A. Perko, Družina: Kdor ne zdrži 40 dni brez, je že odvisnik

14
349

Psihoterapevt dr. Andrej Perko o alkoholizmu in njegovem zdravljenju

Andrej Perko je doktor psihologije in specialist klinično-psihološkega svetovanja. Dolga leta je bil soterapevt in sodelavec dr. Janeza Ruglja, zdaj pa nadaljuje njegovo delo. Že več kot dvajset let vodi terapevtske skupine ljudi s težavami in stiskami po modificirani Rugljevi socialno-andragoški metodi, ki pri nas slovi kot najbolj zahtevna, a tudi najbolj uspešna pri osvobajanju od različnih odvisnosti, zlasti alkoholizma. Ob postni akciji Slovenske karitas 40 dni brez alkohola je z nami delil svoje izkušnje.

Že vrsto let se ukvarjate z zdravljenjem ljudi od zasvojenosti. Kaj zasvojenost sploh pove o človeku?

Lahko govorimo o šibki osebnosti, vendar je to samo en vidik. Ne poznam alkoholika, niti odvisnika od česar koli, da bi hotel to postati. Vsak misli, da ima nadzor nad situacijo. Nihče si ne želi biti alkoholik. Ni človeka, ki bi hotel postati odvisnik, npr. od interneta, čemur podleže predvsem mladina, ki sploh ne zna več vstopati v komunikacijo z živimi osebami. Živijo v virtualnem svetu, »družijo« se prek facebooka, kjer imajo tisoč prijateljev. V resnici pa so oropani resničnega, pristnega odnosa … Zavestno nobeden noče postati zasvojenec, toda kdaj človek prestopi to mejo, ni enotnega pravila. Enkrat se zgodi in tega se ne da napovedati. Do takrat imajo ljudje še neko kontrolo, kasneje pa ne.

Kako se človek ujame v past zasvojenosti z alkoholom?

V večini primerov gre za dalj časa trajajoč neodgovoren način življenja. Se pravi, da ljudje ne opravljajo svojih življenjskih nalog. Za mladostnika je na primer učenje v šoli služba, za odraslega delo ali kaj drugega. Brez opravljanja nalog, ki nam jih življenje samo vsak dan polaga pred naš prag, se pri človeku ne vzpostavi osebna odgovornost. Te vrednote se vzpostavljajo v družini. Pri tem so zelo pomembni starši, kakšen odnos imajo do svojih otrok. Ali so dobri vzgojitelji ali niso, so zreli starši ali niso in kakšen odnos imajo do alkohola. Znano je, da svojim otrokom prvi kozarec vina natočijo ravno starši. Če imajo starši nekritičen odnos do alkohola, bodo tudi otroci ponotranjili neprimeren odnos do pitja.

Pri tem ni nujno, da je v ozadju neka travma, ki naj bi povzročila zasvojenost, kot pogosto navajajo mnogi psihologi in psihiatri. Lahko, da je bila, ni pa to pravilo. Pri večini gre po mojem opažanju za neko neodgovorno in nesmiselno življenje, ki ga posamezniki živijo, zraven že od mladosti po malem popivajo in pri določenem odstotku takšnih pivcev se kmalu razvije zasvojenost.

Nekateri ljudje so bolj nagnjeni k temu, da postanejo alkoholiki. Imajo neke predispozicije, lahko bi rekli tudi biološke, telesne, poleg vpliva sredine, seveda, v kateri živijo in ti ljudje počasi tonejo v zasvojenost. Da postaneš alkoholik, moraš dolga leta »trenirati«. Alkoholizem se ne pojavi čez noč. Ni problem, da se ljudje poveselijo v družbi, kjer spijejo kozarec ali dva. Problem je, če začnejo zlorabljati alkohol takrat, ko so v stiski, trpijo in si lajšajo svoje trpljenje z omamo, katero koli že. Lahko sami ali v družbi, vseeno. Ko človek svoje trpljenje, slabo počutje (strokovnjaki danes govorijo o anksioznosti in depresiji) razbremenjuje s tem, da popije določeno količino alkohola, že hodi po nevarni poti. Alkohol povzroči v človeku neko evforijo, reakcijo, človek se boljše počuti, problemi izginejo in kmalu takšno razbremenjevanje stiske postane vzorec. Ob naslednjem slabem počutju bo zopet posegel po alkoholu, zopet se bo razbremenil in tako počasi drsi v alkoholizem, ne da bi se tega zavedal.

