A.Mrak, MMCRtvslo: S Prešernom po hišah božjih…

2

… v Ljubljani

“Po cerkvah tvojih hodil sem Ljubljana / V Trnovo, tje sem uro šel deseto,” nam v enem izmed svojih sonetov pripoveduje pesnik France Prešeren in s tem nehote razkriva priljubljeno navado starih Ljubljančanov.

Za božične in velikonočne praznike so bile namreč cerkve že tedaj veliko bolj polne kot v preostalih delih koledarskega leta. Če ne zaradi drugega, pa vsaj zaradi dodatne slikovitosti, ki so jo ponujale ob teh priložnostih. Kristusovo rojstvo so tako že od nekdaj uprizarjale jaslice, v dneh pred veliko nočjo pa so v marsikateri cerkvi postavili kulise božjega groba.

Prešernov sonet Je od vesel’ga časa teklo leto se sicer nanaša na velikonočno praznovanje, a je Ljubljana v njegovem času tudi za božične praznike nenavadno oživela. Ljudje so hodili od cerkve do cerkve in se tako želeli prepričati, v kateri izmed njih so postavili lepše in mogočnejše jaslice.

Pet “božjih” in ravno toliko “hudičevih” hiš v Ljubljani

Kmalu po Prešernovi smrti, 8. februarja 1849, so prijatelji med njegovo zapuščino našli tudi drobno pesmico, ki je pesnik nikoli ni objavil. Dr. Janez Bleiweis, kateremu je večina pokojnikovih spisov prišla v roke, se je zato odločil, da jo nemudoma predstavi slovenski javnosti. In tako je izšla v Novicah še ne dober mesec po Prešernovem slovesu, in sicer v sredo, 7. marca 1849. Na začetni strani tega dne lahko preberemo njen naslov: Ljubljančanam (torej: Ljubljančanom), ki si ga je verjetno izmislil kar Bleiweis sam, nato pa sledi šest vrstic, ki pa so nedvomno Prešernovo delo.

Pesnik govori o petih “božjih” in petih “hudičevih” hišah v Ljubljani. Med prve prišteva dve mestni cerkvi, posvečeni sv. Nikolaju in sv. Jakobu, ter tri predmestne – šentpetrsko, frančiškansko in trnovsko. Za “peklenske kasarne” pa so tedaj veljali: kazina, reduta, strelišče, kolizej in gledališče.

Dve različici

Besedilo, objavljeno v deseti številki Novic leta 1849 pod naslovom Ljubljančanam, pravi:
“Farnih pet cerkva ima Gospod Bog v naši Ljubljani, / Toliko tudi kasarn ima peklenska pošast, / Vabita Peter, Miklavž nas z Jakobam k Bogu Ljubljance, / Vabi nas Janez Kerstnik, vabi Marija v nebo. / Hiše: kazino, redut, koloseum z njimi teater, / ima streliše hudič, svoje si cipce lovit.”

Poleg te objave pa se je ohranil še en zapis te pesmice v rokopisu. Tudi ta, kot kaže, sprva ni imel naslova, zato je zgoraj z drugim črnilom dopisano: “Po grški meri”. Nekoliko pa se razlikuje tudi besedilo v prvih štirih vrsticah: “Bog v farnih cerkvah v Ljubljani se hvali peterih, / Toliko tudi kasarn ima sleparski hudič. / Svet Peter, Miklavš, Jakob nas vabijo k Bogu / Nas Janez Kersnik, vabi Maria v nebo. / Hiše: kazino, redut, koloseum ž njimi teater, / Ima streliše hudič, svoje si cipce lovit.”

