A. Maver, Dnevnik: Bližnjevzhodna Italija

0

Marsikomu, tudi v Sloveniji, se zdi bogokletno izgovarjati besedi Izrael in demokracija v istem stavku. A dejstvo je, da z obilno vojaško podstatjo podloženi parlamentarni sistem v mali deželi ob Jordanu, ki bo 17. marca letos znova doživel volitve kneseta, vsaj na formalni ravni v skoraj sedmih desetletjih svojega obstoja ni nikoli resno zašel v krizo. Vse, kar se je zgodilo, je, da so daljnega leta 1973 volilno odločanje zaradi jomkipurske vojne prestavili za okoli dva meseca. Sicer pa nudi izraelski parlamentarizem kar nekaj iztočnic za (za)čudenje in precejšnje zanimanje.

Na sramotilnem stebru ali pa na piedestalu se rad znajde izraelski volilni sistem, ki večinoma služi za zgled nefunkcionalnosti proporcionalnega razdeljevanja sedežev. Nizek volilni prag, ki so ga spočetka nastavili zgolj na odstotek prejetih glasov, je v preteklih desetletjih povzročal sive lase marsikateremu vladnemu šefu, saj je moral zvitorepiti okoli raznoraznih nepomembnih strančic, da se je obdržal nad vodo. Niti poznejše zvišanje praga na dva odstotka, do česar je prišlo pred volitvami 1996, ni bistveno okrnilo pestrosti kneseta. Letos bo morala stranka za vstop vanj zbrati celo za Izrael astronomskih 3,25 odstotka glasov, a ni videti, da bi bila zaradi tega gneča v kazenskem prostoru kaj manjša. Edini otipljivi dosedanji rezultat spremembe je združitev dosedanjih treh (levičarsko usmerjenih) strank izraelskih Arabcev pod skupno streho, ker bi posamič morda ne presegle zahtevanega minimuma.

Prava goščava list in strančic je sicer značilnost Izraela, vse odkar se je leta 1948 pojavil na zemljevidu. V tem so izraelski politiki precej podobni italijanskim, ki vsaj zadnjega četrt stoletja naravnost mazohistično uživajo v drobljenju politične pogače. Izraelski kolegi jim sledijo tudi v izvirnosti, kar zadeva poimenovanja v življenje obujenih združb. Iz njih niti pri najboljši volji ni mogoče sklepati na vsebino za njimi. Seveda v preteklosti zaradi volilnega sistema ni manjkalo niti absurdnih položajev. Tako je poslovnež sumljivega slovesa Šmuel Flotto-Šaron za reševanje svojih osebnih težav nastopil na volitvah leta 1977. Zlahka se je sprehodil čez odstotni prag, še več, zanj sta glasovala cela dva odstotka volivcev. A ker je bil na listi sam, žal ni mogel zasesti še osvojenega drugega (od sto dvajsetih) parlamentarnih sedežev. Osebne zamere in rivalstva ravno tako pomembno sooblikujejo prihajajoče volitve. Najodmevnejši je bil verjetno razpad zadnji dve desetletji najvplivnejše verske stranke Šas. Pod starim slavnim imenom bo na volilnem lističu zmernejše jedro, medtem ko se bodo konservativni člani pod vodstvom dolgoletnega strankinega prvaka Elija Jišaja v boj podali skupaj s še eno desno stranko. Iz vladajoče stranke Likud premierja Benjamina Netanjahuja pa je izšla liberalna grupacija z zvenečim imenom Kulanu (Vsi mi).

Več lahko preberete na Dnevniku.

_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.