Zreli ljudje se seveda ne zapijejo. Tudi ti doživljajo težave in bolečino, a stisnejo zobe in gredo naprej. V ozadju ljudi, ki imajo te probleme, so osebne zgodbe; kolikor je alkoholikov, toliko je vzrokov za alkoholizem. Rezultat je na koncu enak: propad človeka. Smiselno je, da se alkoholiku pomaga, da se ga pripravi na zdravljenje – največkrat z ultimatom. Vzroki, zakaj je prišlo do alkoholizma, v začetni fazi pomoči in zdravljenja niti niso pomembni. Važno je, da začne alkoholik in tudi njegovi najbližji, žena in otroci, spreminjati način življenja. Do sedaj so vsi živeli »narobe« in ta narobe je potrebno spremeniti v »prav«. Vzroki, zakaj se je kdo zapil, so drugotnega pomena.

Vedeti moramo, da je naša družba »mokra«. Govorimo že o 200 tisoč alkoholikov. Vendar to niti ni problem. Problem je, da so ob alkoholiku prizadeti tudi žena in vsaj en otrok. Tako vidimo, da zaradi alkoholizma trpi tretjina našega naroda, kar je rakava rana naše družbe. Otroci alkoholikov, ki so živeli v nezdravem ozračju, nosijo s seboj v življenje globoke rane.

Zakaj je pri nas družbena strpnost do alkohola tako visoka? Je narobe, da tukaj častimo vino, da je vrednota, ki jo najdemo povsod, od Zdravljice do Slomškovih pesmi …?

Nič ni narobe, če se pojejo hvalnice vinu. Problem omamljanja je globlji. Nekatere mehanizme drsenja v zasvojenost sem že omenil, ozreti pa se moramo tudi na naš narodni značaj. Slovenci smo avtodestruktivni, naša agresija je obrnjena v nas, navznoter, nismo agresivni navzven kot npr. nekateri drugi narodi. To je povezano tudi z našo zgodovino: v nekem smislu smo bili podjarmljeni in tudi danes se včasih obnašamo kot hlapci, kot da brez gospodarja ne znamo funkcionirati. Smo ubogljivi, prilagodljivi in tako zatolčeni in upogljivi potrebujemo neko omamo, v kateri se doživljamo bolj samozavestne. Seveda je takšna kvazi samozavest samoprevara. Tudi veliko število samomorov kaže na našo samouničevalnost, da ne govorim o alkoholizmu. Alkoholiki so v nekem smislu samomorilci, le da delajo samomor na dolgi rok.

Kaj je botrovalo, da se je zgodovinsko oblikoval tak narodni značaj?

Teorij o tem, zakaj smo takšni, je več. Alenka Puhar v knjigi Prvotno besedilo življenja dobro opiše, kaj se je dogajalo v slovenskih družinah v 19. stoletju. Način življenja, način vzgoje v naših družinah je bil tak, da so otroci odraščali brez ljubezni in so bili uporabljeni kot delovna sila. Bili so zlorabljeni, prezrti. Kako naj se otrok razvije v zdravo in zrelo osebo, če so njegovi starši neobčutljivi za njegove osnovne potrebe?

Vemo, da se ob motenih starših oblikujejo tudi otroci z mnogimi težavami in motnjami. Nezreli starši, ki so zastali na t. i. predipalni fazi razvoja (o tem zadnje čase piše Boštjan M. Zupančič), se niso razvili v moralna bitja, zato niso sposobni sprejeti odgovornosti za lastna dejanja. Njihovi otroci se, tako kot oni, navadno oblikujejo v narcistične osebe, o čemer je pisal Lasch, ko govori o narcistični kulturi. Pomanjkanje zrelih osebnosti, predvsem zrelih moških, je za Slovence prava tragedija. Poveličujemo predvsem pomen matere in materinstva. Seveda je mati zelo pomembna za svoje otroke, vendar če ne vzgaja oče, ki je pravičen in trden, tudi zahteven, potem se zlasti sinovi ne morejo oblikovati v pokončne ljudi.

Slovenci nimamo junakov oziroma so ti zelo redki. Primož Trubar? Njegov lik je preveč omejen na protestantizem, dolgo je bil za katoličane nesprejemljiv. Imamo Petra Klepca, ki pa se je zatekal pod materino krilo. Imamo Kralja Matjaža? Glej ga zlomka, spi nekje pod Peco in odmaknjen čaka na boljše čase. Hvala Bogu, da imamo vsaj generala Maistra. Kot vidite, imamo res zelo malo pravih moških likov, prodornih, agresivnih, da bi se z njimi kot narod lahko poistovetili. Pri nas dominira ženski lik, ženski princip, ki pa ne more prodirati v svet. To jasno opažam v terapevtskem delu: močna mati, žena in odmaknjen oče, mož. Iz tega ne more nastati nič dobrega: mladostniki, zlasti fantje, se ne morejo identificirati z močnim in uspešnim očetom, zato imajo pozneje v življenju veliko težav.

