A. Kos, blog: Izjava tedna – “Še dobro, da mi nismo kristjani!”

61
506

Z otroki pri verouku se pogovarjamo o Jezusu, ponovimo zgodbo tam nekje od cvetne nedelje naprej, torej od Jezusovega slovesnega prihoda v Jeruzalem. No, potem obnovimo zgodbo o zadnji večerji in potem o Jezusovi molitvi na Oljski gori in potem o tem, ko ga primejo vojaki, ko mu sodijo in ko je obsojen na smrt in vse to, kar se je potem zgodilo.

Nekateri moji veroučenci včasih omenjajo vojne, begunce, imigrante, vse mogoče pripovedujejo. In potem ob križanju povem, da včasih ljudje, ki sovražijo kristjane, kristjane mučijo in ubijejo in da kakšnega tudi danes pribijejo na križ.

“Zakaj?” sprašujejo otroci s široko odprtimi očmi.

“Zato, ker so kristjani. Samo zato.”

En otrok pravi: “Še dobro, da mi nismo kristjani!”

“Pa saj smo kristjani,” pravim. “Mi, ki verjamo, da je Jezus Bog in ki imamo Jezusa za svojega Učitelja, smo kristjani.”

Vidim prestrašen pogled.

Hitro dodam: “To se dogaja drugje. V Iraku, Siriji, Afganistanu … Pri nas je kar varno.” Potihem dodam, sama sebi: Zaenkrat. Ooo, da bi ne bilo tega, kar je ponekod!

Vidim kamen, ki se je odvalil otrokom od srca.

Tisto, da še dobro, da mi nismo kristjani, se mi je zdelo tako strašno posrečeno, da bi se najraje smejala … ampak se nisem, zaradi otroka, ki je to rekel … Ampak potem, ko sem o tem razmišljala, moram reči, da me je minilo do smeha, enostavno vsa smešnost situacije je izpuhtela. Zavedam se, da je tudi mene strah.

Več lahko preberete na blogu Sol zemlje.

_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.


61 KOMENTARJI

  1. Ja, gospa Kos, slabo ste se izvlekli s “to se dogaja drugje”. Ali ste otrokom povedali nekaj česar ne bi smeli, ker tega ne morejo razumeti, ali pa ste podlegli učenju o Kristusu, kot ubogem revežu, ki so ga ubili. Tako v njem ne vidijo Boga in Gospoda, ampak luzerja in reveža.

    Še dobro, da to otroci pozabijo že ko se zvonec oglasi. 🙂
    Res dobro.

    • Čisto mogoče, da nisem dobro odgovorila …

      Sicer se ne strinjam, da se ne sme povedati otrokom ničesar, česar en razumejo – kajti če bi to držalo, bi itak marsičesa ne učili. Nekatere stvari sprejmemo, da tako pač so … ali ne? 😉

      Otrokom pa vendar ne morem reči, da je Jezus želel trpeti … Oljska gora je pač tisti prehod do odločitve, do sprejetja …

      • En odgovor so pravljične prispodobe. Odnos do smrti se gradi skozi vstajenje. Kako lovec reši Rdečo kapico, ki se ji potem ni treba več bati smrti. In podobno. To je za otroke.
        Vendar glede na prezir do pravljic v naši Cerkvi, si mislim, da tudi to ne bo prav. Tako pristanemo na tem, da moramo od oblasti zahtevati, da poskrbijo za našoo varnost. Da se ja našim ritkam ne bi kaj zgodilo.

      • “Otrokom pa vendar ne morem reči, da je Jezus želel trpeti”

        Ko nič več ne vžge, poskusite z resnico. Saj je šel prostovoljno, iz ljubezni na križ, da nas je odrešil, kajne?

        Torej, ljubezen ima več stopenj … v prvi zaljubljeni obdaruje ljubljenega z darili … v zadnji stopnji pa trpi namesto ljubljenega. Poskusite tako nekako in razumeli bodo.

    • … tudi z besedami …

      Mislim, da je vera vsakega dan za dnem na preizkušnji … se spreminja, raste, zori … kdaj stagnira … ni tako?

        • … z besedami, v katerih je življenje …

          Če otroka ne bi učili reči hvala, bi večina ne rekla hvala. Mislim, da so besede tudi potrebne.
          Če otrok ne učimo pozdravljati, ne bodo pozdravljali, večina ne.

          Seveda je nujen zgled.

