Kako prav pride za ta zapis dragocena posebnost slovenščine: razlika med dovršnimi in nedovršnimi glagoli …Odločiti se za Boga je namreč eno, odločati se pa je nekaj drugega. Prvo utegne biti tudi lahko, za drugo pa je treba vztrajati od dne do dne, od tedna do tedna, od leta do leta. Vzemimo banalen primer: kadilcu se je mogoče odločiti, da en dan ne bo kadil. Toda kaj pomeni, odločati se vsako jutro toliko dni, dokler se ne bo kajenja odvadil?
Odločiš se lahko v sekundi: odločaš se lahko skozi vse življenje.
Vzemimo vero. Lahko je v nekem srečnem trenutku reči: v celoti sprejemam veroizpoved in nauk Cerkve. Toda poleg angela varuha imaš ob sebi tudi duha skušnjavca. In kaj vse ti lahko to nadvse inteligentno bitje podtakne: proti obstoju Boga, proti božanstvu Kristusa, proti nauku Cerkve, proti posmrtnemu življenju! Dvome ti lahko podtakne kadarkoli, kjerkoli, ko se na primer briješ ali stopaš v avto. Neštetokrat ga moraš zavrniti s svojim »verujem«.
Podobno je pri upanju. Po mnenju nekaterih je upanje celo težje od vere. K temu mnenju se nagiba tudi pisec teh vrstic. Živim v civilizaciji, ki je odklonila Boga in napojila ozračje z brezupom. Koliko velja upanje v ta svet, je po potrošniški pijanosti pokazala gospodarska kriza. Saj nam bodo demokratske vlade kmalu obdavčevale zrak, ki ga dihamo, levičarske pa obiske maš, krst in spoved. V tem dušečem ozračju ni lahko vsak dan ponavljati Gospodu: »Neuničljivo upam vate, da me ne boš prepustil moji nemoči, ampak mi pomagal. Tudi v položajih, ki se bodo zdeli brezizhodni.
Prav tako ni lahko vztrajati pri ljubezni. Saj krščanska ljubezen sega čez rodbinsko in erotično. Saj je ljubezen tja do sočloveka – brata v Bogu. Ta brat pa ti utegne biti nesimpatičen, tudi odbijajoč.
Več: Družina
