A. Stres, 24kul: 20. 1. 1952, obletnica zažiga škofa Antona Vovka

9

Mineva 63 let od zažiga Božjega služabnika nadškofa Antona Vovka (1900–1963). Ljubljanska nadškofija in vsa Cerkev na Slovenskem se s hvaležnostjo spominjata pogumnega in odločnega pastirja, ki je za ceno hudega osebnega trpljenja, trpinčenja in preganjanja vodil ljubljansko krajevno Cerkev v najbolj težkih letih po revoluciji.

Pred njegovimi očmi je revolucionarna oblast preganjala duhovnike, bogoslovce, redovnike in redovnice, jih izganjala v druge kraje takratne Jugoslavije, po krivem obsojala na zaporne kazni in z vsem svojim propagandnim strojem širila laži in jemala dobro ime Cerkvi in njenim članom. Škof je vse to doživljal z osebno prizadetostjo, povrh pa je bil sam predmet najrazličnejšega trpinčenja ob nenehnem zasliševanju, grožnjah, oviranju njegovega pastoralnega dela, prisluškovanju in nadzoru ter telesnim napadom, ki so vrhunec dosegli 20. januarja 1952, ko je nahujskana drhal na železniški postaji v Novem mestu poskušala ljubljanskega škofa živega zažgati. S tega sveta se je poslovil sorazmerno mlad pri 63. letih življenja in zgodnja smrt je vsekakor tudi posledica duševnega in telesnega trpljenja, ki mu ga je nalagala pastirska služba. Upravičeno ga imamo lahko za mučenca, predvsem pa za velikega pričevalca, kar mučenci vedno tudi so.

Kdor prebira njegove spomine, v katerih opisuje, kaj vse je moral doživeti in pretrpeti, občuduje njegovo vedrino in pogum. Notranjo moč je črpal iz mirne vesti in povezanosti z Učiteljem, ki je vse to pretrpel pred njim, in ki je svoje učence na to velikokrat pripravljal: »Spominjajte pa se besede, ki sem vam jo rekel: ‘Služabnik ni večji ko njegov gospod.’ Če so mene preganjali, bodo preganjali tudi vas. … Vse to vam bodo storili zaradi mojega imena, ker ne poznajo njega, ki me je poslal« (Jn 15,20).

Dejansko je Jezus svoje učence pripravljal na to, da bodo morali zaradi njega veliko pretrpeti. Zgodovina je, žal, v izobilju potrdila Jezusovo napoved vse do današnjih dni. Še danes, na začetku 3. tisočletja, so kristjani, Jezusovi učenci, najbolj preganjana verska skupnost na svetu. Preganjanje kristjanov ni preteklost iz časov starih Rimljanov, ampak danes na svetu zavzema obsežne razsežnosti. Vsako leto zaradi vere umre več deset tisoč kristjanov, o drugih krivicah, ki se jim godijo, ne govorimo. To se dogaja predvsem v deželah, kjer ne poznajo načela spoštovanja človekovih pravic. Tudi v Evropi, ki je domovina sodobne ideje človekovih pravic, med katerimi je ima verska svoboda središčno mesto, v zadnjih letih opažamo močan porast kristjanofobije. Četudi danes na veliko govorimo o človekovih pravicah, to še nikakor ni jamstvo, da jih res spoštujemo. Če jih bi, ne bi bilo pri nas toliko sovražnega govora in širjenja neresnic na račun katoličanov in Katoliške Cerkve. Vedno se bo dogajalo, da se bodo nekateri ljudje spozabili in da bodo šli v svojih izrazih čez mejo, ki so v demokratični in strpni družbi postavljene sovražnemu govoru in vsem drugim oblikam nestrpnosti. Če kdaj do tega pride, to ni najbolj zaskrbljujoče. Zaskrbljujoče je, če oblastne ustanove in javno mnenje takim spodrsljajem dajejo potuho ali celo javno podporo. To se dogaja tudi pri nas in mirno lahko rečemo, da so to usedline tistega stanja duha v slovenski družbi, katerega ena od najbolj vidnih žrtev je bil Božji služabnik nadškof Anton Vovk.