Tudi lepe melodije

Ljubljančani in Ljubljančanke so si ob božiču po cerkvah najraje ogledovali jaslice. Za božične in velikonočne praznike pa jih je v hiše božje privabljala tudi glasba. Predvsem tiste melodije, ki so bistveno zaznamovale ta dva praznika in ki jih seveda pri bogoslužju v preostalih delih cerkvenega leta niso slišali. V tej smeri se je v času Prešernovega bivanja v Ljubljani najbolj trudil stolni organist, sicer tudi duhovnik, Gregor Rihar. Poleg orglanja se je izkazal tudi kot zborovodja, učitelj glasbe, popravljavec inštrumentov in skladatelj. Uglasbil je veliko nabožnih pesmi. Že na začetku pa se je najbolj odlikoval s svojo zbirko Viže za svete pesmi (Vizhe sa svete pesmi), ki je na začetku štiridesetih let devetnajstega stoletja izšla v dveh zajetnih zvezkih. Besedilo je bilo delo stolnega kaplana in kantorja Blaža Potočnika, ki je leta 1827 izdal samostojno pesniško zbirko Svete pesmi. Vsebovala je pesmi za številne priložnosti cerkvenega leta. Besedila so se priljubila že v kratkem času in nekatera dočakala tudi uglasbitev. Vse te primerke je Rihar zbral in priredil za štiriglasno petje moškega ali mešanega zbora. Med božičnimi pesmimi je bilo vsekakor najbolj priljubljeno besedilo z naslovom Sveti večer, za katerega Rihar v prvem zvezku svojih Viž objavlja kar dva napeva. Potočnikova pesem pravi: “Poglejte čudo se godi! / Kaj more nek to biti? Nebeški dan opolnoči! / To more kaj pom’niti …”

Ta uspešnica, napisana in uglasbena še v času Prešernovega bivanja v Ljubljani, se je ohranila do dandanes, o čemer pričajo tudi letošnje izvedbe po cerkvah in na radijskih valovih.

“Nezaželena Sveta noč”

Dandanes najpopularnejša božična pesem, pri nas imenovana Sveta noč pa tedaj še ni bila uveljavljena, čeprav so jo morda že zapeli v kateri izmed slovenskih cerkva. Nastala je namreč že leta 1818, ko je bil France Prešeren še šolar zadnjih gimnazijskih letnikov v Ljubljani.

Zgodba pripoveduje o tem, da so se tistega božiča v avstrijski vasi Oberndorf na Solnograškem (Salzburg) pokvarile orgle. Zadrego sta rešila tamkajšnji kaplan Josef Mohr, ki je napisal prijetno božično besedilo o tihi noči: Stille Nacht!. Vaški učitelj in organist Franz Gruber pa je ob tem dobil navdih za nežno v srce segajočo melodijo. Ker orgel nikakor niso mogli spraviti v red, sta pesmico za polnočnico zapela kar Gruber in Mohr sama ob spremljavi kitare. Pesem so potem razne pevske skupine raznesle po vsem svetu. Danes je tako na tujem vsesplošno znana tudi po naslovu » Holly Night« in je sestavni del mnogih bogoslužij in prireditev.

Tudi pri nas se je Sveta noč, blažena noč močno priljubila, čeprav pri tem ni imela lahko pot. V javnosti je bila prvič objavljena šele leta 1885, ko jo je v priredbi za mešan zbor z orglami ali harmonijem – potrudil se je sam Anton Foerster- prinesla novembrska številka Cerkvenega glasbenika. Skladba je imela naslov Pri jaslicah, v opombi pa je strogo cecilijansko usmerjeni Foerster zapisal: “Kakor uže naslov kaže, ne sme se ta pesem peti pri službi božji”.

