A. Kovač, Kritika konservativna: Ali smo še demokrati?

19
270

Po drugi svetovni vojni je, kljub poprejšnji nenaklonjenosti do nje na evropski celini, demokracija postala splošno sprejeta kot najbolj sprejemljiv politični sistem ali pa vsaj tisti, ki je najmanj slab.

Tako se dandanes praktično vse politične stranke, think – thanki ter javni intelektualci imajo za demokrate. Pravzaprav vsak poskuša javnosti dokazati, da je tista specifična oblika demokracije, ki jo sam zastopa, tista prava, ki naj bi dejansko izražala voljo ljudstva. Sklicevanje na voljo ljudstva je namreč v demokraciji nujnost, saj za je prehod od ancien regime najbolj zaslužen ravno prehod od merila legitimnosti ne več po božji milosti (dei gratia) v po volji ljudstva. Kar se tega tiče, je ena izmed najboljših interpretacij Carla Smitha v njegovem eseju Duhovno zgodovinski položaj današnjega parlamentarizma v katerem je zapisal: »V zgodovini političnih idej obstajajo epohe velikih impulzov in zatišni časi statusa quo brez idej. Tako je epoha monarhije končana, ko se izgubi občutek za načelo kraljevine, za čast, ko se pojavijo meščanski kralji, ki namesto svoje posvečenosti in časti skušajo dokazati svojo uporabnost in koristnost. Zunanji aparat monarhičnih ustanov lahko obstaja še dolgo zatem, toda monarhiji je odbila zadnja ura. Prepričanja, ki sodijo k tej in k nobeni drugi instituciji, se zdaj zdijo zastarela, ne bo manjkalo praktičnih utemeljitev, toda dejansko vprašanje je le, ali se bodo pojavili ljudje in organizacije, ki se bodo dejansko pokazali za enako uporabne ali še uporabnejše, kot so kralji, in bodo s tem preprostim dejstvom odstranili monarhijo. Podobno je s socialno – tehničnimi utemeljitvami parlamenta. Če se parlament iz institucije evidentne resničnosti spremeni v zgolj praktično – tehnično sredstvo, je treba le v kakršnemkoli postopku – ki niti ni nujno odkrita diktatura – via facti pokazati, da gre tudi drugače, in bi parlamentu tako odzvonilo.«

Demokracija, kakršno poznamo, seveda ni zgolj katera koli. Gre namreč za demokracijo, ki je zrasla iz humusa liberalne in nacionalne države 19. stoletja. V taistem eseju je Carl Smith pokazal tudi, da demokracija teži k homogenosti, ki jo je nacionalna država do neke mere ponudila, hkrati pa prave homogenosti nikoli ni bilo – ne socialne, ne mnenjske, ne verske, ne etnične. In zato je liberalno načelo o javnem mnenju, o diskusiji, porodilo parlament – specifično institucijo, ki je vsaj do neke mere bila sposobna zgladiti nasprotja med različnimi skupinami znotraj države. Že pred tem so sicer obstajale podobne institucije, kot so npr. stanovske skupščine, ki pa takrat še niso bile suverene ter so imeli pretežno posvetovalno vlogo. Tako ima parlament svoje načelo, t. j. načelo diskusije, goverment by discussion, ki igra podobno vlogo kot jo je v monarhiji načelo časti. Ravno diskusija je namreč sredstvo, ki je do določene mere omogočilo izraz volje ljudstva – tistega ljudstva, ki podeljuje legitimnost brez popolne nuje po homogenizaciji. Vendar nam dogodki v zadnjem času kažejo na to, da to načelo prihaja h koncu podobno kot načelo časti pri monarhiji. Kot nova načela legitimnosti se kažejo predvsem napredek in človekove pravice. Nekateri krogi postmoderne levice sicer sam koncept napredka do neke mere zavračajo kot produkt zastarele dialektike razsvetljenstva, a se vendarle v javnem diskurzu še zmeraj kaže kot ključen. V velikem delu javnih razprav so namreč krogi »progresivne« levice vedno pripravljeni označiti svoje nasprotnike, kot tiste, ki ne sprejemajo napredka. Poglejmo npr. dogodke na univerzah v tujini, predvsem v anglosaškem svetu, kjer smo bili priča odpovedim debat o spornih temah, pojavom ti. safe spaces ter vsesplošno zmago ti. »pravice do udobja« in politične korektnosti, ki dejansko delata načelo diskusije zastarelo, saj lahko marsikatero stališče koga užali (podobnosti s slovensko levico in razpravo o družinskem zakoniku seveda niso naključne). Tovrstne ideje, ki počasi prihajajo iz zahodne in severne Evrope v Slovenijo nam torej kažejo na resno omajanost načela na katerem temelji sodobna liberalna demokracija. Ti ekscesi naše dobe pa niso edini faktorji pri novih vrednotenjih demokracije.