Jezus pa svojih učencev ni samo nedvoumno pripravljal na to, da bodo morali zaradi svoje pripadnosti njemu trpeti, ampak jim je s svojim lastnim odrešujočim trpljenjem pokazal, kako naj trpijo, da bo njihovo trpljenje sodelovanje z njim pri odreševanju sveta. Apostol Pavel je svoje trpljenje, ki ga je moral prenašati zaradi apostolata, jemal kot njegov sestavni del. Ni mogoče biti Jezusov apostol, ne da bi bil hkrati tudi sodeležen njegovega trpljenja. To sodi k samemu bistvu apostolske službe in zato apostol Pavel pravi, da se tega sodelovanja z Jezusom celo veseli. »Zdaj se veselim, ko trpim za vas ter s svoje strani dopolnjujem v svojem mesu, kar primanjkuje Kristusovim bridkostim, in to v prid njegovemu telesu, ki je Cerkev« (Kol 1,24). Podobno kot apostol Pavel je tudi škof Vovk sprejemal trpljenje in preizkušnje ter jih daroval za Božje kraljestvo med nami.

Več lahko preberete na 24kul.si.

_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.


9 KOMENTARJI

  1. No, kakšna referenca na čarovnice in heretike, ki jih je zažgala RKC, bi bile morda tudi na mestu za uravnoteženje.

  2. Boljševiki in nadškof Anton Vovk
    Nadškof Anton Vovk se je rodil 19. maja 1900 v Vrbi na Gorenjskem, v isti hiši kot sto let prej slovenski pesnik dr. France Prešeren. Njegova stara mati Marija (Mina) je bila pesnikova sestra.
    Leta 1919 je maturiral na Škofijski klasični gimnaziji v Št. Vidu nad Ljubljano, danes Ljubljana – Šentvid, in jeseni vstopil v ljubljansko semenišče.
    V duhovnika je bil posvečen 29. junija 1923. Od leta 1923 do 1926 je kaplanoval v Metliki, nato v Tržiču. Leta 1928 je tam postal župnik. Leta 1940 je bil imenovan za stolnega kanonika v Ljubljani, leta 1944 pa je postal rektor semenišča.
    Junija leta 1945 je kot generalni vikar prevzel vodstvo ljubljanske škofije. Petnajstega septembra 1946 imenovan za pomožnega škofa in prvega decembra 1946 posvečen. Leta 1950 je bil imenovan za apostolskega administratorja ljubljanske škofije. Novembra 1959 je bil imenovan za pravega ljubljanskega škofa.
    Ljubljanska škofija je bila povzdignjena v nadškofijo 22. decembra leta 1961 in škof Vovk je bil z istim odlokom Apostolskega sedeža imenovan za ljubljanskega nadškofa.
    Umrl je 7. julija leta 1963 v Ljubljani.

    Za povojno oblast je bila Cerkev notranji sovražnik številka 1, oziroma kot jo je ocenilo Ministrstvo za notranje zadeve že novembra 1945 – ” hrbtenica opozicije. ”
    – AS III. dok. Sove, letna poročila RSNZ, 1.11.1945.

    Boljševiki so se čutili ogrožene, saj je imela Cerkev velik vpliv med prebivalstvom. Po ljudskem štetju 31. marca 1953 se je kar 83, 3 % Slovencev opredelilo za katoliško cerkev. Zato so hoteli Cerkev najprej zatreti, ko pa so ugotovili, da ima veliko zaslombo med prebivalstvom in internacionalno strukturo so skušali Cerkev podjarmiti in njene predstavnike v očeh prebivalstva moralno onemogočiti. Pri tem so jim prišla prav vsa sredstva, pa če so bila še tako moralno vprašljiva. Skozi sodne mline boljševiškega enoumja je po vojni šlo 881 duhovnikov, redovnikov, redovnic in bogoslovcev.
    Poglavitna tarča napadov je bil nadškof Anton Vovk. Boljševiška oblast njegovega škofovskega imenovanja dolga leta sploh ni priznala, nanj pa je kot na upravitelja ljubljanske škofije kljub temu nenehno pritiskala. Po vojni so številni duhovniki zapustili Slovenijo in zato je bil nadškof zaradi pomanjkanja duhovnikov v hudih zadregah. Tudi tem, ki so ostali, je oblast v veliki meri onemogočala normalno dušno-pastirsko delovanje, poleg tega je režim duhovnike stalno klical na zaslišanja in mnoge obsodil na krajši ali daljši zapor. Nadškof Vovk je kljub temu, da so ga oblastniki obravnavali skrajno poniževalno, vedno znova skušal posredovati za duhovnike. Bodril in opogumljal jih je s svojimi pismi in obiski, s prijazno, sproščeno in spodbudno besedo. Ob obiskih župnij in drugih svetišč je verne množice s svojo prepričljivo besedo, ki je izhajala iz njegove osebne trdne vere in globokega zaupanja v Boga – njegovo geslo se je glasilo: V Gospoda zaupam – navduševal in jim vlival moč ter v morečih okoliščinah zbujal upanje ter pogum za vztrajanje v veri. Ob neštevilnih nočnih zaslišanjih in drugih oblikah mučenja je dosledno zagovarjal zvestobo Svetemu sedežu in Petrovemu nasledniku. Z vso pravico mu zato pripada čast mučenca zaradi vere ter zvestobe papežu kot Kristusovemu namestniku.
    Zaradi omenjenih neutrudnih prizadevanj so ga komunistični oblastniki pogosto klicali na ubijajoče nočne razgovore in zasliševanja ter nad njim izvajali fizično in psihično nasilje. Sovražniki vere in Cerkve so ga 20. januarja 1952 v Novem mestu polili z bencinom in zažgali z namenom, da bi ga umorili. Leta 1957 je zapisal: ” Neizmerno so me mučili, ko so me neprestano v nočeh vlačili na razne kraje in me zasliševali ter grozili. Početki moje težke sladkorne bolezni, ki je na živčni podlagi, pa spadajo v to dobo.”