Tako so bili ljubljanski cecilijanci , borci za “pravo”, torej resno in pobožno cerkveno glasbo, nastrojeni leta 1885. A tudi dobrih trideset let pozneje ni bilo drugače. Leta 1918, je denimo -prav tako v Cerkvenem glasbeniku – izšel kratek članek, ki tudi ni bil naklonjen izvedbi Svete noči pri daritvi svete maše. Fran Mlinar Cigale je ob božiču 1918, ko se je ravno končala prva svetovna vojna slovenske pevce in organiste opozarjal: “V bogoslužje naravnost pesem ne spada, o tem ni treba skoraj govoriti, ker je že po svojem besedilu namenjena le za polnoč in je takrat itak že slovesna peta sv. maša, pa tudi sicer ne bi bila za službo božjo porabna, ker jo pač ne moremo spraviti v sklad z nazori, ki jih imamo dandanes o cerkveni glasbi. Če sta jo Gruber in Mohr pela v cerkvi in še celo s spremljevanjem kitare nam je to le dokaz, kako malo resno in umetniško so takrat sodili o cerkveni glasbi in če jo dandanes splošno pojo po nemških alpskih deželah pri maši – polnočnici , nas to nič ne vznemirja . Mi imamo svoje cilje, gremo pravo pot…”

Pri svetem Miklavžu

Cerkvica v avstrijskem Oberndorfu , kjer so prvič slišali znamenito Sveto noč, je bila posvečena sv. Nikolaju, po slovensko rečeno Miklavžu, in ta svetnik je zavetnik tudi ljubljanske stolne cerkve. V Prešernovem času je bila to še kar “nova” stavba, če upoštevamo prejšnja dogajanja na tem mestu ob reki Ljubljanici. Prvotno svetišče so namreč tamkaj že v davnih časih postavili mestni čolnarji in ribiči. Ime so mu dali po svojem zavetniku sv. Nikolaju. Sredi 13. stoletja se omenja kot triladijska romanska bazilika. Ta je bila večkrat temeljito prenovljena. Ob ustanovitvi ljubljanske škofije leta 1461 je postala stolna cerkev . Nato je bila podrta in na novo pozidana v začetku 18. stoletja. Slovesna blagoslovitev je bila opravljena leta 1707. Vendar je trajalo še kar precej časa, da je dočakala tudi popolno notranjo poslikavo in opremo. V Prešernovem času je od leta 1825 do 1833 tamkaj služboval pesnik in skladatelj Blaž Potočnik. Orglal pa je Gregor Rihar, ki je uglasbil mnogo nabožnih pesmi. Njegovo delo pa je tudi več posvetnih skladb med njimi celo dvoje zborovskih, posvečenih prav pesniku Prešernu. Žal jih ta nikoli ni imel priložnost slišati, saj sta obe poznejšega izvora. Ena od njiju je bila prvič izvedena v Kranju leta 1852, ko so Prešernu že postavljali nagrobni spomenik.
Pod zvonom sv. Nikolaja je živel Prešernov poznejši odvetniški delodajalec in prijatelj Blaž Crobath. Pri krstnem kamnu ljubljanske stolnice pa so krstili (Blaž Potočnik osebno) tudi Crobathovo hči Lujizo, pozneje poročeno Pesjakovo, znano pesnico in pisateljico druge polovice devetnajstega stoletja.

Prav tako pa je pod ozemlje ljubljanske stolne župnije spadala tudi Gosposka ulica ,kamor se k svoji babici zatekla mlada Ljubljančanka Ana Jelovškova, ki je pričakovala otroka s Crobathovim koncipientom Francetom Prešernom . Njegova prva hči Terezija se je tako rodila na Gosposki 4, 15. oktobra 1839.

Ozemlju »šenklavške« župnije pa je pripadal tudi “Breg” ob levi strani struge reke Ljubljanice. Tam je od leta 1829 do 1872 kraljeval tiskar in založnik Jožef Blaznik. In tam sta luč sveta ugledala tudi Prešernova Krst pri Savici in njegove Poezije, da 75 letnikov tednika Novice posebej sploh ne omenjamo.

Ljubljanska stolnica je leta 1841 dobila lepo kupolo, ki jo je tri leta pozneje poslikal Prešernov prijatelj Matevž Langus. Prav tisti, ki je kako desetletje poprej upodobil pesnikovo veliko ljubezen Primičevo Julijo.

