A. Stres, Slovenski čas: Tudi jaz nisem Charlie

3

Ko so si protestniki proti terorizmu izbrali za svoje geslo »Je suis Charlie« (Jaz sem Charlie), so postavili tiste, ki niso nič manj nasprotniki terorizma, a se tudi s Charliejem ne morejo identificirati, v položaj, na katerega ne morejo pristati.

Nasilje se začne z jezikom, z govorom in izražanjem

Teroristični pokol v Parizu in obramba nedolžnih sta se končala s 17 mrtvimi. O ranjencih nimam pri roki natančnih podatkov. V trenutku so bile oči vsega sveta obrnjene v francosko prestolnico, kar je francoski predsednik pozdravil z mislijo, da je tiste dni postal Pariz prestolnica sveta. Nekaj dni poprej so zločinci iz istega ideološkega gnezda v Nigeriji pobili nekaj tisoč nedolžnih ljudi. Grozodejstvo je bilo deležno veliko manjše medijske pozornosti ter predvsem manjše zgroženosti in ogorčenosti, kakor da bi bilo manj pomembno, ker se to pač dogaja tam nekje v Afriki.

A k neprimerno večji medijski odmevnosti pariških zločinov ni prispevalo samo to, da se je to zgodilo sredi svetovne kulturne prestolnice, temveč tudi zato, ker so bili med žrtvami novinarski kolegi in ker je bil napad uperjen proti nekemu javnemu glasilu oziroma proti svobodi govora, ki menda vključuje tudi svobodo zaničevanja, sramotenja in žaljenja. Zato se tudi državniki niso podali v Nigerijo na noben protestni shod. Tisti, ki pravijo, da je terorizem posledica velikih in krivičnih neenakosti med ljudmi, imajo do neke mere prav. A tudi žrtve islamskega terorizma niso enakopravne. Zaradi enih se dvigne pol Evrope, druge pa bodo v anonimnosti pokopali svojci – če jih je kaj ostalo – z nemočnimi solzami v očeh in obupom v srcu.

Nepopustljivo stališče do terorizma

O tem, ali je kakršen koli terorističen pomor ljudi dopusten ali ne, se ne more razpravljati. Ni. V nobenem primeru, pod nobenimi pogoji, iz nobenega razloga. V tem je velika razlika med terorističnim nasiljem in vojaško obrambno uporabo sile. Obrambna uporaba sile, ki ima lahko za posledico tudi smrtne žrtve, je dovoljena pod določenimi pogoji. Torej ni brezpogojno prepovedana in moralno nedopustna. Terorizem pa je. Nikoli, nikjer, v nobenem primeru ga nimamo pravice sprejeti ali razumeti kot dopustno sredstvo za reševanje domnevno ali dejansko krivičnega stanja.

To absolutno nepopustljivo stališče do terorizma mora ostati nedotaknjeno in v tem pogledu je bil oster odgovor javnosti v Parizu umesten in potreben. Bolj za nas kakor za teroriste same, kajti njih po vsej verjetnosti ne bo prestrašil, ne prepričal in še manj odvrnil od nadaljnjih podobnih poskusov. Če ne v Parizu, pa v Nigeriji ali kjer koli že, kakor se bodo pač odločili na sedežu Al Kaide ali pa kakšne druge teroristične organizacije, ki so še nedavno sejale smrt po Evropi in so sedaj kakor speči vulkani, za katere ni gotovo, da se ne bodo prebudili.

Do takih dejanj, ki zahrbtno ogrožajo nas vse, ne glede na krivdo in odgovornost za kakšno umišljeno ali dejansko krivično stanje, nikakor ne moremo ostati ravnodušni. Ljudje pa skušajo taka nerazumna dejanja tudi razumeti. Najbolj pogostna razlaga je socialistična družbenoekonomska. Ta prevladuje tudi v naših vodilnih medijih. Komentatorji so kazali s prstom na Ameriko in svetovni kapitalizem, ki povzroča v svetu hude neenakosti, krivice in nemočni bes ponižanih in razžaljenih. To dejstvo res bode v oči in je nesprejemljivo. Tudi papeži že nekaj desetletij opozarjajo nanj.