          • Tako! Sedaj se razumeva! Otroci so odlični posnemovalci in zelo slabi poslušalci. Oni vas gledajo in posnemajo … 😉

    • Med želeti trpeti in sprejeti trpljenje iz ljubezni je morda nekaj razlike? 🙂

      Silno močna je zgodba, ki govori o nastanku kokosovega oreha.

  2. Realna nevarnost, da zaradi krščanske vere v tem delu sveta dobesedeno končamo na križu, je veliko veliko manjša od mnogih drugih nevarnosti. Npr. vsakodnevnih nevarnostih v prometu. Nevarnosti, če gremo plezat v gore. Nevarnosti v gozdu zaradi klopov. Pri podiranju drevesa. Pri mnogih “adrenalinskih” športih. Ko redno prižigamo cigarete in vdihujemo dim. Itd, itd.

    Kam bi pa prišli, če bi non-stop živeli s strahovi?! Posebej s strahovi pred tako malo verjetnimi situacijami. Strah ima svoj pomen in smisel; ampak je prav, da se otroke vzgaja v smeri, da se bojijo tistega, kar jih dejansko lahko ogroža.

    Prav je sicer, da otroci sočustvujejo s trpljenjem Jezusa. In sočloveka. Njihov križ in strahove v zvezi z njim se jima pa naj nalaga zelo dozirano, zelo postopno, primerno zrelosti.

    Božična zgodba in jaslice so otrokom verjetno mnogo bolj pisane na kožo kot dogodki velikega tedna.

    ps. Jaz bi bolj problematiziral, česar nihče ni, zakaj se veroučenec ne čuti, da bi on bil kristjan. To je zelo slovensko ( dediščina režima, pač). Še pri štetju let si komajkdo drzne omeniti Kristusa.

    • Nisem prepričan da je to tvoje učenje pravilno. Vendarle vsak konča na križu. Tako ali drugače. Rešitev strahu ni v tem, da strah kanaliziraš nekam drugam, češ saj ni nevarnosti ali pa je minimalna. Čudno si to napisal.

      • Če je tebi svet otrok čuden, tudi prav. Ne smeš otroke prehitro in pregrobo postavljat v svet odraslih. Nič jim ne uide kasneje. Ob svojem času.

        • To sem pa jaz že prej napisal.
          Eno je zamolčati, ali razložiti v prispodobi, drugo pa je relativizirati.

    • Kdaj človek ve, da je kristjan?
      Kdaj sliši to poimenovanje?
      Če se ne motim, je sicer pri verouku, če se držim veroučnega gradiva, v 2. razredu – omenjeno je v zvezi s krstom, ko postanemo kristjani … in tisto, ko Jezus reče Petru: “Ti si Peter-Skala in an to skalo bom sezidal svojo cerkev!”
      V glavnem, lahko je otrok od malega kristjan, tudi molijo doma in hodijo v cerkev, ni pa nujno, da pozna izraz!
      Spomnim se zgodbe Preživela, da pričujem – tukaj Immaculee kot šolarka sploh ni vedela, katere narodnosti je …
      Da otrok ne ve, da je kristjan … navsezadnje gre samo za poimenovanje Jezusovih učencev … Ali ne?

      Lahko se seveda sprašujemo naprej, kdo je kristjan, tisti, ki je bil krščen, ali tisti, ki živi Jezusov nauk …

      http://www.publishwall.si/solzemlje/post/88916/pre%C5%BEivela-holokavst-immaculee-ilibagiza

        • V vsakdanjem življenju ponavadi ne poudarjamo, da smo kristjani … ali ne?
          Živimo krščanstvo, kajne? Živeti krščanstvo pač ne pomeni glasno ponavljati: Jaz sem kristjan!

          Vsaj meni ne 😉

      • V obdobju, ko otrok dojame, da je Slovenec in ne recimo Nemec ali Američan ali Rus, je po mojem čisto primerno, da mu njegova družina da vedeti, da je kristjan in ne musliman ali hinduist ali častilec sonca ipd.

        Na pamet bi ocenil, da naj bi okoli 5 let star otrok iz krščanske družine po možnosti vendarle že vedel, da so pri njihovi družini kristjani. Domnevam, da v mnogih deželah to otroci tudi vejo.

  3. Aktualen prispevek avtorice.

    Kot vemo iz življenja, obstajajo različni načini pribijanja kristjanov na križ. Tudi pri nas.

