A. Kos, Sol zemlje: “Naredila sem dva splava … kje ste bili tedaj?!”

13
196

Skupinica molivcev pred porodnišnico. Mimo pride gospa in začne govoriti zelo zelo glasno: “Kaj delate tukaj?! Domov pojdite, tam bodite!”

Čez nekaj časa – tiše kot prej – izbruhne: “V tej hiši so mi naredili dva splava …. kje ste bili tedaj!?!?”

..

Bolečina. Žalost. Nepotolaženo.

Kje so bili molivci tedaj?

Kolikokrat se bojimo kaj reči, narediti, da ne bi še bolj ranili!

In včeraj sem se pogovarjala z eno molivko prav o tem, o strahu pred tem, da ranimo še bolj kakšno žalostno dušo … Kolikokrat smo prav zaradi tega raje tiho.

Ampak – resnica osvobaja.

Če ne bomo govorili o tej tematiki zdravili tega področja našega življenja, bo ran vse več. Rane so, četudi si marsičesa človek niti ne prizna.

Tudi sama imam razne rane, tudi zelo boleče, vendar vem, da prikrivanje in govorjenje naokoli kot mačka okrog vrele kaše (ne pa o resnici sami) in omalovaževanje resnice in žalosti ne pomagajo.

Sočutje!

Potrebujemo sočutje. Vsaj včasih. Glavnino poti mora pač človek narediti sam, ampak včasih tako dobro dene, če srečamo Človeka. Ne tistega, ki se umika, češ: sam naredi, tvoja odločitev je to.

Ne tistega, ki se dela, da nič ne vidi.

Ne tistega, ki se moji bolečini posmehne, jo zrelativizira.

Včasih je tako lepo srečati Človeka. Začutiti, da me kakšen človek razume. Da čuti z menoj.

Nekdo mi je enkrat rekel, da je pred leti (!!!) videl, kako zelo sem žalostna … pred leti je videl.

“In zakaj mi nisi nič rekel, če si videl!? Tedaj! Tako zelo sem potrebovala tedaj človeka!!”

Govoriti o splavu, o ranah zaradi hotenega splava, tako zaradi splava, za katerega se ženska odloči, ker pravijo zdravniki, da bo z otrokom nekaj narobe, kot tudi zaradi tistega splava, ko ženska ugotavlja, da ne zmore sprejeti otroka zaradi raznih osebnih razlogov … Vsak splav pusti bolečino.

In zakaj ne bi govorili o tem? Zakaj ne bi molili za vse prizadete, tako za zdravnike in zdravstveno osebje, ki splave delajo oz. pri njih sodelujejo, zakaj ne bi prosili milosti, blagoslova za vsa ranjena srca žensk, ki hrepenijo po sreči, pa potem čutijo, da s splavom sreče niso dosegle … morda čutijo predvsem “pokopališče” v sebi …? Zakaj ne bi blagoslavljali očetov, da bi bili v oporo svojim ženskam? Ali more dober moški pustiti svojo žensko v stiski? Kako lahko reče, naj se sama odloča v stiski – o tako pomembni “zadevi”, kot je otrok, človeško bitje, celo sad ljubezni?

Njeno telo je njeno telo? Ja? Seveda je. Njeno telo je njeno telo … toda otrokovo telo ni njeno telo …

Kako malo smo kot družba osveščeni o tem, da ni narediti splav kot izpuliti mlečni zobek …

Mnoge ženske nosijo v sebi bolečino zaradi splava. Zaradi svojega ali splava med bližnjimi. Zaradi splavov nasploh, ker le-ti govorijo o tem, kako je v naši družbi življenje razvrednoteno, kako do otroka pristopamo nekako daj-damovsko. In ne v brezpogojni ljubezni. V zvezi z nosečnostjo in porodom je še kako čutiti pogojnost … pogojno ljubezen – je potem sploh ljubezen, če postavlja pogoje? Ali bomo zaradi obzirnosti do ljudi, ki nosijo rane (tudi jaz jih!), molčali o tem problemu?

Potrebno je govoriti, ozaveščati … in, mislim, imeti objem za vse ranjene. Sočuten objem.

