Čeprav je bila izvolitev Jorgeja Marie Bergoglia za dvestošestinšestdesetega rimskega škofa videti presenetljiva, je tik pred njegovim odhodom na svetovni dan mladih v Brazilijo že jasno, da so v konklavu zbrani kardinali zelo dobro vedeli, za koga (in za kaj) glasujejo. Z današnje perspektive je tudi veliko bolj kot takrat razvidno, zakaj je prav argentinski nadškof leta 2005 predstavljal alternativo tedaj izvoljenemu Josephu Ratzingerju. V zelo kratkem času je namreč Frančišku uspelo tisto, kar se je še nekaj mesecev nazaj zdelo skoraj utopično. In bi bilo še bolj utopično, če bi iz konklava kot papež prišel eden od kardinalov »serijske izdelave.«
Ker Bergoglio pač ni tak, se zdi javna podoba in dojemanje Katoliške cerkve v svetu pred novim »rimskim dnevom mladosti« v veliki meri zloščena. V tem smislu je učinek začetka novega pontifikata podoben začetku predsedovanja Baracka Obame, ki je vsaj za nekaj časa naredil ZDA bolj simpatične po za imidž v svetu (milo rečeno) ne preveč koristnih mandatih Georgea W. Busha.
Verjetno bo tudi čez desetletja še veljalo, da je Argentinec na Petrovem sedežu pravilno diagnosticiral in začel zdraviti simptome enega najopaznejših kratkih stikov med Cerkvijo ali vsaj vrhom njene hierarhične piramide in svetom, navsezadnje tudi med cerkveno hierarhijo in celoto katoliške skupnosti. Obenem gre za tisti kratki stik, ki je vedno znova in na prvo žogo lahko postavil pod vprašaj verodostojnost cerkvenega oznanjevanja. Kajti že dolgo se je zdelo pereče vprašanje, kaj imajo pravzaprav v škrlat odeti in z bliščem obdani cerkveni »knezi« in med njimi zlasti rimski škof kot naslednik prvaka apostolov skupnega s svojimi starodavnimi kolegi iz Palestine, o kontinuiteti s katerimi Cerkev ni nikoli zares dvomila in niti ni mogla dvomiti. Samoumevno mozničenje je šlo v smeri, ali ne zeva med ribiško druščino okrog tesarjevega pastorka iz Nazareta in med številnimi bonvivanti v rdečem ali vijoličastem iz poznejših stoletij nepremostljiv prepad. Seveda je treba povedati, da bi šel z zgodovinskega vidika odgovor, ki se marsikomu avtomatsko znajde na jeziku, češ da ni med obema skupinama apostolov nobene stične točke, krepko mimo tarče. V stadiju idilične ribiške družine, kakršna še danes straši iz številnih (brez dvoma pogosto iskrenih) pozivov k »vrnitvi k izvirom«, zamrznjena skupnost učencev bi pač le stežka izpolnila svoje od ustanovitelja naloženo poslanstvo. Vendar pridejo trenutki, ko dlakocepsko razločevanje ni na mestu in ko ljudje pričakujejo na navidezno preproste dileme preproste in enoznačne odgovore.
S tem, ko je visoko dvignil prapor preprostosti in skromnosti, odgovarja Frančišek prav na omenjeno potrebo. Kako zelo je njegovo ravnanje v sozvočju s pričakovanji, pričajo med drugim rezultati neke ameriške ankete, po kateri je z njim zadovoljnih kar 96 odstotkov katoličanov, izjemno visoko podporo pa uživa tudi med nekatoliškimi anketiranci. Sicer zagovorniki prejšnjih papežev takoj pristavijo, da so pomembne korake proč od »srednjeveške« (kot bi verjetno dejal povprečen opazovalec) petrificirane podobe papežev, škofov in prelatov naredili vsaj že Janez XXIII., Pavel VI. in Janez Pavel I. Podobno bi Janezu Pavlu II. in Benediktu XVI. celo nenaklonjeni ocenjevalci težko očitali pomanjkanje osebne skromnosti in nagnjenost k razsipavanju. Ampak Bergoglio je naredil premik naprej in postregel s precejšnjim številom gest, ki postavljajo preprostost na piedestal še na načelni ravni.
Seveda se lahko po štirih mesecih stalnih »presenečenj«, ki se raztezajo od papeževe izbire stanovanja do oskrbovanja švicarskih gardistov s sendviči, zazdi, da se je Frančišek znašel na nekakšni prelomnici. Na eni strani slednje nanj že preži žrelo banalizacije, saj skromnosti navsezadnje ni moč meriti zgolj po stopnji zarjavelosti pontifeksovega križa, pošvedranosti njegovih čevljev, razmajanosti njegovega avtomobila ali zastarelosti modela letala, s katerim bo poletel v Rio.
Več: Dnevnik
