A. Skornšek-Pleš, Razpotja: Alžirke, državljanstvo in družinska zakonodaja

1
209

Upor Alžirk med narodno osvobodilnim bojem se je dogajal na dveh frontah: istočasno kot upor proti francoski kolonialni okupaciji in proti restriktivnemu razpoloženju v tradicionalni alžirski družbi. Ženske so bile aktivna sila revolucije. Položaj žensk kot aktivistk med vojnim obdobjem ne spreminja le ločitve dela med spoloma, temveč oporeka tudi povečani moči patriarhije, ki grozi, da bo spodkopala njegovo moč in privilegije. Z odklanjanjem omejenih vlog mater, žena in hčera v domačem okolju so ženske zavzele aktivno vlogo v vsej javni sferi. Njihovo delovanje je bil bistven del narodnoosvobodilne borbe in zato enako pomembno za njihovo osvoboditev. Kljub temu so Alžirke danes ujetnice med zapovedmi sramotne družinske zakonodaje, ki je stopila v veljavo 9. junija 1984, in barbarizmom islamskega fundamentalizma.

Napredek pravic žensk med narodnoosvobodilno borbo

FLN (Front de Libération Nationale, Fronta narodne osvoboditve) je zagovarjala politiko ženske enakopravnosti, ki je bila prakticirana v določenih razmerah med vojno. Tovrsten primer je bila institucija sodišč, pred katerimi so bili pari poročeni na osnovi vzajemne privolitve. V času alžirske revolucije in v času neodvisnosti je nastajajoča država obljubljala družbeno enakost za ženske, njihovo vlogo v vojni pa je priznaval FLN. V osemdesetih letih prejšnjega stoletja se je tak družbeni napredek zazdel izgubljen. Kakorkoli že, nekateri zgodovinarji dokazujejo, da se je slabšanje položaja žensk začelo že med narodnoosvobodilnim bojem. Vrnitev se ni pričela leta 1962, temveč že pred neodvisnostjo. Tako je FLN med vojno postopoma umikala ženske iz bojnih območij in jih pošiljala na mejo ali celo izven države. Njihova vloga je bila tako določena že takrat. Jasno je vsaj to, da večina alžirskih mož ni priznavala potrebe po ženski emancipaciji. Pogosto so jo obravnavali kot drugo predmetnost v odnosu do neskončnega seznama bistvenih vprašanj, s katerimi se je soočala vlada. Kmalu po neodvisnosti so moški prekinili politična zavezništva z rojakinjami in jim odrekli osnovne, državljanske pravice. Ta izdaja žensk kot enakopravnih se je na primer kazala v tem, da so mnogi borci, ki so osvojili dobre družbene in politične položaje v neodvisni Alžiriji, zapustili svoje zakonske partnerice in se poročali z dekleti, ki so jim bile s svojo mladostjo v čast na družabnih dogodkih.

Ustava iz leta 1976

Vlada Fronte narodne osvoboditve je soglašala z referendumom o sprejemu nove ustave, ki je podpirala žensko emancipacijo in obsojala način, kako je nekdanji fevdalni sistem omejeval njihove pravice. Ustava je določala enakopravnost spolov in svobodo gibanja. Prav tako je alžirski revoluciji priznavala vlogo pri omogočanju ženskam, da se osvobodijo same – podobno kot so osvobodile svojo domovino – in vztrajala pri tem, da je potrebno položaj žensk še izboljšati. Poudarjala je napore države v zagotavljanju političnih svoboščin vsem ženskam in poveličevanju socialističnega režima, ki ga je kot demokratično gibanje sprejela vlada; tako naj bi socializem pospeševal pravičnost, se upiral nazadnjaški miselnosti in spreminjal pravosodni sistem v korist žensk. V islamu je ustava videla osvobajajočo moč, ki ima ženske za enakopravne moškim. Vendar tekst v ustavi določa, da morajo ženske voditi borbo za svojo emancipacijo. »Konec koncev mora sama ženska ostati najboljša branilka svojih pravic in dostojanstva s pomočjo svoje drže in odličnosti, kot tudi z nepopustljivim bojem proti predsodkom, nepravičnosti in ponižanju. Država je ženski priznala politične pravice, s tem pa si tudi naložila dolžnost, da poskrbi za njeno izobrazbo in neizogiben družbeni napredek.

