A. Maver, Pogledi: Privlačno oživljeni knezoškof

Pri Celjski Mohorjevi družbi so izdali dnevniške zapiske ljubljanskega knezoškofa Antona Bonaventure Jegliča. Ti so eden temeljnih virov za slovensko zgodovino prvih desetletij 20. stoletja, zaradi Jegličevega pomena in vloge v slovenskem kulturnem, političnem in kajpak cerkvenem življenju tega obdobja pa bodo ti zapisi nepogrešljivi za njegovo raziskovanje in razumevanje.

Dnevnik, ki ga je Jeglič pisal med letoma 1899 in 1930 in ga pozneje dopolnil še z nekaj refleksijami, vsaj strokovni javnosti doslej sicer ni bil neznan, saj je njegovih 13 zvezkov in 2388 strani zbudilo pozornost ne le Jegličevih sopotnikov, marveč tudi povojnih oblastnikov, ki so menda ob uporabi dela zapornikov poskrbeli za pripravo šestih tipkopisnih izvodov. Slednji vsebujejo v primerjavi s kritičnim prepisom kajpak množico napak, izvirajočih iz slabega ali površnega razumevanja besedila. Da bi dobili tiskano izdajo, je bil deziderat že nekako tri desetletja, čeravno so delo na projektu kar precej časa ustavljali pomisleki, povezani zlasti s tistim, čemur bi danes rekli »varovanje osebnih podatkov«. Tako se je izdaja Jegličevega dnevnika zares približala šele, ko sta se nekako pred slabim desetletjem kritičnega prepisa lotila Blaž Otrin in Marija Čipić Rehar iz Nadškofijskega arhiva v Ljubljani, kjer hranijo tudi originalne dnevnike.

Kot sad njunih prizadevanj in prispevka še drugih sodelavcev je zdaj pred nami res monumentalna knjiga velikega formata, ki glede na svoj obseg in kakovost niti ne more veljati za cenovno predrago. V prepis je bilo vloženega izjemno veliko truda, posrečena je tudi odločitev izdajateljev, da prevodov številnih tujejezičnih, predvsem latinskih delov besedila (slednje je prevedla Julijana Visočnik) ne podajajo v opombah pod črto ali celo na koncu knjige, marveč takoj za izvirnikom. Omenjena poteza bo bralcu bistveno olajšala uporabo dnevnika. Ker se v škofovih zapiskih pojavlja kar okrog 1300 krajevnih in skoraj 3000 imen oseb, je bil nadalje izjemen napor vložen v razlago slednjih, ki jo v celoti lahko ocenim za zelo uspešno. Pred nami v opombah namreč oživi cela plejada Jegličevih sodobnikov, od vaških kaplanov do ministrov in kardinalov, sočasno z množico mest in vasi, raztresenih po vsej Srednji Evropi. Zaradi obilice gradiva se je tu in tam jasno prikradla kakšna napaka, predvsem takrat, ko se navajanje krajevnih imen v povezavi z izbruhom prve svetovne vojne zelo zgosti.

Kaj reči o sami vsebini dnevnika? Podčrtal sem že njegov izjemen pomen v vrsti zgodovinskih virov za slovensko zgodovino 20. stoletja. Tukaj naj morda dodam, da je in bo njegova raba neizogibna, če bomo hoteli razumeti dve temeljni prelomnici v tem stoletju za Slovence, prehod iz habsburškega državnega okvira in veliko narodovo tragedijo med drugo svetovno vojno in po njej v podobi uničujočega državljanskega spopada, do katerega je sicer res lahko prišlo le v pogojih troglave okupacije, ni pa nikakor bil brez domačih vzvodov. Če je z ozirom na prvo prelomnico Jegličev pomen že precej natančno popisan, za to relevantni del dnevnika pa je bil, sicer na podlagi skvarjenega zgoraj omenjenega tipkopisa, že objavljen v Novi reviji, za drugo omenjeno bržkone ne velja, čeravno je nekaj izhodišč za premislek o tem dala objava spominskih zapisov kanonika Ignacija Nadraha. Tukaj trčimo še ob eno vprašanje, povezano z objavo dnevniških zapisov. Omenil sem skrb mnogih v preteklosti zaradi v tekst vključenih »občutljivih podatkov«. Pogosto do skrajnosti iskreni škofovi samogovori lahko pri kom vrhu tega povzročijo celo krušenje kanonizirane Jegličeve podobe, ki je zgrajena zlasti na temelju njegove neumorne dejavnosti, zaslug za vzpostavitev prve gimnazije s slovenskim učnim jezikom in njegove (celo nadstrankarske) vloge v deklaracijskem gibanju, končno tudi ob ločevanju od habsburškega okvira. Neizogibno bo na prenekateri strani zdaj stopil pred nas Jeglič človek s svojimi napakami, s svojo nečimrnostjo, skrbjo za nepomembnosti, tudi z zgrešenimi ocenami in dolgoročno slabimi potezami. Nemara se bodo posamezni bralci zgrozili podobno kot Petrarka, ko je odkritje Ciceronovih pisem bližnjim načelo idealizirano sliko velikega vzornika. Vendar je potrebno jasno pribiti, da morajo vsi navedeni pomisleki spričo izjemnosti dnevnika kot zgodovinskega vira stopiti v ozadje. Njegova objava je bila, rečeno v sodobnem žargonu, brez dvoma v »javnem interesu«.