    21. decembra 1947 je škof Vovk udbovcu, ki je hotel od njega izsiliti priznanje o njegovem ilegalnem delu in mu grozil s sodiščem, zabrusil: ” Pa naj mi to dokaže, da bo konec teh podtikanj. Pa še zapre naj me, da bom imel mir. Odkar je svoboda, od maja 1945, že nimam nobene svobode in miru. ”
    – NŠAL

    V enem od zaslišanj v letu 1949, ko je bil očitno na meji svojih moči, je škof Vovk udbovsko početje takole formuliral. ” Cerkev bo ostala, mene in vas pa ne bo. ”
    – AS III. Dok. Sove, Lm 0141424, zaslišanje 15.8.1949.

    Okrog 23. ure 29. avgusta 1947 je v škofijski dvorec vdrla boljševiška oblast.Skozi kopalnico so vdrli v škofovo spalnico in ga obvestili, da so aretirali Leniča in Miklavčiča. Začeli so preiskovati škofove prostore in urad, kar je trajalo do 8 ure zjutraj. V veliki pisarni je akte premetavalo kar 12 boljševikov ( ker je bil pismen samo vsak tretji ), vsega skupaj pa jih je bilo 20. Odnesli so 20 zlatih cekinov z izgovorom, da niso bili v blagajni, časopise, slike, seznam cerkva, ki so jih porušili partizani, akte itd. Na koncu so škofa prijeli, ker ni bil popravil vežnih vrat, ki jih je poškodovala boljševiška drhal pri demonstracijah 19. avgusta. Pojasnil jim je, da tega ne sme narediti in da je zadevo naznanil milici in sedaj čaka na komisijo, to pa zato, ker je bil dekan v Kočevju kaznovan, ker je brez naznanila popravil škodo, ki so jo napravili zlikovci.
    Brihtna ” preiskovalka ” je rekla, da imajo svojega mizarja, ki bi to lahko popravil. Nato Vovk: ” O, imeli smo tudi svoj les in svoje gozdove, danes pa nimamo nič. ”
    – NŠAL
    25. oktobra 1947 je Vovk prestajal eno izmed mnogih zaslišanj. Tokrat se je do njega potrudil celo podpolkovnik udbe ( po vsej verjetnosti Mitja Ribičič ) in ga z grožnjami in ustrahovanjem pripravil do podpisa naslednje izjave: ” Podpisani izjavljam, da bom vsako sumljivo stvar, ki bi merila na protizakonito delovanje proti državi od strani oseb v mojem neposrednem delokrogu, takoj, ko bom zaznal, javil na merodajno mesto UDV. To bo imelo cilj, da se vsaka protizakonitost takoj ustavi in se omejijo, v sporazumu z UDV, razni duhovniški procesi. ”
    – AS III. Dok. Sove, Lm 0141430.

    Pozneje so ga skušali s to izjavo izsiljevati, kar je razvidno iz zapisnika zaslišanja z dne 11. avgusta 1949, ko so ga zopet hoteli prisiliti k sodelovanju. Vovk: ” Tisto izjavo, ki sem jo podpisal bi že lahko raztrgali – zažgali. Pisal sem jo, kot mi jo je podpolkovnik narekoval. Zato ne velja. Potrjujem, da je to moja pisava, vendar sem pisal po nareku. Prosim bodite o tisti izjavi tiho, drugače bom moral dati v okrožnico, da sem to izjavo moral podpisati in okrožnico razposlati duhovnikom. Kaj moram jaz zato, če sedaj stojita dva pri vratih, pa me ne pustita ven. Bil sem prisiljen podpisati izjavo. Jaz z udbo ne bom sodeloval nikdar pa naredite z mano kar hočete. To kar delate z menoj, je moja smrt. ”
    – AS III., Dok. Sove, Lm 01421 – 0141424.