    Pri tem ne uporabljajo lesenega križa in žebljev, vendar vseeno zelo boli.

    Tudi zato, ker se ne oglasijo tisti, ki so po dolžnosti zadolženi, da se oglasijo, ko se zgodijo krivice. Tudi tiste – kristjanom.

  4. “Še dobro, da mi nismo kristjani!”

    Zdi se mi, da so otroci vedeli, kaj govorijo. Ker se zavedajo, da zanje, čeprav hodijo k verouku, in predvsem njihove starše večinoma pač NE velja:

    “Mi, ki verjamo, da je Jezus Bog in ki imamo Jezusa za svojega Učitelja, smo kristjani.”

    • Včasih je bilo vse prepojeno s krščanstvom in s katolištvom. Zdaj ni. Zdaj mnogo bolj poudarjamo dobro, ki ni nujno vezano ravno na krščanstvo. Poglejte v svoji okolici družine – če morete, preverite, v koliko krščanskih družinah molijo doma ali celo molijo skupaj. Verjamem, da večina ljudi uči svoje otroke dobre stvari, vendar se mnogo manj opirajo čisto konkretno na katoliško obredje, kot smo se včasih.
      Kako bo potem otrok vedel, da je kristjan?

  5. Za vse, ki morajo poklicno širiti vero v Boga:
    Začnite s tem, kaj vse je Bog naredil za nas … seveda je reklama s svojim življenjem veliko uspešnejša.

  6. Hvala vsem, ki ste podali svoje mnenje. Glede na to, da se skoraj nikoli ne oglasijo verni in hkrati kritični ljudje na mojem blogu, sem vaših mnenj še posebej vesela.

    Naj dodam, da mi prestrašen otrokov obraz ni dal tega, da bi rekla, da Evropa ni varna. Presenetilo me je, da sem zadnje čase tudi sama začutila več strahu, čeprav na splošno sprejemam to, da je potrebno slediti svojim spoznanjem, živeti po svoji vesti, ki jo stalno preverjamo, zaupati Bogu – ne glede na vse …

    Držim se tega, da se pogovarjamo bolj ali manj o vsem, kar otroci “prinesejo s seboj”, tudi o smrti, imigrantih, zapornikih, bombah (eni otroci tudi nekoliko sledijo novicam in vedo vse sorta … komentirajo tudi marsikaj, česar res ne razumejo). In molimo za vse …

    Sicer pa srčno upam, da jim pomagam začutiti to, da je mogoče živeti v tem svetu lepo in se čutiti dosti varen.

    Naj povem še to, da sem se pogovarjala z nekoliko starejšimi otroki, kot so moji veroučenci, o vsebini lanskega oratorija – središčna oseba je bil Dominik Savio. Malo starejšim otrokom (če sklepam po nekaj otrocih) je kar nepredstavljiv zgled, preveč priden, preveč pobožen …
    Njegova izjava “Rajši umreti kot grešiti!” je kar nestvarna za današnje otroke okolja, ki ga poznam. Preveč priden je bil, da bi bil za zgled! Nedosegljiv, nestvaren. Sploh pa srečujem otroke, ki so prepričani, da je čisto vse, kar naredijo, dobro. En otrok mi je rekel, da otrok, ki še ni šel k spovedi in k prvemu sv. obhajilu, ne more narediti greha. Če izhajamo iz tega, bi bilo logično, da potem sploh ni za začeti hoditi k spovedi in obhajilu! 😉 Ker se grehi začnejo šele potem …

    Vsem vse dobro!

  7. “V resnici me je strah samega dejstva, da nekoga ubijejo, ker je kristjan, samo zato, ker je kristjan”
    =============================

    Tudi vsi drugačni niso izvzeti. Ti so t.i. neverniki. Tudi nekristjani niso izvzeti. To je tudi za kristjane dobro. Nekristjani namreč nismo obremenjeni z nastavljanjem drugega lica in ga tudi ne bomo nastavljali!

    • Ja, “neverniki” smo vsi, ki nismo muslimani … Sprašujem se, kako resnično okrepiti vse nas … To, da otrok ne bi rad umrl, je vendar logično, a ne? Pa večina se boji bolečin. Tudi odrasli.
      Jaz ne bi več nstavljala lic; v življenju sem jih že vse prevečkrat …

      • To z drugim licem je Rikijeva ne-krščanska domislica…
        Lice imamo vedno nastavljeno… 🙂
        Ne bi več nastavljala lic; 🙂 moram se nasmehniti. Stalno vsi nabijajo o bolečinah, smrti in kaj vem čem, namesto da bi se pogovarjali o smislu, o boju za resnico in pravico, kar nam dviguje moralo in duha, brez katerih ne gre. Tako pa stalno težimo kako nam oblast mora zagotoviti varnost, zdravje, in kaj vem kaj. Kaj pa svoboda? Depresivni ratujemo, množično.

