A. Maver, Večer: Kaj zida nova levica

Z nekaj zlobe bi človek rekel, da so si združevalci (prave) slovenske levice slabo izbrali dan za svoj združitveni shod. Ne morda zato, ker je bila pustna sobota, marveč ker je skoraj sočasno na Krimu znova zavel ledeni veter nekdanje “prve dežele socializma”. In nehote priklical v spomin njene podvige za širjenje in ohranjanje zdravih sil, kot so si jih v minulem stoletju najbolj zapomnili v Budimpešti, Pragi, pa še kje. Seveda niso sobotni zborovalci za to neprijetno sovpadanje prav nič krivi, saj so svoj dogodek načrtovali daleč vnaprej. Tudi jih ne bomo smeli postrani gledati, če se bo zgodba na vzhodu Evrope odvijala naprej in bodo pripadniki nekdanje tajne službe te iste prve dežele, od katere se globoko v duši niso mogli nikdar posloviti, v nadaljevanju premikanja resničnih vojakov tam, kjer se bosta prepletla resnični in njihov dolgo zatajevani pravljični svet, vse bolj mahali s simboli ali zastavicami, ki bodo sumljivo podobni njihovim.

A čeravno človek vse to upošteva, ne kaže tajiti, da so tvorci združene levice pri nas v nečem pomembnem bistveno na slabšem od svojega proslavljanega gosta iz Grčije. On namreč ni obložen z nekaj desetletij staro prtljago, saj je v njegovi deželi škarje in platno po drugi svetovni vojni bolj sicer po volji Britancev kot Grkov namesto takratne levice za las obdržal kralj. Na Slovenskem smo eksperiment, ki je vsaj formalno imel vse atribute levice in se je z njimi dolga desetletja postavljal, že doživeli. Na misel mi prihaja celo proslula izjava nekega dolgoletnega funkcionarja, katerega imena se ne maram spomniti, češ da so v tej deželi na oblasti komunisti, in če ne bi bili oni, bi bil pač kdo drug. Pa ni bil.

Kajpak poznam zaklinjanje novovzniklih gibanj in strank, da zidajo nekaj povsem novega, česar še nihče ni videl. Vendar je eno ključnih vprašanj, ali se jim bo uspelo izogniti ključni skušnjavi večine politične levice na območju nekdanjih socialističnih držav. Gre za odnos do celotnega paketa preteklosti sorodne usmeritve v teh krajih. Bolj ali manj vse dosedanje stranke pri nas, ki so se v takšni ali drugačni obliki oklicevale za leve, razen nemara ene, so imele težavo, da so delo in prizadevanja svojih prednikov dojemale kot paket. Vanj so hotele zapakirati apologijo vseh etap, osebnosti in pojavov, pa najsi je šlo za vse prej kot neproblematičen vzpon na oblast, odnos do drugače mislečih (v slovenskem primeru je v omenjeni sklop nujno sodil tudi odnos do – predvsem katoliško – verujočih), različne vohljaške in druge podvige tajnih služb za obrambo revolucionarnih pridobitev ali za izbiro gospodarskih modelov. Vse doslej je med političnimi skupinami s poudarjeno “levo” identiteto očitno prevladovalo prepričanje, da je (vsaj javna) odpoved kateremukoli delčku paketa nesprejemljiv tabu. Na tej točki je nekoč, ne tako daleč, spodrsnilo celo v gospodarskem smislu izrazito liberalnemu Zaresu, ki je zato na zadnjih volitvah dobesedno doživel razčetverjenje.

Več lahko preberete v Večeru.