Brez skrbi, ni me popadla pretirana domoljubna megalomanija ob nedavni obletnici ustoličenja Ernesta Železnega in ne nameravam pisati o tem, da je Gospa Sveta pravzaprav v Sloveniji. Z naslovom »cikam« bolj na to, da je v predstavi povprečnega državljana ali povprečne državljanke naše države tako oddaljena Ukrajina precej bliže, kot si mislimo. Na to ne nazadnje kažejo burne izmenjave mnenj v tukajšnjih medijih in na družabnih omrežjih. Slednje kažejo nekakšno potlačeno zavedanje, da govorimo, ko govorimo o drugi največji vzhodnoslovanski deželi, na svoj način tudi o drugi najmanjši južnoslovanski. Torej ne zgrešimo povsem, če v Ukrajini gledamo nekakšno veliko, močno napihnjeno Slovenijo.
In res se nam zdijo trenutne zagate ob Dnipru (namenoma uporabljam ukrajinsko obliko imena reke), kjer tako rekoč odštevajo dneve do izbruha čisto prave vojne, v primerjavi s sicer nemajhnimi domačimi prestavljene v čisto drugačno razsežnost. Vsaj na prvi pogled so prebivalci Ukrajine neprimerno na slabšem tudi zato, ker ima na Slovenskem resda ravno tako pregovorna razdeljenost ob vseh drugih še svoj zemljepisni obraz precej izrazitega prepada med (v grobem) severozahodom in jugovzhodom. Zato se zdi razpad države, ki se je z rusko prisvojitvijo Krima že začel, povsem mogoč, spremljajoča ga s tujo agresijo pospešena državljanska vojna pa trka na vrata. Na Slovenskem je po drugi svetovni vojni prihajalo in še prihaja do pretiranega poudarjanja (v resnici obstoječih) različnih zgodovinskih izkušenj osrednjega dela slovenskih dežel in njihovega zahodnega ter vzhodnega roba, kar je občasno služilo enakim namenom kot še dodatno poglabljanje jarkov med ukrajinskim vzhodom in zahodom. Vendar tozadevne posledice v slovenskem primeru niso nikoli prerasle v dramatične.
Na drugi strani moramo že sedaj omeniti neko področje, kjer ga je bržkone bolje odnesla Ukrajina. Veliko je znakov, da se je tam že v samostojni državi rojena in odrasla mladina do neke mere zmogla odlepiti od podedovanih vzorcev in da kaže v povprečju precej volje po preseganju nazaj v sovjetske čase škileče nostalgije, celo ne glede na zemljepisni izvor. Od tod izvirajo navsezadnje za slovensko, pa celo za marsikatero zahodnoevropsko pamet nepojmljiva morja evropskih zastav na Majdanu.
V nasprotju s tem je videti, da je poosamosvojitvena Slovenija boj za svojo mladino (že) izgubila. Mladi so namreč po večini bodisi odkupili razširjeno vseenistično mantro in se pokrižajo že ob sami omembi politike bodisi iščejo pribežališče v idealiziranih podobah, vzetih iz jugoslovanske preddemokratične Slovenije, ne da bi se zavedali, koliko s tem pravzaprav prispevajo ravno k ohranjanju zase popolnoma nesprejemljivega statusa quo.
Da, status quo je poglavitna cokla velike Ukrajine in male Slovenije. Njegovo nadaljnje ohranjanje je postalo že zdavnaj škodljivo. V najboljšem primeru bi pomenilo stopicljanje na mestu, v slabšem, a verjetnejšem postopno erozijo družbe, kot se pri nas boleče kaže. Majdanske dogodke je verjetno sprožil predvsem bes, ker je Janukovič, tipični produkt ukrajinskega že zdavnaj uničujočega statusa quo, s svojim obratom v zadnjem trenutku pokazal, da »bolje ne bo nikoli«, in zaprl še tista drobna vratca, ki jih je v tem trenutku lahko pomenilo približevanje Evropski uniji. Približevanje vse bolj (novo)sovjetski Rusiji bi, kakor koli hoče biti človek dobronameren in razumevajoč, lahko bilo zgolj zabetoniranje statusa quo.
Več lahko preberete v Slovenskem času.
