A. Puhar, Slovenski čas: Bridki spomini Staše Furlan

V ZDA je lani izšla knjiga, ki bi mogla ali morala zbuditi precej pozornosti. Da je ni, pove nekaj malega o znatnem trudu, ki je pri nas trajno na delu … izogniti se kočljivim dogodkom in osebam, zatisniti oči, speljati tok pripovedi z domačega praga. K pisanju torej sedam iz kljubovanja temu toku, iz spoštovanja do devetdesetletne gospe, ki je napisala knjigo War Changes Everything (Vojna vse spremeni), in iz spoštljivega spomina, ki ga zasluži njen oče, dr. Boris Furlan.

Za gospo Stašo Furlan sem prvič slišala pred skoraj 20 leti, ko sem se začela močno zanimati za Angelo Vode in vse nesrečneže iz Nagodetove skupine. Tedaj so pravili, tisti redki, ki so kaj vedeli, da se je popolnoma ločila od vsega slovenskega in jugoslovanskega, vštevši jezik, da pa piše in da utegne nekega dne priti na dan zanimiva knjiga. Potem se je dogajalo in zgodilo marsikaj. In zdaj je tu dobra, inteligentno pisana, zanimiva knjiga spominov. Izdana v Ameriki v elektronski obliki. Dostopna tudi na papirju, še jo naročiš oziroma imaš prijatelje, ki ti to ljubeznivo storijo …

Med marsičim, kar se mi je zgodilo, je tudi srečanje z avtorico. Pred 14 leti sem imela na konferenci AAASS v Washingtonu referat o neosebah, to je ljudeh, ki se jih v socializmu ni smelo niti omeniti, in med poslušalci je bila tudi gospa Furlan Seaton. Zgleda, da sem ji ogrela srce, kajti povabila me je na dom in se nekaj ur pogovarjala z mano. Kljub poročilom o prekinitvi stikov s slovenstvom je imel njen dom razločen slovenski pečat. Poleg mnogih družinskih fotografij in očetovih knjig je bil tam portret mlade Staše, ki ga je narisal Božidar Jakac, prelep vezen prt na steni, množica drobnarij … In gospa, ki mi je brez zadržkov pripovedovala, kaj se ji je zgodilo in kaj se trudi popisati.

Zgodba, ki je zdaj objavljena v knjigi, je v osnovnih obrisih znana; no, znana vsaj približno obveščenim ljudem. Boris Furlan je bil rojen v Trstu, kjer je delal kot pravnik, potem ko se je izšolal na italijanskih univerzah in v Parizu. Z ženo Ano sta imela tri otroke, avtorica knjige Stasha Furlan Seaton je bila srednja, deklica med dvema bratoma. Zaradi rastočih pritiskov in nasilja fašistov se je Furlan odločil za selitev v Jugoslavijo.

To za otroke ni pomenilo posebnega pretresa, Furlanova družina se je hitro znašla, ustalila; z izjemo none, ki so jo tudi vzeli s sabo, so v Ljubljani vsi dobili prijatelje in zanimivo družbo. Življenje tudi v finančnem pogledu ni bilo težavno; kot kaže, so pravniki, ki so bili tako odvetniki kot predavatelji, pisci, prevajalci, mirno zaslužili za spodobno življenje. Otroci so hodili v šole, Staša v dekliški licej, fanta na klasično gimnazijo, pred tem je deklica obiskovala francoski vrtec in krožek. Med tako rekoč obvezne sestavine mestnega otroštva so spadali skavti, izleti v hribe, tudi vzpon na Triglav, vseskozi pa pridno učenje, kajti mama je bila prepričana, da je neznanje tako rekoč kriminal in je to strogo preganjala. Saj je bil takega prepričanja tudi oče, a on je to izvajal s smislom za humor.

V ta urejeni, topli svet je vdrla vojna. Furlanom je bil svetovano, naj odpotujejo in z angleško pomočjo so to tudi storili. Živeli so v Jeruzalemu, Cape Townu, New Yorku, Londonu. Ko so se vrnili, po štirih letih očetovega aktivnega prizadevanja proti okupatorjem, fašistom in nacistom, je bila Jugoslavija popolnoma drug svet. Hoteli so mu uiti, a to ni bilo več izvedljivo. Posrečilo se je samo Staši. Dve leti pozneje so dr. Borisa Furlana, ki je bil tedaj dekan pravne fakultete, aretirali in v skupini 15 ljudi obsodili na smrt. Čez čas so mu kazen znižali na dolga leta zapora, a ga leta 1951 izpustili, ker je bil tako bolan, da so se bali, da jim bo umrl.

Več lahko preberete v Slovenskem času.

_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.