Kako naj se »zmerni pivci« vendarle obvarujejo teh pasti alkoholizma in kako naj prepoznajo nevarnost, da se bližajo zasvojenosti?

Zmerni pivci na problem alkoholizma, zasvojenosti navadno niso pozorni. Zakaj bi bili? Zmerni pivci imajo mero, kot rečemo. To pomeni, da imajo kontrolo nad popito količino alkohola. Nimajo potrebe po še naslednjem kozarcu in še naslednjem … (kar pa ne pomeni, da ne morejo postati alkoholiki). Večji problem so ljudje, ki se občasno opijajo in sami sebe prepričujejo, da še niso zasvojeni, da še niso »tako globoko«. Vsak dan vidimo okoli sebe kup alkoholikov, ki trdijo, da s pitjem nimajo težav, da vedno lahko prenehajo s pitjem, če bi le hoteli. Zato je dobro, da se ljudi na nevarnost pitja alkohola opozarja. Akcija 40 dni brez alkohola je fantastična! Mnogo ljudi sledi temu pozivu Slovenske karitas. No, res so to večinoma zmerni pivci, ki jim je post vrednota in se za ta čas odpovedo alkoholu. Ampak to zanje ni problem. Če človek ni zasvojen, potem lahko ob litru vina sedi ure in ure in ne bo imel potrebe, da bi ga spil. Kdor je alkoholik, pa ne bo zdržal. Brez alkohola ne more živeti in ga nujno potrebuje, da lahko preživi. No, verjamem, da je med temi zmernimi pivci tudi kakšen alkoholik, ki zmore abstinirati 40 dni, vendar bo kasneje zopet pil.

Lahko bi rekli, da je akcija 40 dni brez alkohola dober test, kakšen odnos imamo v resnici do alkohola. Dosti ljudi prihaja k meni in me sprašujejo: Ali sem že alkoholik? Ponudim jim ravno tak, preprost test: Ne pijte alkohola tri mesece. Če nimate v tem času nobene potrebe, da bi posegli po kozarcu, potem niste alkoholik. Če pa boste večkrat hlepeli po alkoholni pijači, pa imate resen problem. Ste na dobri poti, da postanete alkoholik, če to že niste.

Težko bi rekli, da se 200.000 Slovencev vsega tega ne zaveda. Zakaj si sami ne morejo pomagati in temu ubežati?

Zaradi obrambnih mehanizmov. Le ti nam na eni strani omogočajo, da preživimo. Na drugi strani pa so lahko zelo destruktivni, ker nas ohranjajo v patološkem alkoholnem stanju, v katerem živimo. Obrambni mehanizmi alkoholika varujejo pred sramom, pred tem, kar nam zdrava, nealkoholna družba sporoča. Alkoholiki svoje pitje opravičujejo z zanikanjem, racionalizacijo in še celim kupom drugih obramb. Če bi alkoholik priznal, da je zasvojen, da je pred pitjem nemočen, bi ga občutek sramu, krivde zlomil. Vemo, da mnogi alkoholiki na koncu napravijo samomor. Zato mu obrambni mehanizmi pomagajo preživeti. Žal alkoholiki s časom ne propadajo samo telesno, ampak tudi intelektualno in duhovno. Gre za osebnostni propad, ko izgubijo vsakršen moralni čut, vsakršno odgovornost.

Pogovarjal se je Igor Vojinovič. Več lahko preberete na druzina.si.

_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.


14 KOMENTARJI

  1. Odlično. Fino je, da je Družina začela postajati aktualna in realna. Posladkanost in strah pred kritiko je vloga alkoholikov žene (moža) in otrok. Prikrivanje zasvojenosti in trud igranja normalnosti je vloga, ki jo je Družina igrala 50 let.
    Čas je, da si priznamo, da je povprečen katoličan in povprečen duhovnik zasvojen z malikovanjem socializma.

    Dober kristjan bo sočloveku dobro (učinkovito, kvalitetno) pomagal. Kar ni nujno prijazno in osladno “dobro”.
    Dober novinar pa bo prinašal dobre, kvalitetne, nove informacije. Ki so ponavadi osebno zelo boleče. Ker Resnica tudi boli.

    Najlažje je biti neoseba, nekristjan. Ampak kolektiv in hlapec.
    Najlažje je biti naš pisun, obrtniški premetovalec besed, politkomisar, socialistični vrač. Težje Novinar.

