A. Rebula, Družina: Beseda ‘revolucija’

2
273

Svojevrstno »revolucijo« uvaja papež Frančišek, in to predvsem s temperamentom, s katerim v čisto osebni obliki doživlja sporočilo evangelija. Če dela kakšno drugačno revolucijo, jo dela v vatikanskem protokolu s svojim subjektivnim načinom življenja in nastopanja.

Papežem torej ostaja možnost ene same revolucije: »revolucija« govora na gori, ki sam ostaja tudi najrevolucionarnejše sporočilo človeštvu.

Ob njem zbledijo vsi drugi manifesti, začenši z Marxovim. To seveda ni revolucija prekucij in avantur, ampak svetosti. Gre torej za čim večjo zvestobo evangeljskemu manifestu, ki jo je novi papež posebej poudaril s svojo človeško pristopnostjo in svojo zunanjo skromnostjo. Samo toliko je res, da je Frančišek revolucionar. To je pač toliko, kolikor so revolucionarji vsi svetniki krščanstva, ki so hoteli čim bolj dobesedno vzeti govor na gori in še posebej evangeljsko sporočilo o bratstvu med ljudmi. Vedeti o papežu Frančišku kaj več, kar naj bi ne vem kako pretreslo stavbo Cerkve, je seveda iluzorno. To je ena tistih sanj, ki v katolištvu ne nehajo vznemirjati in katerih nosilec je bil na Slovenskem Edvard Kocbek. Nedvomno trden kristjan, a ki bi mu človek želel več eshatološkega obzorja. Evangeljska revolucija pa ne pozna hrupa drugih revolucij, ampak se dogaja v tišini vesti, v življenju ljubezni, v molitvi in trpljenju.

Več lahko preberete v Družini.


2 KOMENTARJI

  1. V bistvu gre za preporod in ne za revolucijo iz razloga, ker papež Frančišek le obuja pristno krščanstvo, ki je že bilo nekdaj.

    Za revolucijo pa bi šlo, če bi stvari postavil na nove temelje, kar pa ne bi bilo več krščanstvo.

Comments are closed.

Prijava

Za komentiranje se prijavite