Gledano od zunaj, iz »Evrope«, se nedavna razsodba v »procesu desetletja« zlahka kaže v precej svetlih barvah. Nekako tako, kot jo vidi finski preiskovalec Björkvist, ki jo je v pravljičnem jeziku razglasil kar za zmago dobrih fantov proti korupciji. In res je podoba lepa. Sodišče se ni balo obsoditi mogočnega politika, ki je za nameček, kot v en glas zatrjujejo dobronamerni opazovalci, dolga leta držal v šahu ves desnosredinski politični blok.
Toda prav v slepoti za podrobnosti je kavelj. Nanje v Zahodni Evropi, ko je šlo za drugo polovico evropskih pljuč, nikoli niso veliko dali. Zato tudi tako zlahka odkupujejo vseenistično razlago o dveh približno enako pokvarjenih, skorumpiranih in tatinskih političnih elitah, med katerima ni bistvenih razločkov. Nič jih pri tem ne zanima, da so njuna zgodovinska izhodišča povsem različna, da se absolutni monopolni položaj, gojen dolga desetletja, nekje mora poznati. In da ima zato dejstvo, da se domnevni proces družbenega očiščenja začenja prav z obsodbo voditelja tistega političnega pola, ki se že tako ne more opirati na zgodovinske prednosti, grenak priokus. Ta kaže pravzaprav bolj na ohranjanje postane mlakuže starega kot na kaj drugega. Pa najsi gre za Slovenijo ali za Ukrajino.
Več: Reporter