    “Alkohol povzroči v človeku neko evforijo, reakcijo, človek se boljše počuti, problemi izginejo in kmalu takšno razbremenjevanje stiske postane vzorec. ”

    Biti naš, imeti vodjo, ki za nas poskrbi kot Oče naroda, povzroča v ljudeh evforijo, v kolektivu TRIUMFALIZEM.
    na naš narodni značaj.

    ” Slovenci smo avtodestruktivni, naša agresija je obrnjena v nas, navznoter, nismo agresivni navzven kot npr. nekateri drugi narodi. To je povezano tudi z našo zgodovino: v nekem smislu smo bili podjarmljeni in tudi danes se včasih obnašamo kot hlapci, kot da brez gospodarja ne znamo funkcionirati. Smo ubogljivi, prilagodljivi in tako zatolčeni in upogljivi potrebujemo neko omamo, v kateri se doživljamo bolj samozavestne. Seveda je takšna kvazi samozavest samoprevara. Tudi veliko število samomorov kaže na našo samouničevalnost, da ne govorim o alkoholizmu. Alkoholiki so v nekem smislu samomorilci, le da delajo samomor na dolgi rok.”

    Mimogrede: a v nadaljevanju novinar uspe vprašati ali je med katoliškimi verniki isti procent alkoholikov kot med komunističnimi (socialističnimi). Bojim se da je še večji, ker je pri prvem vsiljena vloga hlapca, pri drugem pa prostovoljna vloga hlapca.

    Se je novinar Družine vsaj v enem vprašanju upal dotakniti velikega deleža in problema alkoholizma med duhovniki in kako to rešujejo. Bo kdo od njih kdaj v medijih pričeval o boju proti alkoholizmu, ali se bodo cerkveni mediji še naprej sladkobno sprenevedali kot alkoholikova družina, da tu ni nobenega problema in je vse pod kontrolo.

  2. Kako dolgo bo Družina tipični partijski časopis?

    Partijski v smislu PR. Ne v iskanju informacij, resnice, odpiranju bolečih se področij.

    • Odlično. Fino je, da je Družina začela postajati aktualna in realna,kako dolgo bo Družina tipični partijski časopis,se je novinar Družine vsaj v enem vprašanju upal dotakniti velikega deleža in problema alkoholizma med duhovniki!

      Oprosti Pavel,tole lahko brez vsakih očitkov,dr.J.Bogataj predlaga za najboljše
      kranjsko – K L O B A S A N J E !

        • Ne, tu je pridevnik “odvisni” samo poudarek, da je alkoholik odvisnik.

          Tako kot je pri terminu “demokratični socializem” obratni pridevnik “demokratični” samo poudarek, da je s socializmom vse tako zelo narobe, da ga je potrebno olepševati z lažjo.

          Neodvisni alkoholiki pa dejansko obstajajo. Primer:
          Eden izmed takih je bil npr. Richard Burton, mož Elizabet Taylor. Imel je toliko denarja, da se je zapijal za svoj denar in glede tega ni bil od nobenega odvisen, 🙂

    • Amelie,
      Pavel se drži svojih postnih zaobljub 😉

      V začetku postnega časa je Pavel pod nekim člankom zapisal, da je njegova žena zahtevala 40 dni posta od interneta, on pa je menil, da bo zadostil odrekanju, če bo komentiral samo osnovne članke in se vzdržal komentiranja komentarjev. Sklepam, da zato nikomur ne odgovarja 🙂

  3. Stroki tu še veliko manjka: naprej nihče ne želi biti alkoholik, potem pa pijejo od same želje. To se ne ujema čisto. Drugo, najbrž ni težko priznati da si alkoholik. Težko je priznati, da ne zmoreš rešiti svojih stisk. Še težje je najti koga, da bi jih rešil namesto tebe. Oziroma nemogoče, seveda.
    Iz tega začaranega kroga se je treba rešiti, potem se lahko rešiš tudi pijače.
    Ta postna akcija je povsem nerazumna, tako da težko razumem cerkveno podporo. Razen, da je to podprl g. Uran, zdaj pa ne morejo ven iz tega. To s postom nima nič skupnega.

    • Gospod Zdravko,
      saj niste kristjan, še manj katolik. Zato je vsako razburjenje glede posta odveč. Seveda je pa čisto razumljivo in do tega imate vso pravico, a ne razumete škofov.

        • Edina šansa, da te AlFe pripozna za kristjana, je, da prideš v Ljubljano podret minaret, takoj ko bo ta zrasel. No, morda bi skozi prišel pri njem, če prideš pred minaret vreči eno pujsovo glavo ali vsaj da dobro ozmerjaš kakšnega begunca med nami.

Comments are closed.

Prijava

Za komentiranje se prijavite