A. Slapšak: April je edini pravi čas za Laški pasijon

0
182

laski pasijonKoliko lepih trenutkov zamudimo, ker nas vabilo, novica ne ujame … Po drugi strani pa svoja srca in glave polnimo z balastom, ki nam ga dobra promocija prikazuje kot čisto zlato …
Kakšna reklama prepriča tebe in mene?

Z reklamami “zabasani” poštni nabiralniki? Vsiljivo prijazni agenti na vhodnih vratih? Telefonisti, ki v želji, da svojo “reč” prodajo, pozabijo dihati med besedami, ki letijo druga prek druge?

Vse to zame ni še nobena garancija, da gre za dobro stvar, ampak zgolj pokazatelj, da je zadaj zajeten kupček, odmerjen za reklamo.

Mene osebno najbolj prepriča vabilo brez ‘playbacka’ in tiskarske barve. Prepričajo me besede, iz katerih začutim navdušenje in se v njih skrivajo zametki misli, ki se porajajo, ker je vsebina med spomine shranjenih podob tako zelo živa, da se človek tja v mislih vrača znova in znova, in moč te vsebine človeka, v samem jedru, spreminja …

V tem mesecu imate tako priložnost. Ne vem če vas bodo prepričale tele besede, a lahko poskusim. 🙂

V šestih aprilskih večerih bosta v atriju laškega župnišča dve uri minili nenavadno hitro. Seveda za tiste, ki se bodo podali tja, da bi si ogledali letošnji pasijon. Vsak izmed teh, če le ne bo že v naprej zapahnil vseh vrat lastnega srca, bo domov odhajal s kopico med spomine vtisnjenih podob, ki se jih popolnoma pozabiti verjetno ne da nikoli.

Mene še po letu dni spreleti srh, ko pomislim na krohot skušnjavca.
Še vedno s sočutjem spremljam usmiljenja proseče duše.
Še čutim skoraj otipljivo tišino, ki objame atrij, ko okrvavljeni Križani na križu nagne glavo in izdihne, ter se nato že trenutek za tem slehernik zdrzne, ko v grobno tihoto zareže grom …

Pravijo, da je tema preden se zdani, pred zoro, najbolj črna …
Laški pasijon se ne konča s “temo” velikega petka, čeprav ob ganljivi pesmi Pie Jesu, ko Mati poslednjič objema mrtvega sina, skoraj zajoče srce …

Grob je prazen!
“Gospod je vstal! Resnično je vstal!”, so besede, ki vse nastopajoče zvabijo v zbor. Glasovi mogočne aleluje prekipevajo od radosti in v glavi se, brez da hotel, predramijo besede Vstalega:” Ne bojte se!”

Ne znam bolj ujeti doživetij v besede … Privoščite “uprizorjeno zgodbo odrešenja” sebi in vsem, ki jih imate radi. Me zanima vaš odziv.

Prijava

Za komentiranje se prijavite