Vera v posmrtno življenje je srčika krščanstva. Lahko rečemo celo, da je njegovo bistvo. Če namreč posmrtnosti ne bi bilo, bi bil Bog nezanimiv, Kristus bi bil prišel na svet zastonj, evangelij bi bil pravljica, Cerkev prazna ustanova, vsi mučenci bi bili umrli zastonj, vsi svetniki bi bili plemeniti čudaki, vse krščanske cerkve brez smisla, vse molitve vseh časov klici v prazno, evangelizacija delo za prazen nič … in moje tukajšnje pisanje nesmisel z Družino vred.
Rekli bi lahko najhuje: če bi Bog bil in posmrtnosti ne bi bilo, bi bil Bog cinik, saj bi bil dal človeškemu bitju neko željo po nesmrtnosti, ki je neuresničljiva.
Toda posmrtno življenje je.
Ko kristjani pri maši izrečemo na koncu veroizpovedi: »Verujem v vstajenje mesa in večno življenje«, je naša vera popolnoma uresničljiva. To ne samo, ker je naš učitelj Kristus vstal od mrtvih v novo življenje, ampak ker je o tem na široko govoril v svojem evangeliju, na primer z navajanjem poslednje sodbe.
Beseda velja doslej kristjanu. Kaj pa reči neverujočemu?
To, da je želja po večnem življenju vsajena v samo človeško bitje. Že prazgodovinski grobovi kažejo na vero v posmrtnost. Do te vere je v zgodovinski dobi prišla antična filozofija. Podaljšanje življenja si na vse kriplje želi moderna medicina in nastajajo celo skupine, ki bi rade brez Boga naredile človeka nesmrtnega.
Ali vera v posmrtnost kaj vpliva na življenje? Več vpliva ima kot politika ali gospodarstvo, saj prešinja celoto človekovega bivanja.
Več lahko preberete na druzina.si.
_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.