      • ” To, da otrok ne bi rad umrl, je vendar logično, a ne?”

        Ah! Fatimsko pastirčki pa to … pa muslimanski otroci, ki so morali prečkati minsko polje … ah!

        Ah! Še sam Sveti Peter je rekel, da bi zelo rad umrl …

        Razpet sem namreč med dvojim: po eni strani hrepenim, da bi se razrešil in bil s Kristusom, kar bi bilo dosti boljše, po drugi strani pa je zaradi vas bolj potrebno, da ostajam v svojem mesu. (Flp 1, 23-24)

        Ah! Ah! Kristjan vendar ne umre, mar ne? Saj verjamete v to?

        Ne? NE? NNNNNNEEEE!!!! Groza 😮

      • Včasih ali celo pogosto pomeni nastaviti drugo lice prav prekiniti krog sovraštva in maščevalnosti, ki bo sicer trajal v nedogled in se neredko celo stopnjeval. Lahko pomeni dejanje ne le usmiljenosti in ljubezni, ampak tudi poguma, ki lahko bolj kot vsaka demonstracija brutalne moči razoroži tistega, ki je bil še trenutek prej pripravljen na neizprosen boj.

        Nastaviti drugo lice pomeni podobno kot nepreračunljivo podati roko sprave. To ni poteza šibkega, kot se zmotno vrednoti, to je gosposka in pogumna poteza. Škoda, da je razumevanje te poteze tako šibko, da jo nekateri razumejo celo kot nekaj pridržanega slabičem ali mazohistom.

        • Ja, natanko tako! Nekristjani in polovični kristjani tega ne morejo razumeti! In seveda ne izvesti.

  8. Bom kar vsem skupaj:
    Tako kot sem napadana na blogu, češ da sem vatikanska plačanka pa klerofašistka in še kaj, se mi zdi tukaj, da sem na “ožigosana” na drug način.
    Res je, čisto v vsako stvar se lahko človek obregne, tako v nastaviti lice kot v to, da jih pač ne bi rad dobil. Precej lahko je soditi, res … “Bog, bodi zahvaljen, jaz sem dober, ne pa kot oni tam …”
    Eni se ne bojite smrti?
    Bi celo radi umrli?
    Bila sem pri posteljah precej umirajočih … in večkrat se vprašam, kaj je tisto, da si zelo bolan človek še vendar želi živeti …
    Vi, gospodje na tej strani, bi torej radi umrli … sploh za Kristusa … ali pa so to le besede? 🙂
    Jaz, ki imam nekaj prakse s spremljanjem umirajočih, morda ne bom ostala brez dela? 😉 🙂

    • Ne bi rekel, da ste tule kakorkoli ožigosani. Zaenkrat. Še manj razumem, kdo vam je tule dal občutek, da se ne boji smrti in s čim. Sicer pa, gospa Ana Kos, najbolj gotova stvar v življenju je prav ta, da bomo enkrat umrli. Kako le morete torej pomisliti, da bi, če se ukvarjate s spremljanjem umirajočih, lahko ostali brez dela?

      • “kdo vam je tule dal občutek, da se ne boji smrti ”

        Jezus. Sicer pa sem ji tu jaz to povedal, da ne bo umrla. Ona bo večno živela. Za vas, gospod IF pa ne vem. Verjamete v Boga? Verjamete v posmrtno življenje pri Bogu? Ste sprejeli Boga za Stvarnika vašega življenja in voditelja v vašem življenju?

        Če trdite, da boste umrli, potem tudi boste. Ker ne verjamete Bogu. Gospa Ana pa verjame. In ker je pravična, greši sedemkrat na dan. AMEN!

      • IF: “… Kako le morete torej pomisliti, da bi, če se ukvarjate s spremljanjem umirajočih, lahko ostali brez dela?”
        ====================

        Ne razumeš. V bistvu je navedla, da dokler se bodo ljudje bali umreti bo imela delo.

