A. Kodelja, Družina: Cerkev in iskrenost

1

Če kdaj, smo danes duhovniki v velikem precepu, kako naj kaj povemo, da bo prav in čim manj zamere. Razno ovinkarjenje, kot smo ga navajeni v našem zamejstvu, se je že davno izvotlilo. Sam imam kar nekaj problemov: mladina in skavti. Kako lahko verni starši dopustijo, da ima skavtska organizacija voditelje, ki jih nikoli ne vidimo pri maši, kaj šele, da bi v naših župnijah sodelovali? O tem se ne sme govoriti! Naša katoliška prosveta: kako so lahko člani Zveze cerkvenih pevskih zborov zbori, ki jih vodijo pevovodje, ki so daleč od Cerkve, kaj šele njihovi pevci, da o kakšni vernosti pri njih sploh ne govorimo. Je to ohranjanje narodne identitete? Verske gotovo ne, še zlasti slovenske ne. Zaradi vsega tega prihajamo vedno bolj v konflikte, češ, eni so stari in ne razumejo nič, drugi so mladi in imajo svoje poti, tretji pa dobro vedo, da je pač tako koristno, še zlasti, če se hoče pomolsti kakšen cvenk z druge strani konfina!

»Recite bobu bob in popu pop!« me je piknila moja mežnarica pri svojem običajnem nedeljskem »poduku«, ki mi ga redno nameni, preden začne moliti rožni venec pred mašo.

Biti iskren – povedati to, kar komu gre! Pohvaliti to, kar je pohvale vredno, in tudi pograjati to, kar ni dobro. Vse to so vrednote, ki morajo ostajati, drugače se nam vse skupaj izjalovi od poštenja do dobrote in življenja, ki ga vsi moramo tako ali drugače živeti!

Nejevoljen sem nad spotikanjem ob Cerkev v Sloveniji (no, tole je res že iz preteklosti!): »Cerkev bo imela gozdove, ne pa ljudi!« Tako piše dr. Jože Pirjevec. Oprostite! Ali Cerkev ne bi smela dobiti nazaj tisto, kar ji je bilo odvzeto? Če država vrne drugim, zakaj bi ne smela vrniti Cerkvi? Pametna država bi rekla: »Tu imate gozdove, od njih boste plačevali davek, če pa ne boste z njimi dobro gospodarili, vas bomo kaznovali in vam gozdove odvzeli!« Država bi tako pobrala svoje, Cerkev pa bi lahko z dohodki od gozdov poravnavala izdatke. Pri Slovencu, ne glede na to, ali je veren ali ne in ima vsaj za ščepec kmečke pameti, bi to ne povzročilo nobenega verskega osipa! Kar je tvoje, je tvoje, kar je moje, je pa moje, so rekli »tastari«!

Odstavitev, ne odstop, dveh nadškofov! Krivda sem, krivda tja! Res so krivi, da so podpisali določene akte. To pravno drži, se strinjam, pozabljamo pa, da so škofje ali nadškofje zaupali svojim sodelavcem ali tistim, ki so jim to pripravili in svetovali. Od tu dalje pa se piše nova zgodba! Kdo lahko danes še komu zaupa? Kdo pri vsem tem nosi glavno krivdo? Avgusta 2012 sem ležal v Ljubljani v UKC, pa me v sobi za intenzivno nego obišče znanec dr. Stres in mi med drugim reče: »Vem, da me žagajo, samo danes imamo v slovenski Cerkvi štalo!« »Ja, Tone,« sem mu rekel, »pa ne po Tvoji krivdi. Veš, Pitagora se ni prav nič razumel na Marxa, tako tudi teologi niste izvedenci za ekonomijo. Kar pa je prišlo, je prišlo po nekem načrtu, ki so ga nekateri prefinjeno pripravljali iz ozadja in mi, ki učimo poštenje, smo jim zaupali, misleč, da so vsi pošteni, kot skušamo biti pošteni mi!« Moj obiskovalec Tone se je zamislil in videl sem, da je imel solzne oči, ker se je že pred dobrim letom zavedal, da bo pred verniki, ki so mu zaupani, postavljen na sramotni stol, ker je delal po vesti.

Več: Družina

1 komentar

  1. Dajte no, gospod Kodelja, imel sem vas za malo manj naivnega.

    Škofje so imeli v rokah škarje in platno, vedeli so, kaj se pripravlja in kako se dela. Pa niso naredili nič. Da, NIČ!

    Stres, Kramberger in Turnšek bi lahko imeli vsaj toliko jajc, da bi se tistim, ki so bli v tej zgodbi oškodovani, opravičili. In spet NIČ.

    Sicer pa, ali ni nenavadno, kakšna ihta nenadoma – ko pa je Sveti sedež na podoben način likvidiral nadškofa Urana, pa so vsi ti gospodje, ki se sedaj oglašajo, stisnili rit in se potuhnili.

Comments are closed.