A. Maver, Slovenski čas: Metuzalemski marš

1
287

V okolju, kot je slovensko, v katerem je četrta božja zapoved stoletja dolgo lila svoje žarke tudi na odnos do najstarejših prebivalcev podalpske domovine, si človek težko privošči, da bi bil nespoštljiv do katerega koli predstavnika te starostne skupine. Vendar se je zadevi skoraj nemogoče izogniti, če hočemo vsaj približno opisati sedanji slovenski trenutek.

Zanj je prejkone značilno, da vse očitnejše biološko pešanje herojev zadnje svetovne vojne na Slovenskem na zmagoviti strani spremlja njihovo vse bolj dobesedno dojemanje besed svojega že pokojnega barda »Na Slovenskem smo mi gospodar«. Zato se ne zadovoljijo več s prostori v zaodrju in z uživanjem privilegijev, ki jim jih je navrgla njihova osvoboditeljska vloga, po zanje sicer nerazveseljivih spremembah v začetku devetdesetih let pa jih tukajšnje ljudstvo ni nikoli zares postavilo pod vprašaj. Tudi so si ob sedemdesetletnici svoje zmage in svojega epskega vzpona zaželeli še dokaz, da je njihova moč enako nedotaknjena, kot je bila v desetletjih po letu Gospodovem 1945. Zato zgolj na prvi pogled nelogično vztrajanje pri podeljevanju častitljivih odlikovanj najspornejšim udom njihove druščine. Zato potreba, da ob po njihovem preveč brezbarvnem funkcionarju iz naslednje generacije in iz četrte lige nastopi še možakar z vrha njihove hierarhije, ko so bile stvari še v redu.

Omenjeni proces, ki bi mu z nekaj ne čisto neumestne zlobe lahko rekli metuzalemski marš, se je začel nekako na začetku našega desetletja. Ko se je na obzorju večine še živečih članov in članic herojske ekipe začenjal nakazovati biološki zaton.

Sicer se nam zdi tragično, da so demokratizacijskim procesom naklonjene sile v Sloveniji v zadnjega četrt stoletja sklenile z njihovimi miti toliko kompromisov. Najbolj je slovensko današnjo stvarnost zaznamovala nerazumna odločitev nekaterih, da jim manj kot leto dni po osamosvojitvi ob vseh neformalnih prepustijo še formalne vzvode oblasti. Toda z današnjega vidika je večja tragedija neuspešna menjava generacij na postkomunistični strani. Njeni vodilni predstavniki v prvih dveh desetletjih slovenske države so bili seveda bolj dojemljivi za skušnjave tega sveta, a so vsaj pripadali našemu času in našemu svetu. Jeseni leta 2011, ko je metuzalemski marš z nenavadno civilno procesijo na ljubljanski magistrat doživel svoj bistveni pospešek, je stala slovenska družba čisto na pragu normalizacije.

V tisti nenavadni potezi smo mnogi videli golo dejanje iz obupa, ki ne more obroditi sadu. Vendar naše občestvo civilizacijskega preizkusa ni prestalo. In tisto, kar se nam dogaja odtlej, je eno samo drsenje v nerealen, mitološki svet ostarelih herojev, ki še naprej trdno držijo v šahu pred sedemdesetimi leti po sebi menda osvobojeno deželo.

Več lahko preberete v prilogi Družine Slovenski čas.

_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.


1 komentar

  1. Ne bi se strinjal z avtorjem, da gre za prvenstveno generacijski problem. Problem Metuzalemov. Žal je prisotnost jugokomunističnega in titoističnega kulta kar enakomerno razporejena skozi vse generacije slovenstva, morda celo z akcentom na teh, ki imajo danes okoli 20 let.

    Celo več, mislim da je dobro artikulirana odbojnost do jugokomunističnega režima in njegovih simbolov, če hočete antikomunizem še najbolj prisoten prav pri starejši generaciji, ki je skozi dala desetletja tega režima ( in so njihovi starši in vzgojitelji izkustveno še poznali demokracijo). Tako lahko antikomunistično orientacijo zaznavamo celo pri znatnem delu starejših intelektualcev, ki so sicer do neke mere bili del sistema, oz. vsaj člani partije ( primer ustavna sodnika Petrič, Deisinger).

    Primer, kako je ta regresiven, primitiven totalitarni mit zažrt v zavest slovenstva in to ne le metuzalemskega, so medijski odzivi na dogodek na Kokoši. Ob zgodbi o premetavanju kamnov ilegalnega napisa Tito in navdušenju nad evidentno nezakonito reakcijo lovca z orožjem, je vsaka beseda odveč. Reakcije na TV postajah, recimo voditeljic Erike Žnidaršič in Jerce Kos, pa novinark in novinarjev so bile tako nerazsodne in zblojene od prve do zadnje besede, očitno iz slepe pokornosti totalitarnemu kultu, da nimaš kaj, kot samo v brezupu zamahniš z roko nad takimi. In se vprašaš, ljubi Bog, kaj sem storil, da si me postavil za živeti skupaj s prav takimi.

Comments are closed.

Prijava

Za komentiranje se prijavite