Iz dnevnika je sočasno razvidno, da ljubljanskega knezoškofa ni moč presojati izključno kot političnega in narodnega voditelja, ne da bi upoštevali njegovo globoko osebno vero. Morda se sklicevanje na Boga ob čisto profanih političnih izbirah zdi poceni propagandni trik (»O, kako dober je Bog. Te dni sem pred tabernakeljnom mnogo prosil za pomoč in zdi se mi, da sem jo obilno dobil. Morebiti preprečim razkol v katoliški stranki, ako malo bolj na čelo stopim […] Kako to Jezus moj vse lepo vodi! Njemu čast in slava na vekomaj.«), a iz celotnega besedila je razvidno, da gre za pristna moževa občutja. Tako tudi ni čudno, da je Jeglič kot škof, kakor ga kaže dnevnik, v prvi vrsti dušni pastir. Posamič se gotovo daleč največ vpisov nanaša na njegove vizitacije in obiske far, s čimer nastane pravi kulturnozgodovinski zemljevid ljubljanske škofije z začetka 20. stoletja, kajpak zgolj z nujno omejenega Jegličevega zornega kota. Presenetita pa pri tem na prvem mestu njegova delavnost in izjemno natrpan urnik. Naj zadostuje le zapis, povezan z obiskom župnije Preska: »V soboto, 18. avgusta, sem prišel v Presko opoldne. Popoldne ob treh sem začel spovedovati do polnoči. V nedeljo od štirih do desetih in pol, ob devetih sem maševal.« Pri vizitacijah je bil knezoškof pozoren na navzočnost liberalcev in Slovenskega naroda v kraju, na obliko sprejema in udeležbo pri njem, na vedenje duhovnikov in njihove katehetske zmožnosti, kot nekak komičen vložek pa danes delujejo njegove zabeležke o kuharicah v slogu »Kuharica se mi ne dopade, predrzna je« ali »Le kuharica se mi premlada zdi«. Seveda je sploh v prvih letih ogromno prostora namenjenega ustanavljanju (škofovih) zavodov v Šentvidu nad Ljubljano, zanimivi so nadalje zapisi o reševanju vprašanja rabe glagoljaškega bogoslužja. Pač pa ob začetku svojega ukvarjanja s škofijsko ekonomijo, kar je bilo za ustanovitev zavodov nujno potrebno, Jeglič odkrito pove: »Škof Kahn je sinoči odpotoval. Mnogo sva govorila o upravi škofije, pa tudi o gospodarstvu. Moram k njemu v Celovec, da vidim, kako on račune vodi in kako postopa z oskrbnikom svojih cerkvenih posestev. Jaz sem v teh zadevah popolnoma neveden.«

Na političnem polju je knezoškof takoj nastopil precej suvereno. Že iz prvega leta dnevniških zapiskov je razviden njegov nagel obrat v navdušenega strankarja in duhovnega vodjo katoliške stranke, kar je potem bil z izjemno ključnih prelomnih let ob koncu prve svetovne vojne večino svojega škofovanja.

Anton Bonaventura Jeglič: Jegličev dnevnik. (Znanstvenokritična izdaja). Urejanje: Blaž Otrin, Marija Čipić Rehar. Celjska Mohorjeva družba, 2015, 1131 str., 62 €. Knjigo lahko naročite tudi na Časniku.

Več lahko preberete na pogledi.si.

_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.