    • Ja, sicer imate popolnoma prav … veliko kristjanov se boji umreti, ker … ne verjame v posmrtno življenje. Sicer sem nekje bral statistiko, zadeva med verniki je porazna. Ampak naših pastirjev se to ne tiče.

      Gospa Ana,
      tu delamo pa zelo veliko napako. Ateistom oziroma skoraj kristjanom nalagamo breme, ki sledi, če človek dejansko verjame. Ne bojte se umreti, čaka vas Jezus in boljše življenje. Ne želite pa še umreti, ker tu po tem svetu tava še ogromno izgubljenih duš, ki ne najdejo miru. Saj je tako, kajne? 😉

      Ja, gospa Ana! Ko že spremljate umirajoče … kaj pravite na dogodke ameriškega vodovodarja po osnovnem poklicu, ki je obujal mrtve in mu mrtev reče: “Dosti je bilo. Vrni me nazaj!” Uf, ga ne poznamo, naši pastirji molčijo o njem … ker živa vera dela vsakodnevne čudeže. Resnično si vzemite čas in poslušajte ter glejte:
      https://www.youtube.com/watch?v=Ndi7xgdC46g

      Zapomnite si, se opravičujem za tak nastop, da je najboljši verouk, najboljša kateheza … življenja svetnikov. Členi Kompendija katoliške Cerkve, ja še jaz bi pobegnil!

  9. Čudeži se godijo še danes. Marsikomu pomagajo do vere, nekaterim pa tudi ne. Potrebno je, da je človek za vero in čudež sprejemljiv, brez predsodkov. Spomnimo se na Lurd v Franciji. Pisatelj Emil Zola se je odpravil v Lurd, da bi osmešil prikazovanja in čudeže. Že v Parizu je v belem romarskem vlaku opazil več hudih bolníc, med njimi tudi Marijo Lebranchu, ki je bila v zadnjem stadiju takrat še neozdravljive in smrtonosne jetike. Rekel je: “Če ta ozdravi, bom tudi jaz veroval.”

    Bolníca je res vpričo Zolaja in mnogih ljudi 21. avgusta 1892 v čudodelni kopeli nenadoma popolnoma ozdravela. Jetika se ji ni nikoli več povrnila. V Zdravniškem uradu so potrdili, da je noga, ki je bila zaradi napredujoče jetike v kolku izpahnjena, popolnoma zdrava, prav tako tudi pljuča, katerih eno krilo je bilo že čisto razpadlo, drugo pa tudi že močno prizadeto. Pisatelj Zola je kljub čudežu ostal neveren. Ko se je vrnil domov, je 1894 napisal roman Lurd in v njem popisal prav to bolníco. Zapisal pa je neresnico, češ da se je bolníci na poti domov iz Lurda tako poslabšalo, da je kmalu umrla.

    • To z Lurdom … Žal. Žalostno tako zanj kot za neresnico v knjigi.
      Zanimivo je (ja, o tem smo se tudi pogovarjali pri verouku s tamalimi!), kako Tomaž ni verjel, da so videli Jezusa – in kako težak pogoj, da bo verjel, si je izmislil.

    • Zadela me je strela – imam knjigo doma, prebrala sem jo, mislim, da dvakrat.
      Zame je dobra predvsem s stališča spraševanja vesti. Kajti če človek ne zori kot človek, kot vernik, kot kristjan, potem lahko ostaja v nekem svojem otroštvu … nezrel, brez resničnega mnenja.
      Sem se zdajle spomnila, da je nek moški blizu 40. let pri spovedi povedal, da mame ni ubogal.
      Gloria Polo je imela samo sebe za dobro … ker je dajala drugim – čeprav je dala staro obleko ali pa hrano čez rok. Dobrota je tisto: “Novo zapoved vam dajem, da se ljubite med seboj, kakor sme vas jaz ljubil!” Torej ne dajat drugim ostankov … oz. ja, dajati naprej, kar je uporabno in kdo potrebuje, jaz pa ne … ampak če tako delam, ne morem imeti sam/a sebe za silno dobrega človeka.

      Tisto s peklom in nebesi pa meni ne gre kar tako v glavo … nenavadno se mi zdi, da bi prišla v isti komi enkrat do nebes, enkrat do pekla …

      O knjigi sem pisala tudi na svojem blogu.
      http://houseofsutekh.ednevnik.si/odsrcadosrca/146274/Zadela+me+je+strela.html

  10. No ja, jaz sem navedel gospod Glorio Polo ravno zaradi posmrtnega življenja. Saj se o tem pogovarjamo, kajne? Ali človek umre ali samo spremeni raj bivanja?