Liberalna in naprednjaška omejitev demokracije

Klasično liberalna misel, četudi po svoji naravi vedno podpira diskusijo in svobodo govora, ni nujno povezana z demokratičnostjo. Demokracija namreč predvsem daje odgovor na vprašanje, kdo naj vlada in ne kako naj se vlada, ali kaj so vrednote vladavine. Prva omejitev demokracije se kaže že v parlamentarizmu, kar pa je vseeno še zmerna omejitev, ki bi, dosledno izpeljana, lahko preprečila marsikatero tiranijo. Pravzaprav je ravno Platonova teorija o degradaciji demokracije v tiranijo klasičen argument proti ljudskemu udejstvovanju v javnem in političnem življenju. Zgodovinar Moses I. Finley je v svoji knjigi Antična in moderna demokracija citiral kaj nekaj modernih političnih znanstvenikov, ki branijo apatijo in ljudsko neudeležbo. Iz njih vejejo podobni argumenti kot iz Platona in Aristotela, a z dvema pomembnima razlikama. Ne Platon, ne Aristotel se nikoli nista imela za demokrata, temveč sta demokracijo zavračala, medtem ko se sodobni avtorji s pogledi kot so, da ekstremistična gibanja privlačijo ekstremiste (Platon in nasprotovanje udeležbi čevljarjev v politiki) ali da je politična apatija znak strpnosti in protiutež fanatikom, ki so resnična nevarnost za demokracijo (Aristotel in njegovo pisanje o tem, da bo demokracija najboljša v državi kjer so številni poljedelci in živinorejci, ki so raztreseni po državi in nimajo potrebe, da bi se pogosto sestajali), kljub podobnosti z grškimi avtorji samooklicani demokrati. Druga razlika pa je, da sta Platon in Aristotel videla politiko kot pot k dobremu življenju, k višjim ciljem, medtem ko sodobni liberalizem cilje, posebej takšne moralne narave, ki težijo k temu kar sta Platon in Aristotel dojemala kot objektivno dobro življenje, življenje v skladu z vrlino, v imenu svoje pluralistične etike zavrača. Charles Taylor je opazil, da tovrstna interpretacija liberalizma, sicer močno ceni osebne in ekonomske svoboščine, precej manj pa politične, kar mnogi avtorji sami priznajo, kot je npr. knjiga Beyond democracy Franka Karstena in Karla Bekmana, oba sodelavca klasično liberalnega Mises institute. Karsten je v intervjuju za Portal plus svoje stališče formuliral takole: » Recimo, v demokraciji ni postavljena nobena meja česa večina ne more vsiliti posamezniku in v demokraciji je posameznik zgolj podvržen željam in ciljem kolektivnega. Pravzaprav obstaja v demokraciji samo ena individualna pravica in to je pravica do glasovanja. Zagovorniki demokracije trdijo, da demokracija ščiti pravice manjšin, ampak v samem jedru, v katerem je posameznik najmanjši element, manjšine nimajo nobenega vpliva na večino in nobenih pravic. Dejansko obstajajo danes pravice manjšin samo zaradi tega, ker večina selektivno podeljuje manjšinske pravice. To podeljevanje pravice manjšini pa je dostikrat podvrženo trenutno popularnim preferencam in seveda težava je, da ni nujno, da je manjšina, ki ji pripadate, takšna, da je popularna. Edina pravica, ki bi jo manjšine lahko imele, je svoboda, ampak te pravice demokracija ne zagotavlja. « To stališče odpira povsem legitimne ugovore, a vendar se s temi ugovori odprejo nova vprašanja, kot denimo od kod izvira suverenost ali pa celo praktične omejitve svoboščin, kot so na primer tiste na zahodnih univerzah.

Več lahko preberete na kritikakonservativna.com.

_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.


19 KOMENTARJI

  1. Ali lahko spravite besedo demokracija v en jedrni stavek, v definicijo?

    Mislim, da demokratov ni. Sploh v Sloveniji ne. Socialisti niso nikoli bili in ne bodo demokrati. V Sloveniji nimamo niti intelektualcev, ki vedo kaj je svoboda. Ki nimajo socialistične definicije svobode. Če so že temelji napačni, je babilonski stolp tik pred padcem.

    Med fašisti, komunisti in mafijskimi kapitalisti ni nobene razlike. So Fritzli.
    http://www.zerohedge.com/news/2014-04-16/whats-difference-between-fascism-communism-and-crony-capitalism-nothing

  2. Zgodovina je pokazala, da demokracija ni le najbolj človekoljuben sistem , ampak hkrati tudi razvojno najuspešnejši.

  3. Problem je razpuščena demokracija. Demokracija brez skrupul, prevedena na preštevanje. Kdor zna štet je demokrat. Demokracija pomeni ne samo da si ljudstvo izbira vladarje, ampak tudi in predvsem, da vladarji poslušajo ljudstvo.
    Če pa ljudstvo ostane brez mnenja, brez razuma, kot je to pri nas po 50 letih komunizma, potem je to demokracija v ruševinah. Demokracija metanja ceglov v glave enih drugim.
    Legitimnost je še vedno po volji Boga (dei gratia), pa naj demokrati rečejo karkoli. Zato avtoriteta predsednika ali kralja je tudi v demokraciji ključna. Nekdo mora tudi demokracijo držati skupaj.