V liceju poleg ljubljanske stolnice sta stanovala Prešernova prijatelja, knjižničarja Miha Kastelic in Matija Čop. Zato so tjakaj mnogokrat vodila tudi njegova pota.
Ob Prešernovi vrnitvi v Ljubljano je imela šenklavška župnija 3214 prebivalcev, ob njegovem odhodu v Kranj pa le še 3186. Pred stotimi leti ( 1913) pa so tam našteli 3500 ljudi.

Pod sv. Jakobom

Ljubljanska stolnica in cerkev sv. Jakoba se štejeta kot mestni cerkvi. Obe sta nameščeni v vrsti stavb pod ljubljanskim gradom. Prvobitna šentjakobska cerkev se na tem prostoru omenja že v 14. stoletju. Ko so se leta 1597 tamkaj naselili jezuiti so najprej postavili svoj samostan, pozneje pa do leta 1615 še novo cerkev. Stolna cerkev je bila trdno grajena, šentjakobska pa očitno ne, saj je ob potresu leta 1895 doživela velike poškodbe. Treba jo je bilo temeljito popraviti in spremeniti tudi njeno zunanjost. Za časa Prešerna je njeno glavno pročelje imelo dva zvonika, ob prenovi leta 1895 pa so se odločili le za enega , ki za povrh stoji še na drugem mestu.

Pesnika Prešerna je s staro šentjakobsko cerkvijo povezovalo mnogo stvari. Bil je namreč nekaj časa njen neposreden sosed, saj je takrat stanoval le par korakov stran od nje . Njegov stari stric Jožef Prešeren– torej stric njegovega očeta Simona – se je namreč po dolgoletni duhovniški službi upokojil in junija 1829 najel stanovanje v današnji Rožni ulici št. 5. Gospodinjila mu je Francetova starejša sestra Katra. Kmalu se jima je pridružil še pesnik France, ki je po svoji vrnitvi v Ljubljano, jeseni 1828, živel pri prijatelju Mihi Kastelicu na Kongresnem trgu. Od šentjakobske Rožne ulice je Prešeren odhajal v službo v državne urade in pozneje v odvetniško pisarno prijatelja Crobatha. Od Šentjakoba pa je aprila 1833 stopil tudi do sosednje župnije v Trnovem, kjer je srečal Primičevo Julijo. Na stanovanju v Rožni ulici pa je v zimi 1833/ 34 nastal njegov Sonetni venec posvečen tej mestni lepotici. Po smrti starega strica Jožefa – umrl je pri triinosemdesetih , 23. marca 1835 – sta se France in Katra izselila iz šentjakobske župnije. Katra je odslej, vse do njegove smrti v Kranju leta 1849, gospodinjila bratu Francetu.

V šentjakobski župniji pa sta bila krščena tudi dva Prešernova otroka. Zaradi nesporazumov doma, je namreč Ana Jelovškova še nadalje hodila rojevat k svoji babici. Tako je pesnikova druga hči rojena na ime Ernestina Karolina Frančiška 18. decembra 1842 na svet prijokala v Florjanski ulici (takrat Stari trg 37) . Sin France Ksaverij pa tri leta kasneje – 18. septembra 1845 v Florjanski 65. Mati Ana Jelovšek se je ob tem zadnjem porodu dala zapisati kot Ana Prescheren, čeprav seveda s pesnikom nista bila poročena. S tem pa je otroku dala priimek po očetu, medtem, ko je Ernestina( kot prej tudi Terezija) nosila še maminega.

Na starem trgu pa je nekaj časa stanoval poljski pregnanec in Prešernov prijatelj Emil Korytko.

Po stanju prebivalstva leta 1830 šentjakobska župnija šteje 3306 ljudi, ob Prešernovem slovesu iz Ljubljane leta 1846 pa 3642. Pred stoletjem pa jih je po bližnjih cestah in ulicah živelo 5677.

