A. Maver, Dnevnik: V Jörgovih čevljih

Da predsednica ali predsednik vlade sredi mandata, ki po njenih ali njegovih besedah za nameček poteka uspešno, ostane brez podpore v svoji lastni politični domovini, sicer ni najobičajnejša stvar na svetu, vendar sočasno ni čisto brez vzporednic v belem svetu. Še posebej ker za padec premierke v slovenskem primeru ni bil zaslužen kdor koli, marveč ustanovitelj in duhovni oče njene stranke osebno. S strankarskimi »očeti« ali karizmatičnimi voditelji pa zna biti tudi nasploh križ.

Tako sta si Bratuškova in Janković denimo medsebojno podajala dve različni vlogi že pokojnega zvezdnika politične scene pri severnih sosedih Jörga Haiderja. Kot je znano, je ta svoj največji uspeh, ko se je s svojo svobodnjaško stranko povzpel na več kot četrtino glasov in edinkrat na drugo mesto, lahko prelil v udeležbo v vladi le tako, da se je poslovil od vodenja svojega »otroka«. Ob strani puščam njegov Jankovićevemu drugemu nadvse podoben vzpon na njegovo čelo, ko je leta 1986 precej tesno porazil prvaka liberalnega krila svobodnjakov in tedanjega avstrijskega podkanclerja, kar je že tedaj privedlo do padca takratne vlade tako imenovane male koalicije socialdemokratov in svobodnjakov.

Leta 2000 se je Haider torej znašel v podobnem položaju kot ustanovitelj Pozitivne Slovenije trinajst let pozneje. Seveda je računal, da bo zmogel narekovati tempo koalicije s krščanskimi demokrati in da bo njegova avtoriteta med »modrimi« še naprej nedotaknjena, četudi bo mirno sedel v pisarni deželnega glavarja v Celovcu. Zgodilo se ni ne eno ne drugo. »Srečni« kancler Wolfgang Schüssel, ki mu je naskok na vrh uspel s ponižujočega tretjega mesta, je koalicijske partnerje s svojimi izkušnjami prehiteval po levi in po desni. Njegova izbrana naslednica, podkanclerka Susanne Riess – Passer, prej znana kot »kraljeva kobra« svojega strankarskega šefa, se je začela v novi vlogi počutiti preveč domače, predvsem pa je bila vse bliže novemu »gospodarju«, kanclerju Schüsslu. Počilo je, ko so se svobodnjaški ministri strinjali z odlogom uvedbe davčnih olajšav, s katerimi je Haider računal na dragocene politične točke. Scenarij nam ni neznan. V štajerskem Knittelfeldu je zbral sebi zveste svobodnjaške delegate, dobro polovico vseh. Zaradi tega so koaliciji zvesti funkcionarji demonstrativno odstopili, kar je Schüssel izkoristil za sklic predčasnih volitev. Na njih je pometel s svobodnjaki in za hip se je zdelo, da je uroka koroškega deželnega glavarja v Avstriji konec. V krščanskodemokratskem čolnu se je med drugimi znašel Haiderjev »čudežni deček«, nikakor ne neproblematični finančni minister Grasser.

Kljub temu da jih je koalicija stala dve tretjini glasov, pa so svobodnjaki znova sedli v vladni voz. In njihov ustanovitelj in vodilni lutkar v ozadju je sredi drugega mandata, leta 2005, iz vloge Zorana Jankovića nenadoma prestopil v vlogo Alenke Bratušek. Izhodišče za nenavadni preobrat je bila zmaga sedanjega vodje svobodnjakov Heinza – Christiana Stracheja na strankarskem kongresu. Zdaj je nenadoma Haider odigral »pridnega koalicijskega fanta« in v življenje priklical novo politično silo z zvenečim imenom Zavezništvo za avstrijsko prihodnost. Čeprav so se mu pridružili vsi takratni svobodnjaški poslanci razen ene poslanke, kar je ohranilo Schüsslov kabinet pri življenju do novih volitev, volilci niso sledili dolgoletnemu guruju, marveč stranki. Borci za prihodnost so ostali pomembna moč samo na Koroškem, pa tudi Haider po vnovičnem oblikovanju velike koalicije ni več vztrajal pri začasno odkritih liberalnih koreninah svojega gibanja, marveč se je vrnil k preizkušenim populističnim receptom. Tudi zato je šlo izvirniku bolje od kopije. Strache je »modre« na zadnjih volitvah pripeljal blizu številkam iz časa Haiderjevega zenita, zgodba Zavezništva za avstrijsko prihodnost se je bolj ali manj končala z ustanoviteljevo smrtjo.

Nekoliko drugače so se podobni zapleti odvili pri južnih sosedih. Tam so bili volilci Hrvaške demokratične skupnosti (HDZ) vseskozi navezani na blagovno znamko, ne na osebnosti, ki so jo trenutno predstavljale. Že sam strankin ustanovitelj Franjo Tuđman je sredi devetdesetih let zamenjal tako rekoč celotno prvo postavo svojega moštva, v katerem je nekaj časa številko 10 nosil neki Stjepan Mesić. Čeprav je takrat njegovo ladjo zapustil cvet njenega levega krila, se to na izidu stranke skoraj ni poznalo.

Več lahko preberete v Dnevniku.