Pogovarjam se s staro gospo. Pove mi, od kod je doma.
“Z Dolenjske,” ji zasijejo oči.
In zažari ji obraz: “Iz Tržišča, v Mirnski dolini. Veste, kje je to? Med Mokronogom in Sevnico.”
Seveda, kaj ne bom vedela! Malo pa že poznam tisti konec Slovenije. Sem se že parkrat vozila po tistih hribih in dolinah … Lepo je tam.
“Oja, vem! Od tam je doma Lojze Grozde, kajne?”
“Ja!” Nasmeh se ji zariše na obraz.
“Pri isti hiši sva bila, jaz pestrna, on je inštruiral domačega sina.” Pripoveduje svoje spomine. Vrnila se je v otroška leta, vidi se, da se rada spominja tistih časov.
Pove, kako je bila velikokrat zaspana, kako je uspavala otroka, ki je bil vajen zaspati ob zibanju. In ko je ona otroka zibala, je zaspala ona, otrok pa ne. In tako se je njen varovanec naučil zaspati brez zibanja.
In potem se gospa spomni, kako je bila s svojim varovančkom nekje zunaj in – utrujena pestrna je sedla v travo – in zaspala.
Kasneje enkrat jo je nekdo zbudil – bil je Lojze, ki je bil prej nekje blizu in je opazil zaspano deklico – rekel ji je: “Zbudi se, ne morem več jaz varovati otroka, moraš ga prevzeti spet ti, jaz moram zdaj iti inštruirat …”
Več: blog od srca do srca