V kapucinskem predmestju

Ozemlje “prek Ljubljanice”, gledano z mestne strani je nekoč pripadalo kapucinskemu predmestju. Tam je ob frančiškanskem mostu čez znamenito reko kraljevala velika cerkev Marijinega Oznanjenja.

Na njenem prostoru je bilo nekoč zelo pestro. Tamkaj so se najprej naselili redovniki avguštinci, ki so imeli tudi svojo cerkev sv. Martina. Ta je bila pozneje podrta in postavili so novo, ki pa tudi ni vzdržala dlje časa. Sedanja stavba je bila grajena v letih 1646-1660. Posvečena pa je bila leta 1700. Zvonika sta bila dograjena še kaki dve desetletji pozneje. Pročelje te cerkve, skupaj s samostanom frančiškanskega reda, kraljuje nad vsem prostorom nekdanjega Marijinega, sedanjega Prešernovega, trga.

Redovniki frančiškani so obe poslopji prevzeli koncem 18. stoletja. Leta 1785 pa je je bila ustanovljena župnija Marijinega Oznanjenja.

Nekaj korakov od frančiškanske cerkve vodi sedanja Wolfova ulica proti Kongresnemu trgu, kjer je bilo v tridesetih letih devetnajstega stoletja postavljeno mestno zabavišče društva Casino, znana Kazina. Njen član je bil tudi Prešeren. In tam je nekaj časa živel in januarja 1839 tudi umrl njegov prijatelj, poljski pregnanec Emil Korytko.
Na Wolfovi ulici št. 5 pa je za časa ljubljanskega gimnazijskega šolanja stanoval tudi Prešeren.

Najpomembnejša zanj pa je bila vsekakor sedanja Wolfova šestica, V tej hiši je stanovala njegova ljubezen Primičeva Julija. Pozneje se je poročila z Antonom plemenitim Schueuchenstuelom. Vendar ne v svoji župniji, čeprav bi novoporočenca do cerkve imela le par korakov.

Frančiškanska cerkev in samostan pa sta bila deležna Prešernovih obiskov tudi po poroki Primičeve Julije. Kot redovnik je namreč tamkaj živel pater Benvenut Crobath. Bil je nemiren duh in pesniško navdahnjen, zato sta s Prešernom hitro našla skupno točko zanimanja.

Pater Benvenut

Gašper Crobath je bil pet let mlajši od Franceta Prešerna. Rodil se je 6. januarja 1805 v Stražišču pri Kranju. V gorenjski prestolnici je tudi obiskoval mestno ljudsko šolo, normalko. Šolanje je nadaljeval na ljubljanski gimnaziji in ga dokončal leta 1823 ko je stopil v frančiškanski red. Dobil je ime Benvenut. Leta 1828 je končal še licej in teologijo. Pozneje je živel kot profesor v Novem mestu. Koncem septembra 1841 pa se je naselil v Ljubljani. Že prej pa se je tudi ukvarjal s pesništvom.

Pisal je dokaj šepave in neokretne verze. V Ljubljani je bil spovednik v bolnišnici. Kdaj pa kdaj mu je v oči padla tudi kaka deklina, zagledal pa se je tudi v eno od sester uršulink v Škofji Loki, Marijo Frančiško Vincencijo Lippmann.

Zato ni čudno če mu je Prešeren posvetil zabavljico Sveti Senan. Nastala je nekako vzporedno s pesmijo o božjih in hudičevih hišah v Ljubljani. Za tokratno rabo pa si je Prešeren izposodil motiv pesmi St. Senanus and the Lady ( Sveti Senan in dekle) angleškega pesnika Thomasa Moora.