    • Pomni človek, prah si in v prah se povrneš!

      Že pojem posmrtno življenje implicira, da se vmes zgodi smrt kot najbolj gotova stvar na tem svetu. Mislim, da je absurdno, AlFe, da me zaradi tega dejstva tule loviš in celo preganjaš v smislu, a glej ga človeka, razkrili smo, da pravzaprav nima vere.

      Po razumu in izkustvu ne vemo, kaj se zgodi po smrti. In za neznane stvari je jasno, da se jih bolj ali manj bojimo. Za pričevanja, za katere tu z avtorico članka navajata literaturo, je vsaj vprašljivo, če so se res dogajala na oni strani možganske smrti. Ki ni isto kot klinična smrt.

      Posmrtnega življenja se empirična znanost še ni dotaknila. Vprašanje, če se ga kdaj bo lahko. Ostaja kot področje vere oz. nevere.

      • Gospod IF,
        jaz vam tolmačim krščanski pogled in če ga ne sprejmete, potem lepo zapišite. Ni pa treba preiti na osebno diskvalifikacijo. Lepo zapišite, da niste kristjan in da ne sprejmete posmrtnega življenja, dokler ga znanost ne bo dokazala! In zato ne morete sodelovati v tem pogovoru.

        No, ko pa že ravno sodelujete, kaj menite o:
        http://atheismexposed.tripod.com/nobelistsgod.htm

  11. Smrt in posmrtno življenje …
    Ne vem, če je težje umreti, če človek ne verjame v posmrtno življenje … kajti človeka je lahko kar krepko strah tega posmrtnega življenja.
    Ni tako gotovo, da smo dosti čistega srca za v “nebesa”.
    (Enkrat mi je ena bolnica rekla, naj ji dam zvečer protezo nazaj v usta, posumila sem, da misli, da bo tisto noč umrla – in res: pojasnila mi je, da bi rada šla lepa v nebesa :))) )
    Recimo, da se zavedamo svoje revščine in potem bi se mogoče ne upali prikazati “pred nebeškimi vrati”, ker pač Bog je usmiljen … toda!

    Pa še to: pred kratkim me je nekdo opozoril na eno mistikinjo – na Anno Katharino Emmerich. No, ko sem brala Marijo Valtorta, me je motilo marsikaj, kar se ne ujema z evangelijem, poznam pa ljudi, ki imajo Marijo Valtorto za več kot evangeliste 😉
    Jaz sem do raznih piscev precej zadržana. Rada imam razmišljanja, kako ljudje vidijo, ne maram pa trditev, da je Jezus recimo mislil tako in tako, da pač oni že vedo.
    No, in v uvodu v knjigo Anne Katharine Emmerich sem brala o tem, kako naj bi katoličan sprejel gledanje Cerkve na razna “privatna” razodetja, in to ne spada v “ovezno” vero 🙂
    Nekako tako jaz jemljem tudi Glorio Polo. Mojemu razumu se čisto ne izide par stvari, navdušuje me tisto, kako je res potrebno biti iskren v spraševanju vesti, nekatere stvari pa pač niso zame …

    Kdo od nas bolj prav veruje? 🙂

  12. In še nekaj:
    Srečujem ljudi, ki so zelo bolni, leta in leta, desetletja … in mnogi od teh zelo radi živijo … Včasih se sprašujem, kaj jih drži “pokonci” (pa četudi so ležeči …).

    Danes sem zvečer s kolesa opazila eno zgrbljeno ženičko, ki je za seboj vlekla nakupovalni voziček, hodila je “po polžje”, stopila sem s kolesa in jo vprašala, če ji lahko kaj pomagam. Ampak je še bolj zlezla vase, pogledala čez nekaj časa kot polž pokuka iz hišice, ko se spet opogumi …
    Koliko ljudi je, ki ne bi umrli! Zakaj ne?
    Kolikokrat smo ljudje povoženi, na tleh, ampak ko gre za življenje in smrt, verjetno večina ne bi kar umrla …
    Morda zato, ker smo preveč navezani na “tukaj”, morda zato, ker se bojimo “potem”, ker je neznano; morda zato, ker mislimo, da še nismo izpolnili svojih nalog “tukaj”?

