Srečanje na Otočcu bo posebej v znamenju že pred časom izrečenega vzklika »Moja država, kako naj ti pomagam?«
Čeprav je pred leti, ko je nekdanji ljubljanski župan Jože Strgar z nekaj zagnanimi somišljeniki obudil v življenje še eno civilno iniciativo s pomenljivim imenom Prebudimo Slovenijo, verjetno marsikdo zmajeval z glavo, je očitno, da je njegova pobuda pred novim, že tretjim dogodkom na Otočcu pognala trdne korenine.
Pravzaprav postaja vedno odmevnejši glas tistega dela Slovenk in Slovencev, ki je bil zaradi svojega krščanskega svetovnega nazora med najbolj odrinjenimi skupinami prebivalstva skozi vse obdobje po drugi svetovni vojni in se je zato v komunističnem sistemu počutil najbolj tuje. Ravno zanj je nastanek nove demokratične države pomenil največje olajšanje. Seveda pa ne gre prezreti, da dolga desetletja trajajoče razmere pred tem seveda niso ostale brez posledic, zaradi česar vloga kristjank in kristjanov v državi niti po četrt stoletja ni tolikšna, kot bi lahko bila in kot bi jo naš prostor potreboval.
Žal sodi Slovenija, kot predobro vemo in občutimo, pač med tiste srednje- in vzhodnoevropske družbe, kjer imajo mnogi sodržavljanke in sodržavljani z vsakršno obliko javne navzočnosti krščanstva veliko težav. Tokrat pustimo ob strani, da za zdravljenje omenjenega stanja z ohranjanjem in kar napajanjem stereotipnih predstav o tem, kdo kristjani smo, niti sami ne naredimo dovolj, čeprav se marsikdo začenja problema bolj zavedati.
Vsekakor pa je eden od mnogih negativnih izrazov kratkih stikov z javnim prostorom pogost strah pred odkrito besedo za domačim katoliškim plotom, saj se bojimo, da bi z njo še nahranili nezaupanje do Cerkve v širši skupnosti. Po drugi strani se v družbi kot celoti velikokrat še naprej počutimo kot tujci in ne kot njeni polnopravni člani, kar se nam na trenutke zdi celo udobno. Več kot očitno je torej, da niso bili v celoti odpravljeni strahovi in demoni preteklosti, v čemer je zanesljivo pomemben razlog, da se prav na polju političnega (bolj v širšem kot v ožjem smislu) glas slovenskih kristjanov ni dovolj slišal in se še danes ne sliši.
Še več, ob na površini predvsem gospodarskih homatijah zadnjih let je jasno prišlo na dan, da je velik del katoliške skupnosti pravzaprav bolj dopustil, da so ga preobražale in oblikovale usedline nezdravih razmer po drugi svetovni vojni, namesto da bi ona vedno bolj preobražala slovensko družbo.
Civilna iniciativa Prebudimo Slovenijo je torej zapolnila in uspešno zapolnjuje neko bistveno vrzel, pri čemer se lahko sočasno naveže na bogato civilnodružbeno vrenje in gomazenje na krščanski podlagi v času pred kataklizmo druge svetovne vojne, ki ga je zatrla dejansko brez ostanka. Med svojimi prizadevanji je doslej že naredila veliko korakov tako v smer jasnejše besede za katoliškim plotom kot tudi v smer večanja števila delnic kristjanov zunaj njega pri reševanju aktualnih družbenih vprašanj. Glede na sedanje razmere pač ni nobeno presenečenje, da bo tretje srečanje na Otočcu posebej v znamenju že pred časom izrečenega vzklika »Moja država, kako naj ti pomagam?«
Več: Družina