Gotovo se vsak od nas sooča s stvarmi, ki jih ni dobro naredil, ki jih ni dobro speljal. Vsaj samemu sebi je potrebno povedati, si priznati. Sicer se lahko zgodi, da nas podzavest komandira in včasih iz nas bruhajo stvari, za katere niti ne vemo, da so v nas … ali pa ne vemo, zakaj se dogajajo.

Še enkrat: moliti v javnosti?

Res: mnogi priznavajo, naj tisti, ki želijo, molijo, toda nekateri poudarjajo, da naj molijo (molimo) doma ali pa v cerkvi, ne pa pred porodnišnico.

Ker tudi sama čutim tudi te zadržke, ker tudi sama ne želim drezati v rane, se veliko sprašujem o vsem tem.

Sama nisem nikoli šla k zdravniku z dilemo, ali naj nosečnost ohranim ali prekinem (razen ko mi je zdravnica rekla, da iz nosečnosti ne bo nič in svetovala, da grem takoj na urgenco). Poznam pa precej od blizu primere, ko so se čutile posameznice popolnoma nerazumeljene v svoji stiski …. ne, niso vse želele splaviti … nekatere bi potrebovale le človeka, ki bi se z njimi o vsem skupaj pogovoril.

Več lahko preberete na blogu Sol zemlje.

_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.


13 KOMENTARJI

  1. “Zakaj ne bi govorili o tem?”sprašuje Ana.Iz istega vzroka in razloga,kot govorimo o”splavu”ali”abortusu”…ne pa o uboju ali umoru.Da,predvsem zato.Drznemo si sicer moriti,a potem moramo to takoj zatajiti ter lagati sebi in drugim,da sploh moremo živeti naprej…morda,morda nam preostane kot majhno upanje vsaj sram…

    • Na nek način je splav pravi izraz samo za spontanega, za tistega, ko otrok nekako splava iz mame sam od sebe.
      Poseg je nekaj drugega …
      Je umor.
      Amapk kako težko rečem to besedo. Prestrašna je.
      In ne bi želela odbiti ljudi s to izkušnjo.
      Bojim se, da se razkol med zagovorniki “pravice do izbire” in zagovorniki življenja le še veča, če nsimo obzirni.

      Bojim se, da se sicer čutijo le napadene … in se zaprejo vase. V samoobrambi nočejo videti resnice.
      In vse to vpliva na našo družbo. Na vse nas.

      • Ja,Ana,seveda vem in razumem.Še se spomnim:kot otroci smo si zakrili oči in tistega strašnega,groznega ni bilo več…Prav zato pravim,da je mogoče za začetek kanček upanja celo sram,če že-še ni poguma za vso resnico. A edino ta nas more res osvoboditi.

        • Resnica nas osvobaja … Ja!
          Veliko se sprašujem o tem, kako to resnico izraziti.
          Vedeti, da je abortus nekaj groznega, ampak da so mnoge ženske kot morda tudi zdravstveno osebje žrtve … Žrtve nekih kaopravic, žrtve potrošništva in komodotite, ki vpliva na nas kot družbo.

      • Saj, bi jih razumel, dejansko so napadene. Zato bi se vzdržal takih obtožb. Za umor gre najprej pri tistem, ki splav opravi. Odtod tudi zahteva, da se omogoči vsaj ugovor vesti.

      • Pritiski morajo biti pa veliki. Kot družba smo sirotišnice odpravili in to imamo za civilizacijski dosežek. Tega sploh ne razumem.

        • Zdravko, ne morem si misliti, kako vidi vse to zdravnik (ampak to ni pravo ime zanj), ki sodeluje pri hotenem abortusu.
          Zdravnik, ki pozna tudi Hipokratovo prisego o spoštovanju življenja.

          Srčno upam, da se bo spremenilo vzdušje v naši družbi. Da bo spočetje pomenilo veselje, blagoslov – in ne žalosti, obupa.

  2. Resnično lep prispevek, toda z dilemo se ne strinjam. Že sama opomba: “Kje ste bili tedaj”, kaže na potrebo molitve pred porodnišnico. To izjavo namreč razumem kot potrebo, da bi Božji otroci že prej tam molili. Drug dokaz o potrebnost molitve pred ginekološko kliniko je pričevanje študentke, ki čuti mir v bližini molivcev.