Leta 1978, po smrti Boumediena, prvega alžirskega predsednika, je islamistični oziroma ba’athistični klan za novega predsednika imenoval Chadlija Bendjedida. Cilj klana je bila vzpostavitev šeraitskega prava v državi. Da bi uspeli, so morali sprožiti istočasen napad na tri temelje posvetne države: na ženske, izobrazbo in pravosodni sistem. Čeprav so bili člani klana do takrat zgolj manjšina v edini alžirski politični stranki, so kmalu nadvladali socialistične moderniste.

Omejevanje ženskih državljanskih pravic

Udejanjanje ustavne pravice do prostega gibanja je bilo ženskam onemogočeno leta 1980, ko je bila z ministrskim ukazom vpeljana prepoved potovanja brez moškega sorodnika. Odločitev je postala širši javnosti znana po tem, ko je bila na letališču ustavljena skupina študentk iz tujine in ji je bilo nadaljnje potovanje onemogočeno. Dogodek je pokazal, da so bile državljanske pravice žensk razumljene kot privilegij, ki ga lahko država kadarkoli odvzame. Kljub temu, da so ženske poskušale sprožiti javno debato o škandalu, sta o dogodku medlo poročala le dnevnik El-Moujahid in tednik Algeries Actualites. Skupina žensk ter številne študentke in študenti so podpisali peticijo, v kateri so zahtevali srečanje z ministrom za notranje zadeve. Ob mednarodnem dnevu žena, 8. marca 1980, so potekali množični protesti z glavno zahtevo, da naj se ministrski ukaz, ki onemogoča svobodno gibanje, prekliče, kar se je tudi zgodilo. Naslednje leto je vlada pripravila pilotno študijo o predlogu nove družinske zakonodaje. Časniki so poročali, da gre pri predlogu zakona za poskus pomiritve naraščajočih teženj islamskih fundamentalistov, ki ogrožajo pravice in privilegije, ki jih imajo ženske kot povsem svobodne državljanke. V Alžiru je več sto feminističnih aktivistk protestiralo pred sedežem UNFA (Union Nationale des Femmes Algeriennes, Narodna zveza alžirskih žensk), tj. državno organizacijo, ustanovljeno kmalu po neodvisnosti leta 1962 in pridruženo FLN. Zahtevale so vpogled v pilotno študijo. Vodstvo UNFA je protestnicam odgovorilo, da se Alžirke ne zavedajo svojih pravic in da zato razprava ni potrebna. Če bi to držalo, potem se neodvisne feministke ne bi borile za svoje pravice; medtem pa UNFA od dosežene neodvisnosti naprej ni opravljala svojega dela, tj. ni zagovarjala interesov žensk. Vodstvo UNFA se je bolj ukvarjalo z vprašanji mednarodne politike in se izogibalo pravim problemom alžirskih žensk, ki naj bi jih predstavljalo. Rezultat je bila popolna prekinitev sodelovanja med UNFA in ostalimi feminističnimi skupinami, ki so bile odločene nadaljevati boj za pravice Alžirk. Ženske so ponovno demonstrirale 28. oktobra 1981 in tokrat izražale svoj bes nad vladno odločitvijo, da razprava o družinski zakonodaji ne bo javna. Dva tedna kasneje, 16. novembra, se je pred Narodno skupščino zbralo 500 žensk, ki so želele sodelovati na plenarnem zasedanju. Ena izmed njih, Khalida Messaoudi, je kasneje izjavila: »Zbrale smo več kot deset tisoč podpisov podpore iz vse Alžirije. Z dvema soborkama sem vkorakala v skupščinske prostore. Rabah Bitat, predsednik skupščine, je bil prisiljen odložiti zasedanje. Skupščinski predstavniki so spretno obvladovali nastalo situacijo: dani so nam bili štirje dnevi, da pripravimo pripombe in dopolnitve na predlog zakona. Na tej točki je postalo feministično gibanje nesložno. Nekatere so želele ponudbo sprejeti, druge zavrniti. Končni rezultat je bil, da je šlo besedilo v skupščinsko obravnavo nespremenjeno.«

Za pomemben zgodovinski dan za posvetno feministično gibanje je v Alžiriji prepoznan 23. december 1981. Tega dne so se veteranke narodnoosvobodilne vojne pridružile mladim aktivistkam, da bi skupaj z njimi izrazile nestrinjanje z vladnim predlogom družinske zakonodaje. Razumele so ga kot izdajo tistega, za kar so se borile. Mlade in stare so se zbrale pred poslopjem glavne pošte v Alžiru, njihovi transparenti so sporočali: »Nočemo molčati, hočemo demokracijo!«, »Ne želimo si izdaje idealov iz 1. novembra 1954!« Kljub solidarnosti in množičnim protestom ženskemu gibanju ni uspelo preprečiti sprejetja družinske zakonodaje, ki je v veljavo stopila junija 1984.