    Birma je bila onemogočena 22. junija 1952 na Jesenicah. Škof se je tja peljal kljub temu, da je dobil brzojavko ” delavstva, ” da mu birme ne bodo dopustili. Birmancev je bilo okoli 700. Že teden prej se je začel pritisk na ljudi, naj ne dajo birmati svojih otrok. Ker ljudje niso popustili, je 22. junija zjutraj nekaj ” ljudi ” čakalo škofa pred cerkvenimi vrati. Ko je avto s škofom pripeljal do cerkve, so škofa, ki je hotel izstopiti, potisnili nazaj in zahtevali od voznika, naj takoj odpelje.
    Nekdo je škofu zakričal : ” Izgini pes. ”
    Škof je odprl okno in rekel: ” Jaz nisem noben pes, ampak Vovk. ”

    12. decembra 1951 je udba premetavala pisarne in skladišča na škofiji. Neki Slak je trdil, da je vse ljudska imovina. Vovk: ” Ne, Cerkvena imovina. Saj ustava prizna tudi privatno lastnino ! Če imate vi svojo hišo, tudi ne rečete, da je ljudska.”

    7. januarja 1952 je bil proti Vovku proces na sodišču zaradi nabave katekizmov. Sodnik ga je vprašal ali ima po nastopu zagovornika še kaj za povedati. Vovk. ” Do današnje razprave ne bi prišlo, če bi verni Slovenci imeli svobodno na razpolago dve osnovni znamenji svoje vere, to je katekizem in rožni venec.”
    Sodnik: ” Nehajte. Nimate pravice govoriti ! Vi hočete speljati vodo drugam. ”
    In škof je moral sesti, prikrajšan za osnovno pravico obtoženca.

    6. decembra 1948 je imel Vovk nagovor bogoslovcem in med drugim rekel: ” Zapirajo samostane, hiše božje, duš pa ne bodo mogli zatreti. To vam govorim kot bogoslovcem in ne drugim. Če je pa kdo med vami, ki te stvari poroča drugam, naj jih vsaj tako pove, kot so in ne drugače. ”
    Pred nedavnim nas je presenetilo pastirsko pismo, ki naj bi ga napisal g. nadškof Anton Vovk in so ga ” odkrili ” v njegovi zapuščini. To pismo naj bi pred desetletjem že omenjal Dolinar, vendar začuda takrat o njem nihče izmed znanih kontinuitetnih zgodovinarjih ni nič vedel. Najprej so se na dolgo in široko razpisali, ko pa so nekateri podvomili v verodostojnost, se ne omenja več. Tako so potrdili dvom, da je bilo njegovo pismo podtaknjeno ali pa pisano po nareku udbovskega podpolkovnika, saj ga niso odkrili v nobenem župnijskem arhivu, kjer hranijo vsa škofova pastirska pisma.

    • Ja, kristjani bi se morali komijem opravičiti, ker so jih s svojim bivanjem prisilili v to, da so kršili človekove pravice.

      • Ja, ravno to bi morali trditi tisti, ki so trdili, da oni niso Čarli.

        Jaz sem tu imel v mislih nekaj drugega in to je to, da ko nam drugi kršijo pravice, bi nas moralo to naučiti tudi tega, da tudi sami drugim ne počnemo takih krivic. Ker obsojati krivice drugih, ne videti pa tistih, ki jih sami počnemo, ni na mestu.

  3. ..ta zadeva je dvignila ogromno prahu na Zahodu, tako, da so se komunajzeki s Titekom po tem malo umirili in se ustrašili, da se ustavi dotok pomoči..

    ..a udbašem to ni preprečilo, da so ob tem vsakodnevno vlačili na zaslišanja takratne študente teologije, da bi podrobneje izvedeli, kaj se dogaja in kake so znotraj-cerkvene reakcije..

    ..veliko je o tem vedel povedati, kako so jih trpinčili udbaši, pokojni duhovnik mrs. Marijan Kuk..takrat študent teof in bivši partizan

Comments are closed.