A. Kos, blog: “Hočem imeti še kaj od življenja!”

6

… in “da bi imeli življenje in ga imeli v obilju”

Poznala sem človeka, ki je na starost zapustil svojo ženo, češ da hoče imeti še kaj od življenja. In kaj je imel potem od življenja? Ljubica ga je zapustila, zbolel je in umrl prej kot bivša žena. In umrl je lahko šele, ko ga je obiskala bivša žena in mu rekla, da mu odpušča.

Kaj torej je imel od življenja? Koliko hudega je bilo zaradi tega, ker je hotel doseči izpolnitev svojih želja. Ta zgodba me je zelo prizadela. In ostaja močno v spominu. Nikakor si pa nisem mislila, da bom srečala še več takih in podobnih ljudi. Predvsem moških.
Nisem si mislila, da bom srečevala ljudi, ki hočejo “kaj imeti od življenja”, navsezadnje pa potem sploh niso tako srečni, kot so mislili, da bodo. Takih in podobnih zgodb je veliko. Sem jih od blizu “gledala” in čutila.

“Hočem imeti kaj od življenja.” (Kaj? Na kakšen način? Koliko žrtev bo zato? Kdo bo “plačal”?)
“Le enkrat živim …” (Res: le enkrat. Zato je še bolj pomembno, kako živim!)
“Nimam pravice do pet minut sreče?” (Imam. Ampak … pet minut “sreče” nima vrednosti, če bo potem 50 let hudo. In ne samo meni, saj sem vendar v življenju vpet med ljudi in odgovoren še za kaj več kot le za lastno rit. Če s tistimi petimi minutami zrušim nekaj, česar ne bi smel/a, npr. zaupanje ljudi, se najbrž niso splačale.)

Kaj je bilo narobe – je bilo kaj narobe? -, da človek, star 60, 70 let ugotovi, da ni imel “nič od življenja”? Kaj je sploh “imeti življenje”?
Vsak človek ima tudi krize, ima padce, v življenju so nihanja … Ampak samo tako rastemo. Samo tako zorimo. Popolnoma brez kriz na vseh svojih področjih niti ne napredujemo. Kaj se zgodi s človekom, da potem enkrat, ko je vendar živel kot trden, zrel, stabilen človek, naenkrat npr. prevara in/ali zapusti sozakonca, izstopi iz duhovništva, naredi nekaj popolnoma drugače, kot je pravzaprav vedno govoril, delal. Kaj, kako pa je mislil?

V resnici tako zelo globoko spozna, da je neka druga pot prava oz. da ni prava tista, po kateri je hodil doslej? V kakšnem primeru sme zdaj stopiti na drugo pot, čisto drugačno? Kdaj je druga pot res tista prava, pa zanjo prej ni vedel?

Kaj niso pogosto te poti le nekakšni izhodi iz trenutne stiske, podaljševanje mladosti, beg iz lastnih problemov tja, kjer “problemov” ni … pri ljubici je vendar samo lepo, prijetno, nihče te ne gleda grdo itd. Pri svojih ljudeh, ženi, možu, sobratih duhovnikih moraš kaj urediti, če pa greš drugam, si pa prost … svoboden! Svoboden? Pa ja! Človek, ki ne dela dobro, se samo ujame v tisto svojo svobodo. Nič posebno dobrega nima od svobode, ki prizadene druge, posledično pa tudi njega!

Več: blog odsrcadosrca


6 KOMENTARJI

  1. To je vpliv liberalizma, ki hoče imeti čimveč od življenja, zapostavlja pa vrednote, ki zagotavljajo trdnost in trajnost življenja, ki ne razočara in plemeniti človeka in skupnost.

  2. A. Kos, blog: “Hočem imeti še kaj od življenja!”

    Zelo modro! Zelo pametno! Mama mia, kaka misel! Podpišem!

    Samo … nikar ne zahtevajmo od stvari tisto, kar nam da lahko le Bog!

  3. Dober prispevek. Človek se kar ustraši slabih dejanj.

    Če je mož napravil življenski polom, je žena napravila življenski podvig.

Comments are closed.