A. M. Poznič, Slovenski čas: Retrogradna avantgarda

2

Prešernov dan, dan slovenske kulture, je od svojega prvega dne priložnost, da samooklicana avantgarda kaže smer, kamor hoče zapeljati naš narod. Ta smer se po 70 letih jasno zariše kot »proč od slovenstva in krščanstva v ateistični multikulturalizem«. Pri tem »projektu«, ki ga je z nesluteno poštenostjo izrazila Dolomitska izjava v svoji 4. točki, ki zahteva »spremembo slovenskega narodnega značaja«, sodelujejo mnoge sile, ki jih običajno imenujemo kontinuiteta, udbomafija ali strici iz ozadja. Napačno je namreč misliti, da so te sile omejene le na politiko ali gospodarstvo. Kot rakava rana so se razširile na celotno narodno telo in se zasidrale globoko v naši slovenski duši, naših glavah in naši kulturi. Posledice tega sistematičnega in dolgotrajnega delovanja so se spet pokazale na letošnji državni proslavi, ki naj bi opevala našo identiteto, našo istovetnost, naše dosežke, ki nas dvigajo k lepemu in dobremu in nas zato združujejo skozi izraze, ki so povsem naši. Očitno je tudi tokrat šlo še za eno predstavo internacionalizma in multikulturalizma, ki je fatamorgana vseh, ki bi radi bili svetovljani v mali Ljubljani, a pri tem nočejo biti, kar so: Slovenci.

Bežen pogled na lestvice gledanosti bi dokazal, da ima narod takih proslav dovolj. Prazna Gallusova dvorana priča tudi o tem, da so manjkali celo mnogi, ki bi tam morali biti. Vemo pa, da je bilo po deželi nešteto krajevnih proslav, bolje ali slabše obiskanih, ki so opevale našo kulturo, naše dosežke, našo identiteto. V središču pozornosti je bilo slovenstvo kot tako v vseh svojih izrazih. Morda smo pri tem vsi malce preveč fiksirani na Prešerna, po katerem nosi dan ime, in pozabljamo, da naša kultura premore tudi kakšnega Balantiča ali Debeljaka, Levstika ali Gallusa; ampak o tem kdaj drugič.

Žal so v zdaj že 70 let trajajoči okupaciji duha na vrhu naše družbe ljudje, ki so izšli iz nas, pa niso naši ne po čutenju, ne po miselnosti, ne po pripadnosti, vendar dobro živijo od nas in nas izčrpavajo s svojo nenasitnostjo in svojim križarskim pohodom proti vsemu, kar je našega; vedno znova zlorabljajo svojo moč, da nam pridigajo, kakšni bi morali biti oz. da bi morali postati nekaj drugega, kar smo.

Več lahko preberete na druzina.si.

_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.


2 KOMENTARJI

  1. »Žal so v zdaj že 70 let trajajoči okupaciji duha na vrhu naše družbe ljudje, ki so izšli iz nas, pa niso naši«, aktualizira zatečeno stanje dr. A. M. Poznič.
    Kako so lahko na vrhu naše družbe ljudje, ki so izšli iz nas, pa niso naši?
    Na vrhu naše družbe so zadnjih 25 let ljudje, ki jim je to omogočil naša volilni sistem, ki je partijski in ne daje pravih rezultatov po meri volivcev in ustave.
    O tem govori tudi še vedno zelo aktualen članek dr. A. M. Pozniča Smrt demokracije: kje med drugim pravi: »Prvi razlog za umiranje demokracije od znotraj je slaba ponudba kandidatov, ki naj jih ljudje volijo. Stranke, ki so naravno in potrebno orodje za združevanje politično sorodno mislečih ljudi, hitro postanejo fevdi takih in drugačnih zaprtih krogov, tudi klik imenovanih ali struj, ki ne dovolijo, da bi kdorkoli, ki ni »naš« prišel na kandidatno listo »naše stranke«. Notranji boji v strankah se tako ali drugače odločijo v korist ene same struje, ki potem skrbi, da ostane na položajih. Politične stranke običajno vodijo predsedniki, ki so na položajih zelo, zelo dolgo.
    Naloga strank je, da poskrbijo za kvalitetne (človeško – nravno in strokovno) kandidate. Ker pa se kandidira predvsem po logiki »naš« v smislu strankarske struje oz. klike, potem smo priča prvi stopnji negativne selekcije, ki uničuje demokracijo od znotraj. Drugi korak naredijo potem mediji, ki močno vplivajo na izbiro državljanov. Če so mediji enoumni, kakor je to primer Slovenije, potem se kolo negativnega kadrovanja zavrti čedalje hitreje in se tako razvrednoti predstavniški sistem, ki je bistven za vsako demokracijo. Poslanci postanejo zgolj »glasovalni stroj«, kakor lahko opažamo pri nas, posebej, ko so na oblasti sile kontinuitete.
    Na slovenski ravni mora stranka prestopiti parlamentarni prag, potem pa se po volilnih enotah primerja okraje in procente glasov, ki so jih kandidati iste stranke prejeli, da se določi kdo bo prišel v parlament. V praksi to pomeni, da nihče ne ve koga voli in kdo bo izvoljen.
    Ali ne bi bilo bolje, da bi ukinili volilne okraje in uvedli strankarske liste v volilnih enotah s pravico do preferenčnega glasu? Preprosto, pregledno in pošteno. Verjetno pa je to preveč za naše strankarske lobije. Šele tako bi volivci neke stranke lahko soodločali koga hočejo in koga ne v parlamentu.«
    Janez Janša je v zadnjem intervjuju na nacionalni TV, dejal, da je Slovenija v nenormalnem stanju in dodal: »Če se to ne bo presekalo, bodisi s spremembo volilnega sistema bodisi z neko krizo, ki si je sicer nihče ne želi, ampak očitno je samo to lahko pot do sprememb.«
    Zadnje čase »pomladne stranke« in njihovi predsedniki »kažejo« več pripravljenost za sodelovanje, zlasti v pripravi na volitve, saj so na zadnjih volitvah doživeli velik poraz.
    Ali bodo torej vsaj predsedniki »pomladnih strank«, Janez Janša, SDS, Ljudmila Novak, NSi, mag. Marko Zidanšek, SLS, končno le poskrbeli za to, da je prvi cilj pomladnih strank nov volilni sistem, da bodo poslanci končno tudi osebno odgovorni tudi volivcem, -da se uveljavi osebna odgovornost v družbi, ki je akutno primanjkuje-, in poslanci ne bodo . zgolj »glasovalni stroj«, ki je odmaknjeni od svojih volivcev in njihovih življenjskih problemov?
    https://www.casnik.si/index.php/2015/02/27/smrt-demokracije/

Comments are closed.