A. Salihović, Radio Ognjišče: Ko Erjavca ni doma!

8

Razmišljal sem, o čem pisati v tokratnem komentarju. Načrtno sem se želel izogniti reševanju mejnega spora z našo južno sosedo, saj je bilo o tem prelitega že veliko preveč črnila in besed. A glej ga zlomka, zbodlo me je to, da se je že drugič zgodilo nekaj prav v času, ko je minister za zunanje zadeve Karl Erjavec na dopustu. On je mirno užival, sporočil je le, da je bil v nenehnem stiku s predsednikom vlade Mirom Cerarjem, vprašanje je le, kako? Preko skypa, viberja, sta si morebiti pošiljala tako imenovane “selfije”?

Zgodba z reševanjem mejnega vprašanja ima dolgo brado. O njej veliko pove izjava hrvaškega poslanca Milorada Pupovaca, ki je na eni najbolj nizkotnih sej sabora, ki je bila namenjena zgolj in samo blatenju naše države, dejal, da “smo Piranski zaliv dobili kot dediščino, ko smo bili še enotna družina. Zdaj moramo paziti, kaj bomo z njim”. Od vsega začetka je torej bilo jasno, da so Hrvati šli v arbitražo in tudi v druge prejšnje neuspele poskuse reševanja mejnega vprašanja s figo v žepu. Če pogledamo nazaj, so vedno našli nek izgovor.

Obsojam pogovore med slovensko agentko in članom sodišča, njuna zlonamerna naklepanja, vendar, ali je to res zadosten razlog za umik od reševanja spora? Še do nedavnega moja zelo priljubljena hrvaška političarka, danes pa v mojih očeh zgolj in samo še ena od mnogih karieristk, ki bo kar se da hitro naskakovala mesto predsednice države, Jadranka Kosor, je celo povedala, kako smo šli “na živce” Evropski uniji z izsiljevanjem reševanja mejnega spora in s hrvaško blokado vstopa v EU. Sprašujem gospo Kosor, ali Evropski uniji morebiti ne gre na živce Hrvaška, ki ima z vsemi svojimi sosedi na južni strani neurejena mejna vprašanja. Državi, ki grabi, kar ni bilo nikoli njeno, in ki je uničila enega od modelov reševanja mejnih sporov. Bo torej schengen sploh mogoč na tej južni meji?

Prihajam iz štajerskega konca, kjer smo zelo blizu hrvaški meji. Starejši so v šali pogosto rekli: “Hrvat je tat, od spredaj je žeja, od zadaj pa glad”. Gotovo bo kdo rekel, da je grd rek. Se popolnoma strinjam, a zadnji dogodki so pokazali, da jim nič ne pride do živega, še posebej, če znova spomnim na izjavo poslanca Pupovaca, da so Piranski zaliv dobili kot dediščino, ko smo bili še enotna družina.

V minulih dneh so se spominjali enega najbolj dramatičnih dogodkov v svoji zgodovini. Konec vojne so obeležili z mogočno parado, z mašami za domovino, krepili so nacionalnega duha. Predvsem zaradi slednjega lahko v teh razgretih hrvaško-slovenskih dneh pričakujemo še večje razplamtevanje čustev. Na svoj način pa olje na ogenj priliva hrvaška Katoliška cerkev, ki se, namesto da bi bila mediator med obema stranema, pridružuje blatenju naše države, češ da si prisvaja nekaj, kar ni bilo in nikoli ne bo njeno. Komisija pravičnost in mir pri HŠK je zbobnala pravnike, akademike, ki so v en glas poudarjali, da arbitraža ni pravo reševanje spora, da moramo nujno na mednarodno sodišče. Ponovili so celo, da so že od vsega začetka nasprotovali arbitraži. Sprašujem se, v čigavem interesu dela tamkajšnja Cerkev. V smeri medsebojnega razumevanja, sprave in miru, o čemer nas uči Sveto pismo, gotovo ne. Še kako prav bi bilo, da bi za obe strani, ki nista vedno igrali čiste igre, držale besede iz Sirahove knjige: “Čeprav boš proti prijatelju odprl usta, se ne boj, ker je še možna sprava. Sramotenje in napuh, izdaja skrivnosti in zahrbten udarec – pred tem pa bo zbežal vsak prijatelj.”

A pri nas je vse tiho. Če smo dobili po levi, mirno nastavimo še desno lice. Strinjam se s tem, vendar ne za vsako ceno. Pustili smo, da so naši južni sosedje v minulih tednih po nas izlili in še izlivajo ves gnev, ki jih utrjuje v slogi. Vse to pri meni vzbuja prepričanje, da smo se prodali. Če pa k temu dodam še komunikacijo med vrhom države, si upam trditi, da je trenutni rezultat za Hrvate 3:0. Zunanji minister, ki se že drugič v tej sagi mudi na morju in se je danes predčasno vrnil z dopusta – mimogrede, Roony Abraham je odstopno izjavo poslal v ponedeljek, – verjame v rešitev spora. Iz kabineta predsednika vlade so celo sporočili, da sta v nenehnem stiku.