Vprašanje pa je, ali je to res dejanski in najbolj odločilen sprožilec na teroristovi avtomatični puški. Ali ni to bolj naša razlaga, ki nam jo navdihuje naša zamisel socialne države, družbene enakosti in blaginje za vse? Tisti, ki imajo denar za urjenje teroristov in njihovo opremo, za tehnično dovršeno logistiko in mednarodno organizacijo, ki ji obveščevalne službe najbogatejših držav na svetu ne morejo do živega, gotovo niso med najbolj revnimi, zatiranimi in razčlovečenimi na svetu. Za teroristično mrežo, katere vojščaki so izvršili pokol v Parizu, poprej pa v New Yorku, Nigeriji in številnih drugih krajih po svetu, morajo stati težki milijonarji. Bolj kakor sama revščina, izkoriščanje in neenakost je v tem primeru za terorizem odločilna določena ideologija, ki se ne napaja samo iz enostranske razlage Prerokovih misli in dejanj, kakor trdijo njegovi umirjeni razlagalci, ampak tudi iz teroristične ideologije, ki so jo spočela skrajna levičarska gibanja sredi druge polovice prejšnjega stoletja, sejala smrt po Evropi in svoj dejanja upravičevala z manihejskim, črno-belim pogledom na svet kot prizoriščem razrednega boja, se pravi razrednega nasilja. Sicer pa islamske teroristične organizacije ne usmerjajo strelnih cevi samo v novinarje žaljivega časopisa in nakupovalce v judovski trgovini v Parizu, ampak tudi na izpovedovalce lastne vere, če ne pripadajo njihovi ločini.

Razlaga z revščino in ameriškim imperialističnim zatiranjem sicer ni iz trte izvita, vendar ne more zadoščati. Končno obstajajo neprimerno bolj revne dežele, kot so islamske, pa za rešitev svojih težav ne segajo po terorističnih sredstvih. Pomembnejši se mi zato zdijo kulturni in ideološki dejavniki. Če je nekdo skupaj z Marxom prepričan, da so ideje v prvi vrsti le izparina v glavah, ki jo proizvajajo družbenoekonomske in razredne razmere, se pravi odnos med kapitalom in tistimi, ki ga nimajo, potem bo skušal vse, kar se dogaja, razumeti samo skozi ta ideološka očala in bo moč idej, idealov ter vrednot podcenjeval. Kdor hoče zvesti vse na en vzrok, tvega, da bo stvarnost, ki je veliko bolj pisana, prepletena in zapletena, videl v popačeni perspektivi. Kdor pa vidi več, vidi bolje. In če se proti eni ideološki ozkosti bojujemo z drugo, ne gremo naprej, ampak se vrtimo v začaranem krogu.

Ko »neodgovornost« (le) zase terja strpnost

Glede na to, da se je napad na satirični časopis, ki je vsaj enkrat sam sebe v podnaslovu poimenoval tudi kot »neodgovoren časopis« (journal irresponsable), tragično končal s smrtjo številnih oblikovalcev časopisa, nam spoštovanje do mrtvih in brezpogojna obsodba terorizma, ki je to smrt zakrivil, narekuje zadržanost do kritike tudi te neodgovornosti. Tako kritiko bi zlahka kdo razumel kot privoščljivost ali potuho teroristični zavrženosti. Ko pa so si protestniki proti terorizmu izbrali za svoje geslo »Je suis Charlie« (Jaz sem Charlie), so postavili tiste, ki niso nič manj nasprotniki terorizma, a se tudi s Charliejem ne morejo identificirati, v položaj, na katerega ne morejo pristati. Če kdo ni »Charlie« in to noče biti, nima nihče pravice, da ga potisne v tabor zagovornikov terorizma ali nasprotnikov svobode govora in izražanja.

Sramotenje, zaničevanje in žaljenje nikakor ne morejo obveljati za preizkus in dokaz svobode izražanja kot ene temeljnih demokratičnih svoboščin, saj so prej njena zloraba. Tudi je res, da »abusus non tollit usum« (zloraba ne odpravlja rabe) in da torej zaradi zlorab nimamo pravice odpraviti ali omejevati prave rabe svobode izražanja kot temeljne človekove pravice. Mora pa zloraba, če do nje pride, biti ovrednotena kot taka, kot nedopustni eksces, ne pa da jo opravičujemo in postavljamo na raven pristnega izraza svobode govora in izražanja.

Sramotenje in žaljenje kot zloraba svobode izražanja, kot vsaka druga, ima nujno tudi zelo škodljive družbene posledice, saj vodi v podpihovanje nestrpnosti do tistih, ki so predmet takega norčevanja in sramotenja. Protislovno in nedosledno je, če »neodgovornost« zahteva zase strpnost, ki jo izkorišča za podpihovanje nestrpnosti do svojih tarč.

Več lahko preberete v prilogi Družine Slovenski čas.

_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.


3 KOMENTARJI

  1. Ko je Anton Stres za leto ali več javno obmolknil, je Slovenija postala duhovno bolj revna. Lepo in prav, da je spet nazaj.

    • 🙂 Vse lepo in prav, ampak ko začne gospoda razpredat o vojnah, se žal vidi, da nimajo več stika z realnostjo. Kar je sicer problem naših pastirjev. Ne vem, če gre za neko veliko bogatstvo, glede na to še, v kakšni situaciji smo pri nas. Manjka nam ponižnosti.

  2. Anton Stres … Človek, zaradi katerega sem tudi jaz boljša oseba … Velikokrat se spomnim njegovih predavanj: Ne, kaj mi paše. Ampak, kaj je prav …

Comments are closed.