Prešeren hudomušno piše:
“Zato, da b’ od ženskih ne bil zapeljan, / podal na otok se je sveti Senan; / Valovi šumijo okrog in okrog,/ otok ni dotaknjen od ženskih bil nog.
Na morji se vzdigne prav velik vihar, / vse kliče svetnike na pomoč mornar; / strašno se valovi, vetrovi tepo/ in strele letijo , grom trese nebo.
Tje barko k otoku vihar pridrvi, / ‘z nje deklica stopi z nebeškim’ očmi; / dve skalci vzdiguje strah prsi mokre./ Senanus zamoten, se d’jat kam ne ve.
Vihar me pridrvil je semkaj do vas, / pod streho vzemite me oče, ta čas, / da se posušim, in prosite Boga, / da pošlje drug veter, da vreme nam da.
“Za vreme,” ji reče, “jaz hočem molit’, / na tem pa otoku ne smeš se mudit’ / menih sta in ženska nasprotni stvari; / le hitro od tod proč, ker se že mrači!”
Poklekne in prosi za vreme Boga, /poležejo koj se valovi morja, /in luna zasije , zvedri se nebo/ preč deklico mokro vetrovi neso.
Senanu se sanja potem vse noči/ , od deklice nedrij, od njenih oči, / da v smrtno bolezen pogreznil jo mraz, / in da jo spovedat’ zamudil je čas.
In kadar vihar spet na morju buči, / po barki ozira se s skrbnim očmi;/ ak’ žensko pridrvil vihar bi tje v stran, / pod streho bi vzel jo, spovedal Senan.
Tam čaka zastonj in zastonj se kesa; /nazaj med ljudi se Senanus poda./ Od tod se menihi ženstva ne boje, / za dušo in truplo njih radi skrbe.”

V izvirniku pesnik Moore govori o tem , da je deklica ostala na otoku, France Prešeren pa jo je »odpravil« dalje in tako še povečal sanjarije meniškega Senana.

Prešeren je to pesmico podaril svojemu prijatelju Crobathu, ta pa mu je po znani pesniški navadi odgovoril kar – s pesmijo. Takole pravi:
“Pišeš ti če o ljubezin, / Res usak pismost pozna;/ Ena slava cest železin -/ Senan drugo da do dna. / Htabork m’nih, ne samostanec / Eh! Mostanke zadnji sin / radostljubni tebi znanec, / Nič ko hvalo da od lin. / Ti človekam hvalš ljubezin / Samostancam očitaš, / Ni človeka imena uredin / K ga rodila mat’ v raš?
Tebe mene je nosila / Dvesto sedemdeset dni, / Mat gorenka tud dojila / Al za mniha ljubezin ni…”
Nato je Pater Benvenut skrpal še za dve pesmici verzov podobne kakovosti in svoj odgovor pesniku Prešernu zaključil z besedami: “Človk človeka ljubit sme; / Tok ne bodi Pev’c pauliha- / maš ti eno pust’ men’ dve.”

Prešernova pesem o Senanu pesem se je po Ljubljani širila v prepisih. Skupaj še z dvema podobne vsebine- »Nebeško procesijo« in dvogovorom« Nuna in kanarček«. Šele leta 1848, ko je Prešeren ležal že na smrtni postelji v Kranju, je Miha Kastelic vse tri uvrstil v peti zvezek Kranjske Čbelice, ki ga je Prešernu še uspelo dočakati. Pater Benvenut, ki je Prešerna preživel za več kot trideset let pa je pozneje zapisal: “Men France nagajal/ Pošljivši popevk:/Z Senanam izgrajal/ Bla Nuna umevk._/Procesjo nebeško/ Dobil sim za god/ Se čudil človeško/ Kak znana povsod.
Sim sanje per viri/ Pir tičev koval/ Odgovore štiri Francet štet podal; / Skovane v noči/ Štet braticam dal/ Kar bilo v moči, / Vek delal/ mal spal.”