    • Tudi jaz prihajam prav do takega občutka: kje smo bili že prej, tedaj, ko se je ta gospa soočala z nezaželeno nosečnostjo!?
      Ta krik mi kar odmeva!
      Kje smo bili tedaj!?
      Pišejo se pravice in svoboščine …. a tako malo resnične svobode zajemajo.

      P.S.: Včasih pomislim, da bi celo leto stala tam …
      Osebno poznam žensko, ki je šla na splav in celo pot upala, da pride kdo vmes … in pred tisto kliniko (v tujini) so stali člani gibanja Za življenje …

      • Kje smo bili tedaj, ko je Bog iskal človeka, da bi preko njega spremenil nezaželeno nosečnost v želeno?

        Imeli smo zelo pomembno delo, modrovali smo, kako rešiti vse človeštvo in ne samo enega človeka.

  3. “Res: mnogi priznavajo, naj tisti, ki želijo, molijo, toda nekateri poudarjajo, da naj molijo (molimo) doma ali pa v cerkvi, ne pa pred porodnišnico.”

    Izganjanje vere v Boga iz življenja. Odgovor pravih zagovornikov svobode pa je: “Kogar to moti, naj pogleda stran!”

  4. Večina ljudi to molitev pred porodnišnico čuti kot politični ali ideološki pritisk. Kaj imajo v srcih tisti, ki molijo, sami vedo.

    Gotovo je ubijanje nerojenih otrok eno izmed največjih zlobnih dejanj sodobne družbe. Sirotišnice smo odpravili zaradi k varjenja lepe kulise naše popolne, sodobne družbe.

    Molitev pred porodnišnico na različne ljudi vpliva različno. V vseh zbuja slabo vest, krivdo in sram. Kakšna solidna duša bo ob vesti opustila zlo, se obrnila in začela delati dobro. Slabe duše pa se bodo še bolj zakrknile, v bes, prezir in sovraštvo.

    To je svoboda govora. Oboje. Neovirana molitev in protesti nanjo.

    Dejansko je večina ljudi danes vrednotno mlečnih. K temu pa pripomorejo tudi komunajzer-fašistični politkomisarji na obeh straneh, ki kurijo histerijo in sovraštvo. Ker ne znajo v miru ustvarjati politike in pridobivati volivcev, ampak to dosegajo le z izrednimi stanji. So pač razvajeni socialistični politiki, vajeni ležernosti monopola.

    Ayn Rand in ‘The Cult of Moral Grayness’ :

    Observe, in politics, that the term extremism has become a synonym of “evil,” regardless of the content of the issue (the evil is not what you are “extreme” about, but that you are “extreme”–i.e., consistent). Observe the phenomenon of the so-called neutralists in the United Nations: the “neutralists” are worse than merely neutral in the conflict between the United States and Soviet Russia; they are committed, on principle, to see no difference between the two sides, never to consider the merits of an issue, and always to seek a compromise, any compromise in any conflict–as, for instance, between an aggressor and an invaded country.

    Observe, in literature, the emergence of a thing called anti-hero, whose distinction is that he possesses no distinction–no virtues, no values, no goals, no character, no significance–yet who occupies, in plays and novels, the position formerly held by a hero, with the story centered on his actions, even though he does nothing and gets nowhere. Observe that the term “good guys and bad guys” is used as a sneer–and, particularly in television, observe the revolt against happy endings, the demands that the “bad guys” be given an equal chance and an equal number of victories.

  5. V zvezi z molitvijo pred porodnišnico sem čutila nekakšno dvojnost:
    – občutek, da ni primerno – da je neobzirno do drugih …
    – občutek, da pa je vendar potrebno biti prav tam … na kraju bolečine!

    In vsakič, ko sem bila konkretno pred porodnišnico, sploh ob neprijaznih odzivih, sem čutila, da je res potrebno biti tam. Prav tam.
    Ne oholo farizejsko, pač pa v ponižnosti in ljubezni.
    Na nek način kot dar.
    … dati se … Če pšenično zrne ne umre …

Comments are closed.

Prijava

Za komentiranje se prijavite