Dragi kabineti, službe za medije in vsi ostali, ali bi nas že nehali imeti za totalne bedake. Če bi šlo res za nacionalni interes, bi že prvič, ko so Hrvatje znoreli zaradi predolgega jezika ministra Erjavca, stopili skupaj. Zadevo preverili in šli naprej. Ne! Vladi to ni v interesu, za vsako ceno Cerar je že doslej Erjavca upošteval in ga namerava očitno tudi v prihodnje, saj le tako lahko ostane na vladi in na položaju šefa, ki to sploh ni. Če predolg jezik ministra ni bil dovolj, potem spomnimo na prisluhe. Najprej vehementne Erjavčeve izjave o predvolilnih zgodbah na Hrvaškem, potem, ko mu vse servirajo na pladnju, pa zapade v molk. Briga njega za vse. Ostal je še ves teden v francoskih Alpah, nato le prihiti domov, vendar ne zaradi meje, ampak v objem človeku, ki si ne zasluži, da ga imenujem, predvsem zaradi kršenja človekovih pravic in pobijanja nedolžnih ukrajinskih ljudi.

Več lahko preberete na strani Radia Ognjišče.

_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.


8 KOMENTARJI

  1. “Dragi kabineti, službe za medije in vsi ostali, ali bi nas že nehali imeti za totalne bedake.”

    Če ne bi bili totslni bedaki, bi bili že zdavnaj na ulicah.

    • A res? Jest pa imam ravno vodene množice za bedake.

      Tu ima svitase zrno. Težko je reči, da najbolj zvit in pokvarjen politik v Slovenije naredi toliko očitnih napak. Recimo kot ropar, ki zgreši sef in sproži alarm ali se celo zagozdi da ga mora policija reševati.

      Še vedno pa je glavni problem načrtno, zavestno in dolgotrajno organizirano GOLJUFANJE VLADE IN SODNIKOV. Očitno večina ljudi to pokvarjeno podpira (tako volivci kot VSE politične stranke), po mafijsko: “skup ja moramo držati”, “problem je ker so butce ujeli pri kraji”,

  2. Vse kaže, da je slovenska vlada prisluškovalno afero namerno zakuhala, sicer bi povlekla odločne poteze v svojih vrstah in napravila red.

    • “… namerno zakuhala”???

      Lepo prosim, gospod Svita ne delajte še vi totalnih bedakov iz nas! Če ste pa napisali sarkazem, mi pa prosim odpustite!

  3. Erjavec je pravnik in dovolj zvit, zaradi česar je dobro vedel, kaj pomeni v javnosti govoričiti, da ima informacije, ki potrjujejo, da bo odločitev arbitražnega sodišča za Slovenijo ugodna.

    Ker pa vlada na to govoričenje in vse znane posledice nič ne ukrene, je na dlani, da je Erjavec deloval na takšen način z njenim pristankom in z določenim namenom.

  4. Avtor nas skuša pomiriti z vlogo žrtve in hlapca. Žiga Turk je nekaj napisal na to temo tu na Časniku.
    Spet bomo ubogi slovenci, ki nas vsi vlečejo za nos. In to bomo zamenjali za “ponižnost”, s katero pričakujemo da se bomo izvlekli iz te situacije. Seveda, gre zgolj za preživetje. In Erjavec, Cerar in drugi, ja, vsi boste preživeli. Za državo pa tako ni važno. In tudi večina Slovencev, ki pritrjuje vsemu temu, tudi. In potem bomo spet v nedogled lahko jamrali, kako nas vsi samo tlačijo, varajo in vlečejo za nos. Piranski zaliv? To pa res ni važno. Važno je, da bo vloga žrtve in hlapca še naprej nedotaknjena.

    Toda ne bo. Tokrat ne. Tokrat naša žrtev ne bo nikomur mar. Ker pa ne bi rad podcenjeval Erjavca in Cerarjev, bom raje rekel, počakajmo še malo. Hrvati so tudi preveč arogantni, da ne bi mogli narediti še kakšne napake. Zdi pa se da imajo dobljen položaj, po naši zaslugi.

    Treba bo počasi prevetriti naš status vodilne nacije na Balkanu.

  5. Arbitražni fiasko je zakuhan povsem na naši strani.

    Salihović pada na poceni gostilniške nacionalistične finte in ljudi spodbuja k temu, da ne vidijo resničnega izvora in bistva problema. To, kar očita “grdim Hrvatom”, v bistvu spodbuja sam na nivoju zanikrne krčme.

    Balkansko neodgovorno obnašanje, ki nima pojma, kaj je to zavezanost civiliziranemu pravnemu redu in kulturi je nas, Slovence, privedlo do tega velikega fiaska v arbitraži. Če je res, kar trdi Pusićeva, da so naši celo naknadno, po dead-line in ko so videli hrvaško argumentacijo, na skrivaj vložili dodaten material za arbitre, potem je podn naše diplomacije celo subbalkanski.

    Ob tem, ko je dobra tema dokazovanje, kako umazan narodni karakter da ima sosednji narod, pa nihče o tem, da bi kakorkoli sankcionirali Sokolca in Drenikovo ali zamenjali klovna, populista in putinofila od zunanjega ministra, Erjavca.

    p.s. Vse bolj verjamem, da so našo diplomacijo zaradi kretenske politike zavestno potunkali Američani. Na žalost na račun vitalnih interesov Slovenije. Kdaj bo kdo odgovarjal? Kdaj bojo “analitiki” videli, kaj je pri vsej zgodbi v resnici problematično?

  6. Morda je sedaj prišel čas, ko bi morala Slovenija pričeti vztrajati na deželni meji iz časa Avstroogrske, ki je potekala na reki Mirni.
    Hrvati so nam lepo razložili, “da so Piranski zaliv dobili kot dediščino, ko smo bili še enotna družina”.
    Zakaj pa sploh pristajamo na njihovo “dediščino”?

Comments are closed.