    • “Kolikokrat smo ljudje povoženi, na tleh, ampak ko gre za življenje in smrt, verjetno večina ne bi kar umrla …”

      Natanko tako! Ne piše vsak Hvalnico stvarstva:
      ” …
      Hvaljen, moj Gospod, v naši sestri smrti,
      …”

  13. La vita e bella sporoča Roberto Benigni v svojem filmu še iz nacijevskega koncentracions-lagerja.

  14. Ob vsem tem, kar je v samem prispevku, in ob strahu pred smrtjo in v zvezi z njo in še ob predlogu, da učimo otroke tudi s svetniškimi zgledi, naj omenim, da še Lojzeta Grozdeta … tisto, kako je rekel svojemu prijatelju morda kakšen mesec pred smrtjo: “… če me bodo mučili, bojim se, da ne bi zdržal …”

    Strah pred smrtjo ima veliko obrazov. Poleg tega, da je tisto po smrti bolj ali manj neznano (jaz jemljem kar kot neznano, pojma nimam, kako zares je potem, jaz pravim, da delčke nebes okušamo že na zemlji), je še to, kaj nas še čaka, kakšna smrt je pred nami, smrt kot nekaj fizičnega. Bolečin se bolj ali manj bojimo. Vsaj tistih strašnih. Pa sramotitve nas tudi prizadenejo. Saj nam še na spletu ni vseeno, kadar nas kdo zmerja.

    Tako da … blagoslova vsem, zdaj in ko pride sestra smrt 🙂

  15. “Bolečin se bolj ali manj bojimo.”

    Nekateri pa tega: “če me bodo mučili, bojim se, da ne bi zdržal”

    Danijel Halas je točno vedel, da gre v mučeniško smrt. Pa je šel … V začetku leta 1945 so imeli partizanski aktivisti sestanek v gomiliški šoli (Gomilice so kraj v turniški župniji). Na tem sestanku je znan aktivist zahteval likvidacijo župnika Halasa.
    Ko se je Halas 16. marca 1945 vračal s kolesom iz Lendave, kjer je bil redni spovednik tamkajšnjih redovnic, so ga v bližini Hotize zajeli neznanci; med surovim pretepanjem so ga odvlekli do Mure, ga tam na bregu ustrelili v glavo in truplo vrgli v reko. http://www.skofija-sobota.si/zivljenjepis

    Trije ljudje so ga pred tem opozorili, kje ga čaka zaseda in pa:
    – niso bili neznanci ter
    – tudi znani aktivist ima ime in priimek.
    Že zaradi neobstoječe lustracije bi morali operirati z imeni in priimki, saj je z dokumenti vse podprto …. le nekaj škofov se je balo umreti …

  16. Chiara Luce – odslej blažena!

    Ko je Chiara Luce izvedela za diagnozo – kostnega raka – si je vzela 25 minut, da je bila sama v svoji sobi. Zatem pa je rekla mami: “Če to hočeš Jezus, hočem tudi jaz.” In kljub hudemu trpljenju je vedno vztrajala v tej ljubezni do Jezusa. Vse do tega, da si je za pogreb izbrala belo obleko, kot je dejala, se bo namreč poročila z Jezusom. Njene zadnje besede po zelo boleči noči pred smrtjo pa so bile namenjene njeni mami: “Bodi srečna, ker sem jaz srečna!”

    http://radio.ognjisce.si/sl/110/svet/2436/

  17. AlFe, hvala za te svetle zglede. Meni so posebej blizu zgledi mam, ki so tvegale, da izgubijo svoje življenje za otroka.
    Kot svetel zgled imam tudi svojo pokojno teto, ki je umrla v Italiji l. 1957 (bila je nuna), nekateri so jo primerjali z Malo Terezijo. Govorili so tisti, ki so jo poznali, da je živela in umrla v sluhu svetosti. Morda pa en dan napišem prispevek o njej.

    Sicer pa imam sorodnike, ki so izgubili življenje med 2. svet. vojno ali po njej, enega teh je nekdo, ki se je uspel rešiti, videl še v Šentvidu, dva druga je nekdo videl v transportu za Teharje …
    Za te zločine (da so se zgodili) vem od zdavnaj, iz otroštva, šele v zadnjih letih sem pa spoznala, kako prejemamo določeno dediščino od svojih prednikov, četudi nismo neposredno povezani z njimi.

Comments are closed.

Prijava

Za komentiranje se prijavite