Obupno prizadevanje ukrajinske opozicije, simbolno zbrane okoli zaprte Julije Timošenko, da si izbori priložnost za popravni izpit, je za kratek čas ponovno naplavilo na površje evropskega zanimanja protislovja Ukrajine. Ta je res, kot včasih slišijo učenci pri zemljepisu, največja samo v Evropi ležeča država, vendar je prav njena velikost dvorezen meč.
Najprej deluje Ukrajina ob mogočni sosedi Rusiji vedno precej palčkasto in samo tako je mogoče razložiti fenomen, da po nominalnem številu govorcev velepomembni ukrajinski jezik razen nemara na zahodu države praktično nima dolgoročnih možnosti za dostojno preživetje. Posebej še od tedaj, ko je Viktor Janukovič kljub drugačnemu poprejšnjemu zagotavljanju izenačil statusa ukrajinščine in ruščine. Po drugi strani se, zgodovinsko gledano, ne bi smelo preveč obnesti računanje na zahodne poljske sosede. Ne le da ti trenutno ne morejo biti kaj več kot ukrajinski priprošnjiki pri evropskih uradnikih, pač pa je bilo vsaj doslej tako, da so bili do Ukrajincev prijazni v glavnem takrat, ko so jih skušali zvabiti iz trdnega ruskega objema, precej manj pa v položajih, ko so jih že objeli sami. Če ima Viktor Janukovič v čem prav, je to popolna neprimerljivost med tistim, kar so za nadzor nad Ukrajino pripravljeni dati Rusi, in onim, kar bi iz svojih mošenj bili pripravljeni skopo odšteti v Evropski uniji. Da sploh ne omenjamo strahu povprečnega državljana Unije pred domnevno grozečim navalom ukrajinskih revežev, kot prebivalce »največje evropske države« stereotipno še zmeraj dojema.
Nič bolj navdihujoča ne more biti bilanca tistih politikov in političnih skupin, ki so se na oblast povzpeli z oranžno revolucijo pred devetimi leti. Tedanji heroji so se kmalu spremenili v politične pritlikavce, kar nemara najbolje ilustrira rekordno nizek izplen Viktorja Juščenka na predsedniških volitvah leta 2010. A najhuje so »oranžne« trle in jih nazadnje strle medsebojne zdrahe, predvsem med Juščenkom in Timošenkovo. Na različnih točkah sta se bila oba brez večjih pomislekov pripravljena zbratiti z Janukovičevo Stranko regij, ravno tako je bil precej elastičen vsaj odnos Timošenkove do Rusije. Če prav razumem, zdaj v harkivski zaporniški bolnišnici ždi zaradi ničesar drugega kot zaradi »plinskega sporazuma« s slednjo. »Oranžni revolucionarji« v svoji politični povprečnosti nekako niso mogli dojeti, da se še združeni komaj prebijejo do relevantne teže v ukrajinskem prostoru, kjer so njihovi nasprotniki opremljeni z iz sovjetskega obdobja prenesenim monopolnim položajem na številnih področjih družbenega življenja, ki je za svarilni zgled podložen še z izvirnim sovjetskim stalinističnim prispevkom k svetovni zgodovini množičnega uničevanja v podobi holodomorja ali velike ukrajinske lakote. Od te je – ironično – prav v času vnovičnega ukrajinskega skoka v ruski objem minilo natanko osemdeset let.
Izginotje osebkov, kot je Juščenko ali Timošenkova, s scene ne bi bilo nobena tragedija. Bolj pereče je, da zaradi njihove zavožene dediščine oranžne revolucije grozi životarjenje na robu družbe in države velikim kosom Ukrajine, ki se ne morejo zlahka sprijazniti s ponovitvijo (post)sovjetske sivine z okusom vsaj po Putinovi Rusiji, če ne tudi po Lukašenkovi Belorusiji, v katero vse bolj rine Janukovičeva četica. Četudi so novico o njegovi zmagi nad Timošenkovo leta 2010 z delnim olajšanjem sprejeli tudi marsikje na zahodu.
Toda ukrajinski predsednik (z beloruskimi koreninami in skoraj brez funkcionalnega znanja ukrajinščine) podobno kot njegov predhodnik, ki mu je kljub vsemu treba priznati precej večji demokratični čut, niti za trenutek ni zmogel biti pravični razsodnik nad vsemi deli Ukrajine. Ostal je ujetnik povezav in miselnih vzorcev svojega domačega Donbasa in ukrajinskega vzhoda, s katerega je prišel.
Omenjenega si v državi, ki je velikanska lepljenka iz vsaj treh ali štirih močno raznorodnih kosov, seveda ne bi smel privoščiti. Ampak treba je priznati, da ni lovljenje ravnotežja med mimobežnimi silami niti najmanj lahko. Njihov položaj še danes določata predvsem čas in način priključitve na skupne ruske prsi.
Najglasnejši Ukrajinci, ki niti o kakšni ruščini nočejo slišati, živijo na zahodu države. Ta do leta 1945 praktično ni imel povezave z »matjuško« Rusijo, pač pa je spadal najprej v sklop poljskega kraljestva in nato pod Avstro-Ogrsko, kjer so mu spet (v glavnem) gospodarili Poljaki, s katerimi je ostal zvezan še po prvi svetovni vojni v okviru obnovljene Poljske. Zanj je značilna prevlada grkokatolikov ali uniatov, ki ohranjajo bizantinski obred, a priznavajo primat katoliškega papeža. Stalinova operacija njihove prisilne združitve z ruskimi pravoslavci se je na koncu sfižila.
Več: Dnevnik