Družinska zakonodaja in pravice žensk

Ta družinska zakonodaja kodificira očetovo oz. moževo lastništvo žena in otrok. Uvaja zakonsko dolžnost žensk, da ubogajo, spoštujejo in skrbijo za može, starše in sorodnike. Prav tako institucionalizira poligamijo in moškemu dodeljuje pravico do štirih žena. Ženska se ne more sama sporazumeti glede poročnega dogovora, to lahko stori le pod zastopstvom svojega zakonitega skrbnika. Prav tako nima pravice vložiti zahteve po razvezi. Medtem ko mora moški zgolj izraziti željo po njej, se ločitev ženski preprečuje, smatra se jo celo za nemogočo. Možnost za njo obstaja le, če se ženska sprijazni z običajem kho’a: ta dovoljuje razvezo pod pogojem, da se ženska odpove zahtevi po preživnini. Kho’a je sporna obveza, ki jo mora ženska – podobno kot sužnji – plačati za svojo svobodo. Družinska zakonodaja pripisuje ženski vlogo zarodnice in ji nalaga zakonsko dolžnost dojenja in skrbi za otroke, ne pa tudi odgovornosti za njihovo izobrazbo. Ženske nimajo pravice, da bi otroci prevzeli njihov priimek, veroizpoved ali državljanstvo, če se poročijo s tujim državljanom pa jih doleti izbris iz registra prebivalstva.

Posledice razveze so dramatične tako za ženske kot za otroke. Žene oziroma matere nimajo pravice do stanovanja: to je avtomatično dodeljeno možu. Poleg tega država razvezani materi ne nudi nobene bivanjske ali finančne pomoči. To pomeni, da se razvezana – če ji ne pomagajo starši – pogosto skupaj z otroki znajde na cesti. Brez privolitve očeta otrok mati vse do polnoletnosti ne more postati njihova skrbnica ali vzgojiteljica. Očetova odobritev ali dovoljenje sta potrebna za zadovoljevanje večine osnovnih potreb, vključno z vpisom v šolo in celo privoljenjem za sodelovanje ali vključitev v šolske aktivnosti. Po drugi strani pa oče ne nosi kazenske odgovornosti za zanemarjanje ali odrekanje skrbi svojim otrokom. Odkar je družinska zakonodaja v veljavi, se Alžirija sooča s povečanjem brezdomstva med ženskami in otroki. Tisoče mater se z otroki klati po ulicah, nekatere delajo skoraj brezplačno kot hišne pomočnice. Ulice večjih alžirskih mest so postale dom številnih razočaranih, razvezanih mater. Nekatere so si poiskale zatočišče v revnih mestnih predelih, druge so poiskale pomoč v bivališčih, ki jih vodi organizacija Pomoč ženskam v stiski; ta zaradi pomanjkanja finančnih sredstev ne zmore več obvladovati števila prosilk, ki jih prejema vsakodnevno.

Čeprav avtorji zakonodaje trdijo, da ta izhaja iz šeriatskega prava, je povsem jasno, da korenini v tradiciji patriarhalnosti in sovraštva do žensk. Jasen primer tega je 38. člen, ki se nanaša na pravice poročenih žensk. Žena ima pravico, da obiskuje svoje starše, in oni pravico, da jo obiskujejo skladno s krajevnimi običaji in navadami. V postkolonialni Alžiriji – v kateri sta patriarhat in sovraštvo do žensk še posebej očitna – so ženske razumljene tako, kot so bile v predrevolucionarnem obdobju: kot središče moške časti, kot varuhinje tradicionalnih vrednot, ki jih je kolonializem prekinil in razvrednotil. So simbol vrojenih navzkrižij v novih zgodovinskih razmerah postkolonialne Alžirije. Zato postavlja družinska zakonodaja omejitve ženski mobilnosti. Nekateri členi odražajo gospodarsko krizo iz sredine osemdesetih let. Primer tega je 52. člen, ki se nanaša na bivanje v primeru razveze. Člen jasno določa, da mož ženi in otrokom lahko dovoli, da ostanejo v hiši oziroma stanovanju, če ima več kot eno od teh bivalnih enot. Sicer je to v državi, kjer je pomanjkanje stanovanj resen problem, prava redkost. Zakon možu dopušča velikodušnost, ženske pa so ponovno odvisne od moške muhavosti.

Več lahko preberete na razpotja.si.

_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.


1 komentar

Comments are closed.

Prijava

Za komentiranje se prijavite