Stojim na pokopališču v sprevodu. Začenja se pogreb. V rokah imam razvetele sončnice. Zazrta sem v šopek … V nekaj tako živega in žarečega … tam malo naprej je pa žara z ostanki pokojnega.
“Tako lepe rože ob tako žalostni priložnosti,” šepnem sosedi v sprevodu.
“Kdo bi vedel, če ni bil pogumen … Bolj pogumen od marsikoga …” pravi.
…
Nekaj dni zatem se pogovarjam z eno bližnjo o samomoru oz. samomorilcih. Tudi ona izrazi misel, da so mogoče samomorilci pogumni … Da so si upali!
Dobro se spominjam neke svoje pesmi iz mladosti … o tem, da je samomorilec – junak, saj upa – pod vlak. Marsikdo je obupan, pa mogoče le ne upa … Morda je šlo tedaj tudi za vpliv tega, ko je ena punca, s katero sva se dobro razumeli, res šla pod vlak.
Ko sem bila vsa žalostna v službi in sem sodelavcem povedala, da je šla moja prijateljica pod vlak, je ena od sodelavk hotela vedeti, zakaj je to storila.
Na moj odgovor, da ne vem, je rekla: “Potem pa nista bili prijateljici!”
Da nisva bili prijateljici?
Res je … nisem vsega vedela o njej, pravzaprav sem vedela malo … jaz sem imela za prijatelje vse bližnje ljudi in tudi sebe imela za prijateljico vseh ljudi. Besed kolega, kolegica, znanec nisem nikoli uporabljala!
Res je tudi, da velikih prijateljstev v smislu globokega zaupanja nisem imela – ne globoko zaupnih. Sama nisem zaupala svojih stisk res nikomur.
Spominjam se tega, da je pred precej leti naredil samomor en mladostnik, še osnovnošolec. Moja prijateljica, bližnja s to družino, je bila mnenja, da ni videti nobenega razloga za samomor … edino to, da se je rad “važil” … “jaz upam to … a ti ne upaš …?” Tedaj sem pomislila, kaj pa če je bral neko knjigo (neke knjige) za mladostnike, kjer je bilo na lahkoten način obravnavanega marsikaj, tudi samomor. Ko delaš samomor, pa se prav vse “ponesreči”, utrga se vrv, zmanjka plina itd itd. Kaj pa če se komu samomor ponesreči in ne posreči?
Kaj je torej junaštvo pri samomoru? Je samomor junaštvo ali pa je beg pred lastnimi stiskami, morda tudi problemi okrog sebe? Gre zares za zavestno prekinitev lastnega življenja ali pa je največkrat nekaj, kar se zgodi v omejeni sposobnosti razumevanja sebe, svoje situacije …?
Potem so samomori, ko človek ubije samo sebe – recimo, da samo sebe (čeprav je jasno, da na nek način ubije tudi svoje drage … vsaj pogosto jih gotovo zelo zaznamuje … to so rane za vse življenje) – in samomore, ko ubije tudi druge – ali pa druge neposredno ogrozi.
Spomnim se, ko je moj mali sin rekel, da tisti, ki grdo vozi avto, kot da bi delal samomor. In kot da bi delal samomor tudi tistim, ki jih ogroža na cesti.
Ob tem je seveda jasno, da mnogi, ki objestno vozijo, res ne mislijo hudega … le mogoče preveč zaupajo vase … ali pa so preveč vseenski … ne mislijo res nič …
Na žalost je dejstvo, da si človek, ki povzroči hudo nesrečo, naloži veliko breme za vse življenje … In kakšen ga ne zmore nositi …
Ob tem morda omenim še samomorilske napade … na to, ko – kot kaže – izguba življenja (lastnega in življenja drugih) služi nekemu cilju, za večino človeštva strašnemu cilju … Ko lastno življenje nima nobene vrednosti, pač pa služi nečemu “višjemu”. V romanu Mrk opoldne je zgodba o moškem, zvestem ruskem komunistu, ki je služil “državni ureditvi”, komunizmu, v nekem trenutku je postal “napačen” in postalo je edino možno, da umre – za domovino (ubit od “domovine”, ubijejo ga). Umreti za višje cilje.
Pa še nekaj … Evtanazija je na nek način samomor, ki ga namesto mene naredi nekdo drug … ali pa jaz nekomu drugemu …
Kaj je resnično spoštovanje življenja?
Več lahko preberete na blogu Sol zemlje.