  4. Avtoritete ostaja pomembna točka demokracije, gotovo. Predvsem zato, da dialog, na katerem temelji dokončno večinsko odločanje, ne zdrsne pod nek nivo.

    Večinsko demokratično odločanje sicer omejujejo pravne norme, tako mednarodno zavezujoče kot nacionalne ustave ( in oboje recimo integrira nek minimum zaščite človekovih, predvsem individualnih pravic in svoboščin, ki ga daje Univerzalna deklaracija).

    V času, ko politični dialog prehaja z klasičnega medijskega področja prehaja v sicer bolj demokratičnega, a z neselektivnostjo in pogosto dezinhibiranostjo tudi često surovega, populističnega in diletantskega, se potreba po resničnih avtoritetah toliko bolj kaže.

    Ali so te avtoritete potrjene od Boga direktno že zaradi njihove funckije, ali pa, k čemur jaz bolj nagibam, le posredno preko tudi od Boga dane pameti, modrosti, razsodnosti, pravičnosti, sočutnosti, dobrote, je drugo vprašanje.

    Vsekakor je pomembno, da demokracija ne postane vladavina popolne povprečnosti ali celo izprijenosti.

    • Kako vladavina ne le povprečnosti, ampak tudi izprijenosti zgleda v praksi, lahko te dni vidite v Kranju, kjer so starši dijakov in večinski del zbornice gimnacije Franceta Prešerna zagnali histerijo ob načrtu, da bi v prazen dijaški dom prišli živet in se šolat begunski otroci, ki so ostali brez staršev:

      http://www.delo.si/novice/slovenija/kranjcane-zaradi-begunskih-otrok-brez-starsev-zagrabila-histerija.html

      Pazite, 20 gimnazijskih profesorjev je podpisalo izjavo, da v njihovi bližini in bližini njihovih slovenskih dijakov ne sme biti begunskih vrstnikov. 🙁

      V praznem dijaškem domu, v katerem so prej že bivali begunski otroci in niso zabeležili nikakršnih problemov.

      • Da, gospod IF! Spet imate prav, ko odrekate občutja in misli krajanom in gimnazijskim profesorjem. Sprašujem se le, koliko jih mora umreti, koliko jih mora biti posiljenih, da bodo spoznali, kako miroljubna vera je islam.

  5. svitase: “Zgodovina je pokazala, da demokracija ni le najbolj človekoljuben sistem , ampak hkrati tudi razvojno najuspešnejši.”

    Ja. Je pa vprašanje, ali lahko obstaja demokracija v kulturah, ki zavračajo Boga? Primer???

      • Se ne strinjam s tem Zdravko. Imena ne pomenijo nič. Pred Goldwaterjem so bili republikanci v ZDA levičarji in severnjaki. Šele volitve leta 64. so prinesle obrat republikancev k desnici in demokratov k levici.
        IF: Tudi nacizem je v osnovi čisto levičarstvo.

        • Jaz tudi pravim, da mora človek najprej biti rojalist, potem pa je lahko kar se mu zdi. Celo demokrat. 🙂

          • IF: “Nacizem in fašizem sta skrajno desna kolektivizma, …”
            =======================

            Ne, bila sta skrajno leva. Kot že ime pove: Nacional socializem = Nacizem
            Internacional socializem = komunizem

            Oboje skrajno levo

            Fašizem, še en socializem (simbol butara, “eden je nič, vsi povezani v eno smo vse”).

            Zato so na začetku vojne vsi ti trije socializmi tako dobro sodelovali in si delili Evropo.

          • Skrajni nacionalizem, ksenofobija, rasizem, antisemitizem, slavljenje lokalnih poganskih verskih korenin, poudarjanje svetosti svoje zemlje in izvoljenosti nacije ali njenega vodje, to vse paše k skrajno desnim in ne skrajno levim ideologijam. V nobenem režimu doslej ni bilo tako poudarjeno vse zbrano v ta desno-ekstremistični “pušeljc” kot prav v Hitlerjevem in Goebelsovemu nacionalsocializmu.

          • Ja, ja, hvala lepa za kakšno novo pranje možganov a la nekdanji STM. Samo po možnosti zdaj z druge strani.

            Z jasnimi cilji, da opere evropsko skrajno desnico, ki je očitno na pohodu ( tudi pri vseh slovenskih sosedah: Svobodnjaki, Severna liga, Jobbik, HČSP in Hrast v koaliciji pri HDZ) od zgodovinskih reminiscenc na fašizem in nacizem in njihova zlodela, ki se kar vsiljujejo.

            Pri meni ne bo šlo skozi. Nihče v moji familiji nikoli ni bil komunist, ne desni skrajnež. In trdno upam, vse bom naredil, da tudi moji otroci ne bojo.

Comments are closed.

Prijava

Za komentiranje se prijavite