A. Maver, Dnevnik: Zvesti vzhod

5

Čeprav je za rep še ujela relativno večino vseh evropskih parlamentarcev, je Evropska ljudska stranka gotovo osmoljenka letošnjih volitev v evropski parlament. Če sicer ne pretirano karizmatičnemu Jean-Claudu Junckerju za nameček še ne bo uspelo prepričati kolegov iz strankarske družine, naj ga katapultirajo na položaj predsednika evropske komisije, kar je bilo volilcem predstavljeno kot že izgotovljena zadeva, bo neuspeh še bolj pekoč.

Da se je znatna prednost, ki je obstajala, vse od evropskih volitev leta 1999, ko so se evropski konservativci na krilih nezadovoljstva z levosredinskimi vladami v skoraj vseh poglavitnih velikih članicah Evropske unije sprehodili do zmage, letos skoraj povsem stopila, je v prvi vrsti znova posledica dogajanja v največjih državah. Njegova obraza sta Marine Le Pen v Franciji, ki je še več sivih las kot Zveza za ljudsko gibanje naredila vladajočim socialistom, na eni strani in nekoliko spregledani veliki zmagovalec evropskih volitev Matteo Renzi v Italiji na drugi strani. Pri slednjem bi se v EPP resda lahko tolažili, da je v njihove vrste vse tja v 21. stoletje sodila tudi njegova politična domovina, a je tolažba dokaj jalova, ker je novi italijanski premier vseh enaintrideset poslancev Demokratske stranke varno parkiral med parlamentarce socialistov in demokratov. Če k temu dodamo znaten minus krščanske demokracije v Nemčiji, še potenciran zaradi odločitve ustavnega sodišča o neustavnosti volilnega praga na evropskih volitvah, dobimo Junckerjev izhodiščni položaj, ki je za kar nekaj stopnic slabši od Barrosovega leta 2004 in leta 2009.

Kaj bi šele bilo, če članov evropskega parlamenta ne bi volili v enajstih srednje- in vzhodnoevropskih nekdanjih socialističnih državah. V njih si je Evropska ljudska stranka zagotovila kar 81 od 199 sedežev in Schulzeve socialdemokrate prehitela za celih šestintrideset mandatov. Brez omenjene prednosti bi se nekako dvajset poslancev naskoka spremenilo v slabih dvajset poslancev zaostanka, Junckerjeve delnice pa bi celo mimo prerivanja pred lastnim golom izgubile skoraj vso vrednost. A za evropske volitve na vzhodu Unije sta že od nekdaj značilni dve stvari. Da pride na volišča precej manj volivcev in da celoten izid sili bolj v desno kot na ravni celotne povezave. Seveda je Evropska ljudska stranka brez nekaj perja tokrat ostala tudi na vzhodu. Najbolj se ji je pravzaprav zalomilo kar v obeh največjih nekdanjih socialističnih državah v EU, zlasti v Romuniji. Preobrat na državni ravni iz leta 2012 se je tokrat prenesel na evropsko. Koalicija okoli socialdemokratov premierja Victorja Ponte je pobrala polovico od 32 sedežev, medtem ko jih je trem udom Evropske ljudske stranke uspelo napaberkovati komaj devet. Slika utegne postati precej drugačna, če bo meso postal napovedani prestop nacionalnih liberalcev, še dovčerajšnjih Pontovih partnerjev, v njen tabor, s čimer bi ponovili že precej časa oddaljeni salto madžarskih mladih demokratov Viktorja Orbana.

Več lahko preberete v Dnevniku.

_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete lahko njegov obstoj podprete z donacijo.


5 KOMENTARJI

  1. Izidi evropskih volitev so opomin, da se z Evropo ne sme ravnati mačehovsko in da so nujni ukrepi za ohranitev Evrope: zaščita domačega gospodarstva, omejitev priseljevanja, zaščita evropske kulture…

    • Točno na takih spojih fevdalizma se združijo vrednote “desnih” fevdalcev in “levih” fevdalcev.
      Proti svobodnemu trgu. Ne kako povečati osebno odgovornost, podjetnost, spodbujati nova podjetja, zmanjševati davke na delo.

      Temveč zaščita raznih “humanističnih” in “nacionalnih” interesov – v resnici pa fevdov birokracije in mafije. Misliš, da birokracijo in mafijo zanima mali človek, delavec, mlade družine in 90% nezaposlenih mladih. Kje pa: oni so psihopati, oni samo ta kader hladnokrvno zlorabljajo za utrjevanje svoje fevdalne oblasti.

    • Davčne oaze preganja predvsem ultra socialistična oblast, tako kot črno in sivo ekonomijo in utaje davkov.

      Vzrok pa je zaradi socializma pretežni: ker so davki nenormalno visoki. Ker davki dobesedno ropajo privatno lastnino in se Državna lastnina krepi kot nekoč z revolucijami naropanim kapitalom.

      Vse tisto zgoraj bi tudi jaz preganjal, šele ko bodo davki padli pod 15% ali 10%. Vse ostalo je državni in socialistični rop in bedak ( ali socialistični pohlepnež) je tisti, ki to podpira.

  2. Dober članek, dobra analiza. Nekaj novega sem se naučil. Na žalost slovenski mediji ne delajo takih statistik, vse se vrti okrog njihovega samopoveličevanja “levice”.

    Iz analize se vidi, da Evropa ostaja birokratska. To pomeni, da ima do kapitala ( denar, znanje, službe, pozicije, oblast) izrazito fevdalni odnos, monopolni odnos, manipulativni odnos. Hoče ga konzervirati zase: ne odpre ga trgu, tekmovanju, pozitivni selekciji. Evropa v bistvu že 200 ali 300 let nazaduje – če izvzamemo Nemčijo, ki je 30 let po WW2 uspešno napredovala prav zaradi eknomoskega liberalizma in že 70 let vleče ( šlepa) za sabo celo Evropo. Prav tako so ZDA dolgo časa s tehnološkimi, finančnimi in znanstvenimi ter podjetniškimi uspehi vlekli Evropo vsaj 200 let. Evropa je predvsem obogatela zaradi imperailizma in deloma zaradi industrializacije, nikoli pa ni upala dopustiti fer svobodnega trga. Ves čas zlorabe liberalnega kapitalizma: ali socializmi ali korporativni, oligarhni in mafijski kapitalizem. Evropi tako kot Sloveniji sede fevdalni pogled na svet: tekmece je treba pustiti za železno ograjo, mrežo. Pa naj bodo to sposobni domači inženirji, mladi, mlade družine, ali pametni in uspešni tujci, ki bi radi v Evropi naredili kariero. Treba je širiti enakost, spodbujati (pod) povprečnost, z davki ubijati delavne in uspešne, ter denar dajati lenuhom in večno neuspešnim. Doklej? Dokler se ZDA popolnoma ne umakne iz Evrope in bo Evropo kupil za male pare birič iz Kitajske. Ali pa bodo lokalni mafijski birokrati sprožili nove državljanjske vojne s humanističnimi in svetoboljnimi cilji ( na bruhanje mi gre, ko prebiram cilje novih političnih strank od Šoltesa, Cerarja in Bratuškove, ki šopajo samo abstraktne humanistične cilje, nič pa ključnih ciljev, ki so pomembni za preživetje, ustvarjanje, večanje blagostanja: socialna pravičnost, enakost, svobodomiselnost, pravičnost,.. bla bla bla. Slovenija pa je že 5 let na robu gospodarskega propada in VSA PODJETJA BO PRISILJENA PRODATI.

Comments are closed.