A.Maver, Večer: Tetrapakovo leto

1

Ko me bo moja nečakinja čez mnogo let vprašala, stric Aleš, kaj pa sem jaz po kitajskem horoskopu, ne bom šel mrzlično iskat izrezkov iz nekega pradavnega Nedeljskega dnevnika, kjer so znamenja dotičnega horoskopa natanko razložena. Brez kančka zadrege ji bom odvrnil: Veš, draga moja, ti si rojena v znamenju tetrapaka. Kajti leto 2013, ki zapira svoja vrata za seboj, je bilo leto tetrapaka veliko bolj kot leto kače.

Kajpak sem kot zgodovinar pomen tetrapaka v medčloveških odnosih in vobče poznal že prej. Tudi tega ne bi mogel reči, da mi beseda sama in za njo skriti pomen ne bi bila ljuba. Vedno mi prikličeta v spomin moj prvi končni izlet v življenju, tistega v Kotlje, na Prežihovino, v prvem razredu ljudske šole. Glavni spopad tistega dne se je zame trikrat odvijal že na avtobusu. Šlo je za to, ali bo legendarni (mislim, da rumeni) Fructalov tetrapak borovničevega soka premagal mene in me popolnoma zmočil ali pa mi bo uspelo slamico zapičiti na pravo mesto in bom potem vase zlil vsaj večino njegove sladke vsebine. Rezultata se natančno ne spomnim več, vendar gotovo ni bilo več kot dva proti ena zame.

Po koncu osnovnega šolanja sem se s tetrapakom bojeval razmeroma redko. Z njim sem se do nedavnega srečeval samo pred obiski svojih krščencev in pred kakšno fakultetno ekskurzijo, ko sem na policah lokalne trgovine mrzlično premetaval (še vedno) Fructalove sokove v zdaj prenovljeni embalaži in stikal za simpatično sličico ananasa, ki v letih mojega prvega potepa na Koroško kajpak ni igral nobene vloge, ker je bil v mojem predstavnem svetu nekaj podobno mitološkega kot nektar in ambrozija, o katerih sem začenjal po malem brati v tisti češki izdaji starih grških bajk.

Zato me je vrnitev tetrapaka in njegovega pomena na lokalno in globalno sceno ujela na levi nogi. Njegova zmagovita invazija se je v Mariboru, Sloveniji in svetu, kot rad oglaša svoja poročila konkurenčni medij, zgostila tam zgodaj spomladi. Udarec na gong je bil beli dim v brlogu same rimske volkulje. Novi tetrapak vrhunskega dizajna je kot za šalo odplaknil domala stoletja negovane predsodke in glej ga zlomka, marsikdo bi bil pripravljen za vodnjak čiste vode razglašati prostor, ki se mu je še včeraj zdel nepopravljivo usmrajena kalna mlakuža. Tisti, ki se z občasno naraščajočo nostalgijo spominjamo možakarja iz časov pred zamenjavo tetrapaka, za katerega bo po letu tetrapaka prostor samo še v sprotni opombi kakšne posebej podrobne cerkvene zgodovine, pa še to zgolj zato, ker je s prostovoljno odpovedjo službi omogočil vstop novega tetrapaka na tržišče, se od tedaj raje skrijemo v kakšno mišjo luknjo, saj je vsak izraženi dvom o kakovosti nove embalaže tabu, če ne krivoverska misel.

Čudežni učinki zamenjave tetrapaka niso nadalje izostali v domačih logih. Kako drugače se slišijo suhoparni in v nekem smislu usode polni podatki o številu brezposelnih, javnem dolgu, bančni luknji, padcu BDP-ja, rasti cen solate na tržnici, težavah papirne industrije, pa tudi o opustitvi kakšnega vesoljskega programa, če ne pridejo iz ust kolektivnega bavbava dobršnega dela tega prostora, marveč so lepo lično pospravljeni v všečni tetrapak. Bolj ko je podoben mojemu nekdanjemu izletniškemu, bolj se klenima Slovenki in Slovencu zdi, da smo (znova) na pravi poti. Nič ne de, če se vsebina ne razlikuje bistveno, pomembna je embalaža. In očitno se nihče več ne spomni, da lahko ta, če slamice ne zapičiš prav, pokaže zobe, zaradi česar ves sok izteče na napačno mesto, po hlačah občudovalca tetrapaka, in od nje ne ostane popolnoma nič. Toda kdo si navsezadnje v teh zapletenih razmerah ne bi želel preprostih, četudi nepraktičnih in navsezadnje butastih embalaž včerajšnjega sveta. Z njimi v igri je še zmeraj enako zapleteni svet nenadoma neskončno preglednejši in bolj domač. Kdor o trajni učinkovitosti tega trika nemara dvomi, pa Bog ne daj, da bi, si je sam kriv. Podoben je kvečjemu tistemu, ki ne razume čara telenovel. Ker je slep za resnične potrebe ljudi, se čudi, kako da že tam od leta Gospodovega 1997, morda pa že kar od za današnje razmere domala paleolitske Sužnje Isaure, dan za dnem sukajo zgodbe po popolnoma istem kopitu, ki žanjejo veliko slavo, kakor hitro pa nastopi kakšno odstopanje od uveljavljene normale, število gledalcev skokovito upade. Poetika istovetnosti, se menda temu reče v znanstveni latovščini.

Več lahko preberete na Večeru


1 komentar

  1. Komunistični kriminalci ves čas menjajo embalažo v fizični obliki, še bolj pa v idejni obliki. Funkcionalno nepismena množica pa kupuje ta strup, to puhlost, to nevsebinskost. In se potem bebavo sprašujejo zakaj nam v Sloveniji standard pada, gospodarstvo crkuje in je doma vedno več ljudi lačnih.

Comments are closed.