A. Maver, Večer: Janez Janša in varljiv hrvaški zgled

Ob prepričljivem uspehu Andreja Plenkovića na nedavnih hrvaških volitvah se je marsikdo ozrl čez Kolpo in kar samo se mu je zastavilo vprašanje, ali bi lahko stranki podobnega profila, kot je njegov HDZ, kaj podobnega v bližnji prihodnosti uspelo tudi v Sloveniji. Zdelo se je, da je recept Hrvatove zmage na moč preprost. Dovolj je bilo zgolj zamenjati nepriljubljenega strankinega šefa, ki ga javnost ni bila samo sita, marveč je le malo pred tem zabil amaterski avtogol in skoraj potopil svojo druščino.

A četudi je med Slovenijo in Hrvaško zgolj Kolpa, stvari niso tako preproste. Prvič ima HDZ iz razlogov, ki jih tukaj ni moč natančneje razdelati, precej večjo bazo zvestih volivcev, kot jih ima katerakoli slovenska stranka. V Dalmaciji in Slavoniji so območja, kjer je bila in bi bila stranka zmagovita celo takrat, ko je ali bi delala še večje neumnosti kot nedavno pod Karamarkom.

Veliko pomembneje in v razmišljanjih o prenosljivosti Plenkovićevega modela na Slovenijo pogosto prezrto je, da si HDZ s številnimi drugimi igralci na sceni deli nekatera osnovna programska izhodišča. Če jih poimenujemo nacionalno-konservativna, ne zadenemo povsem, a hkrati bistveno ne zgrešimo. Za slovensko politično pamet skoraj povsem nepojmljivo je, da korenini v njih tudi Plenkovićev najverjetnejši partner Most, ki je v ring vstopil kot “tretja sila” in ga vodijo izrazito mladi ljudje. Veliko podobno usmerjenih sogovornikov lahko HDZ najde celo znotraj poražene ljudske koalicije, vsaj v Hrvaški kmečki stranki.

V Sloveniji je drugače. Tukaj so pogledi desnosredinskih strank praktično vse obdobje po letu 1990 manjšinski, zaradi česar je sestaviti “desno vlado” v Sloveniji skoraj misija nemogoče že samo od sebe. Leta 2004, ko so bile možnosti za to najboljše, je bilo treba na vladno ladjo vseeno vzeti Desus, pa tudi znotraj samih desnosredinskih strank so obstajali pogledi, ki so bolj sovpadali z običajno večinskimi stališči volilnega telesa. Če smo ta v hrvaškem primeru opredelili kot nacionalno-konservativna, jih je v slovenskem pravzaprav teže poimenovati. Še najbližja oznaka bi bil etatizem, prepričanje o nujnosti močne države, združeno s strahom pred dramatičnimi spremembami, kar sicer pogosto razumemo kot konservativno prvino.

A če so se Hrvatje spričo hude gospodarske krize in očitnega neuspešnega spopadanja z njo v režiji takrat vladajočega HDZ-ja odrekli slednjemu kot branilcu nacionalnih svetinj in ga prepričljivo zamenjali z levo koalicijo, četudi samo za en mandat, je slovenskemu volilnemu telesu za tak korak na isti dan leta 2011 zmanjkalo poguma ali volje. Raje se je dalo preslepiti utvari, da “novi obraz” dejansko prinaša novo vsebino. Če desni sredini kot predstavnici očitno manjšinskih političnih pogledov v deželi ni uspelo za seboj zbrati politične večine takrat, se je njeno odmikanje od nje pozneje samo še stopnjevalo. Priznati je seveda potrebno, da je Janša kot njen najprepoznavnejši voditelj imel že precej boljše čase kot sedaj, toda njene krize zgolj njegovo slovo glede na opisane okoliščine ne bi odpravilo do te mere, kot jo je Karamarkovo.

Predvsem na ozadju odsotnosti resne perspektive, da bi se v kratkem vsaj približali oblasti, je razumeti tudi še kar trajajoče absurdne petelinje boje med Novo Slovenijo in Slovensko demokratsko stranko. Še vedno vztrajam pri svoji oceni, da ne morejo nobeni strani razen privoščljivega hihitanja nevpletenih prinesti ničesar.

Več lahko preberete na vecer.com.