Sestra Ignacija

Cerkve Svete trojice, ki je s svojim razgibanim pročeljem tudi predstavljala enega od biserov baročne Ljubljane France Prešeren v svojem spevu o božjih hišah ne omenja, ker pač ni bila središče kake župnije. Imela je le samostanski značaj. V posesti so jo skupaj z bližnjo redovno hišo imele sestre uršulinke. V Ljubljano so prišle iz Gorice leta 1702. Pet let pozneje jim je podpornik reda Jakob Schellenburg kupil obsežno posestvo rodbin Auersperg in Eggenberg, tako da so leta 1713 začele z zidavo samostana. Nato je sledila še cerkev, ki je bila blagoslovljena leta 1726. V času Prešerna je tamkaj živelo blizu 30 redovnic. Ena med njimi je bila Cecilija Leopoldina grofica Engelshaus, ki si je nadela redovno ime sestra Ignacija. Za samostan uršulink v katerem je prebivala od svojega osemnajstega leta, so jo določili bogati plemiški sorodniki. Leta 1834 je kot štiriindvajsetletnica poučevala v notranji samostanski šoli, pozneje pa še v zunanji. A že leta 1839 so jo zaprli zunanjemu svetu, saj se je razširila novica o njenem prepovedanem znanstvu z uršulinskim ravnateljem in spovednikom Janezom Šlakerjem. V zvezi s tem je nastala tudi neka sramotilna pesem, ki se je širila po mestu. Pripisali so jo Francetu Prešernu in ta je moral na zagovor pred tamkajšnjo policijo.

Odmevnega dogodka se je še na stara leta spominjala Prešernova družica Ana Jelovškova, po njenem pripovedovanju pa ga je povzela njena in Prešernova hči Ernestina. Ta je zapisala: “Bilo je leta 1839. Ko se je po Ljubljani razširila govorica, da je uršulinka m. Ignacija s takratnim uršulinskim ravnateljem – duhovnikom Šlakerjem – v blagoslovljenem stanu. V Ljubljani je bila takrat ne posebno lepa navada, da so navihanci in drugi dovtipneži pisali takozvane “paskile”. Ker pa niso imeli poguma tudi zagovarjati svoje nazore, prilepljali so po noči svoje brezimne izdelke na kak zelo očiten in javen vogel. Za vsako tako pobalinstvo pa so obdolžili Prešerna. Bilo je ravno takrat, ko se je vobče govorilo o m. Ignaciji in Šlakarju, ko so nekega dne našli – ne vem že kje- tak “paskil”. Kolikor mi je mogla o tem povedati mati, je bil slovenski in se je začel z besedami: “Zakaj farji trebuhe rede?” itd. Potem je udrihal po nunah, uradništvu in drugih. Vse skupaj pa je bila surova in abotna brozga.”

Ernestina nadaljuje: “Tisti večer je prišel Prešeren sila razburjen k moji materi. Prečital ji je “pesem” ter jo vprašal, če misli, da jo je on zložil. In mati, mu je odgovorila, da bi njemu sploh ne bi bilo mogoče narediti kaj tako surovega in bedastega. Vidno razveseljen, da ga je prav sodila, ji reče, če bi to povedala tudi, ko bi jo kdo vprašal, in če to potrdi “s popolnim prepričanjem”. Mati mu je tudi to potrdila in ga skušala pomiriti. Radi te “pesmi” pa je nihče ni ničesar vprašal…”

France Prešeren je sestro, pozneje (od leta 1844) mater, Ignacijo dobro poznal, saj je bil njegov predstojnik, Blaž Crobath njen zakoniti varuh. Prešeren pa je bil po poslovni- pravniški plati- tudi zakonita priča ko ji je babica volila nekaj premoženja v svoji oporoki.

V času nastanka pesmice o božjih in hudičevih hišah v Ljubljani sta Prešeren in Crobath nekoč to redovnico tudi obiskala, potem ko je ta po zatonu govoric v šolskem letu 1845 /46 spet začela poučevati v uršulinski zunanji šoli.

Več lahko preberete na MMCRtvslo.


2 KOMENTARJI

  1. Zanimiv in poglobljen pogled v našo preteklost, ki se jo premalo odkriva, razen tiste med in po 2. vojni.

    Čestitke avtorju!

Comments are closed.