S sinom se zvečer v mraku vračava proti domu, ko opaziva od robu pločnika vreče in torbe; pomislim, čigavo neki to je. V vreči vidim krompir.
Malo pogledam okrog in vidim, da nekdo postava tam zadaj za grmi, ob drugi manjši cesti, tam, kjer so cvetlična korita. Le kaj dela, pomislim. Potrebuje pomoč? No, ko avto odpelje mimo njega, po tisti majhni cestici, s sinom vidiva, da si slači hlače.
»Oh, kar tam bo šel na stranišče,« pravim. »Kar sedel je med rože … ali pa morda sedla … moški je, kajne?«
Bi revežu zatežila? Res, ubogi brezdomci, le kam gredo lahko na stranišče …
»Ja, moški,« pravi sin. »Vrečko je nastavil …«
»Pameten človek. Obziren. Kot pri našem psu, ko pobiramo kakce …On pa kar sam pobere …«
»Ni isto,« pravi sin.
»Naš pes gre ven lulat in kakat in se sprehodit, ampak potem gre noter, ima dom. Ta človek tukaj pa, kaže, nima doma.«
Kasneje ugotavljam, kako se me je vse to dotaknilo. Nehote razmišljam o tem, da pravzaprav komaj kaj vem o čisto praktičnih straneh življenja brezdomcev. Kje se umivajo, kam hodijo na stranišče, kje kaj operejo?
Več lahko preberete na blogu Sol zemlje.
