načelno, objektivno in strokovno delo predstavnikov te komisije, s tem pa njihova integriteta, ne bosta nikdar ogrožena zaradi zakonopisnih spodrsljajev?! Opaziti je mogoče nekaj pomembnih razlogov za utemeljen dvom v to.
Ni konceptualno nesprejemljivo, če so člani KPK po zakonu funkcionarji. Je pa to nekoliko tvegano. To tezo utemeljujem z dejstvi, ki v sistemsko ureditev delovanja, pristojnosti in namena KPK vnašajo poteze paradoksa. Gre za pretežno politično institucijo. Posledice preiskav, dognanj, formaliziranih ugotovitev, sklepov in predlogov so tudi politične. Nadzor nad KPK je političen. Izvaja ga državni zbor. Pod nadzorom te komisije so predvsem javni politični funkcionarji iz parlamenta, vlade in vodstev politično pomembnih strank. Kriteriji imenovanja senata te komisije so lahko deloma, pretežno ali v celoti politični. Zakonodaja tega ne preprečuje. Delovanje te komisije v praksi je lahko izrazito politično, ne da bi zaradi tega postalo nezakonito. Odgovornost članov senata KPK za dejansko kakovost njihovega dela in za videz o legitimnosti njihovega dela je politična. Samo po sebi to ni nesprejemljivo, je pa zelo pomembno. Zakonodaja tudi ne preprečuje, da bi člani senata po prenehanju funkcije bodisi prevzeli katero od politično funkcionarskih funkcij bodisi zasedli katero od delovnih mest s pomembnim političnim vplivom. Tudi npr. novinarsko. To pa ni samo pomembno, ampak se zdi tudi znatno manj sprejemljivo.
Še pomembneje pa je, da zakon ni razrešil konflikta med političnostjo in strokovnostjo te komisije. Postavljam še drznejšo tezo, da je zakon zaostril konflikt med političnostjo te komisije na eni strani in značilnostmi nekaterih njenih pomembnih pristojnosti in metod dela, ki imajo značilnosti kriminalističnega, policijskega in tožilskega dela oziroma preiskovanja, na drugi strani.
Gre za protiustavno pravno podlago?
Problem KPK zatorej niso samo poteze elementarne paradoksalnosti. Problem je znatno širši. Odločilni problem so, vsaj po moji oceni, nekatere protiustavne rešitve v zakonu (ZIntPK), ki ureja delovanje te komisije. Razlog protiustavnosti je neuravnoteženo prepletanje političnosti narave delovanja te komisije in posledic njenega delovanja za politične akterje v politični areni na eni strani in zakonsko ponujenih možnosti za način dela, ki ima omenjene značilnosti preiskovalnega dela siceršnjih organov odkrivanja in pregona kaznivih dejanj, na drugi strani. Problem je tudi neuravnoteženost zakonskega pooblastila za javno predstavljanje rezultatov dela komisije, tudi kadar zadevajo konkretne posameznike, s političnim pomenom takšnih informacij, ko te postanejo javne, in s pomanjkljivo procesno zaščito posameznikov, ki so neposredni preiskovalni objekt te komisije (v ta ustavnopravni konflikt so vključeni predvsem, v njihovi kombinaciji, členi 12, 16 in 20 Zakona o integriteti in preprečevanju korupcije). V zakonu je tudi nekaj materialnih nejasnosti pri sicer pomembnih vprašanjih (npr. 13/8. člen, ki govori o javni objavi rezultatov preiskovanja, vključno z imeni in 20/1. členom, ki govori o poročanju parlamentu brez navajanja podatkov o konkretnih osebah).
KPK je deloma primerljiva s preiskovalnim novinarstvom. A med obema obstaja tudi odločilna razlika. Senat KPK lahko od organov in institucij vselej in neposredno zahteva podatke. Preiskovalni novinarji jih lahko samo iščejo in upajo na »globoka grla«, ki jih potem ščitijo v okviru ustavne pravice do zaščite vira. Avtoriteta sklepov KPK je večja od tiste pri preiskovalnih novinarjih. Politične posledice dela KPK očitno presegajo posledice preiskovalnega novinarskega dela.
Več lahko preberete: Pogledi
