A. Jamnik za Slovenski čas: ‘Kdor trdi, da sprava ni možna, je obupal nad človekom’

4

Osmi julij 1990 – v Kočevskem rogu se je zbrala množica romarjev pri maši za pobite domobrance in druge žrtve vojne in revolucije. Dogodek je bil brez dvoma prelomen, saj je dokončno prelomil z zaukazanim in policijsko nadziranim molkom, ki je oklepal (ne le) roška brezna, napolnjena s pobitimi. A prav ta prelomnost prve roške spominske slovesnosti je (p)ostala predmet različnih razlag: če so eni videli v njej šele začetek dolgega in zahtevnega spravnega procesa, so jo drugi skozi prevladujoče mnenjske tokove vedno znova vzpostavljali kot vrh in hkrati konec spravne razprave. Roka je bila stisnjena, zato pozabimo in odslej glejmo le naprej, je bilo njihovo geslo. O teh dilemah in možnostih sprave v slovenskem narodu smo se pogovarjali z ljubljanskim pomožnim škofom, teologom in filozofom dr. Antonom Jamnikom, ki je Rog 1990 in odmeve nanj spremljal iz posebne bližine (tedaj je bil v Kočevju kaplan in že določen za tajnika nadškofa Alojzija Šuštarja).

Dovolite mi, da pogovor začneva osebno. Kako se spominjate svojih kaplanskih let v Kočevju? Kako ste doživljali zaprto območje Kočevske Reke in Gotenice ter »prepovedano pokrajino Kočevskega roga?

V Kočevju sem bil kaplan od leta 1987 do 1990. Ko sem prišel, so me opozorili, da se na dve strani Kočevske ne sme hoditi (to je večji del Kočevske): proti Kočevski Reki in Gotenici, kjer je tudi uradna policijska zapora, in proti Kočevskemu rogu, kjer sicer ni uradne zapore, če pa greš tja, se kmalu za tabo pojavi kakšen avto, ki vse skupaj od daleč opazuje. Opozorilo je bilo upravičeno. Ko smo konec leta 1989 in potem leta 1990 šli v Kočevski rog h grobišču Pod Krenom, kasneje pa še na nekatere druge zaminirane kraške jame, so bile kosti dobesedno na površju jam. Grozovito, to so grobovi tisočih … Vem, da smo samo molili in še molili: za rajne, za žrtve in rablje – ja, še posebej za krvnike … Ko smo bili pred jamo, kjer niti miniranje ni moglo zakriti vseh kosti, se je pojavil avtomobil: ne miličniški, temveč običajen. Trije njegovi »potniki« so začeli v koncentričnih krogih hoditi okoli nas. Nič niso spregovorili. Pozneje sem izvedel, da je bila takšna komanda »od zgoraj« – pa ne iz Kočevja, ampak iz Ljubljane, kamor so morali poslati fotografijo našega avtomobila pa seveda še imena. Takrat sem »v živo« videl, kar smo študirali o marksizmu in komunizmu na teološki fakulteti, namreč da ta ideologija in iz nje izpeljani totalitarni komunistični sistem temelji na tem, da so vsi drugi, ki niso del sistema, sovražniki. Kar pa je bilo še huje: ta sistem je temeljil na piramidi strahu, pravega paranoičnega strahu. Drug drugega so se bali, od najvišjega do najnižjih, ki so morali po naročilu opravljati najbolj kruta dejanja. V Kočevju sem se srečal in pogovarjal z nekaterimi, ki so morali »delati po komandi«. Kako pretresljive zgodbe! Že takrat sem vedno bolj spoznaval, da je potrebno moliti za vse žrtve, še bolj pa za takšne ali drugačne rablje.

V kakšnem spominu pa vam je ostala prva roška spravna slovesnost 8. julija 1990? Uradno ste bili takrat še kaplan v Kočevju, dejansko pa že v vlogi tajnika nadškofa Alojzija Šuštarja.

Glede t. i. »spravne slovesnosti« 8. julija 1990 bi najprej rad poudaril, da je šlo za »spominsko mašo«, kot je napisano v naslovu celotnega besedila nadškofa Šuštarja in scenarija za televizijsko snemanje, oziroma za krščanski pogreb. Nadškof Šuštar je namreč v uvodu v sveto mašo dejal: »Zbrali smo se v Kočevskem rogu, da opravimo simbolični krščanski pogreb domobrancev, mašo zadušnico in molitve za vse žrtve vojnih in povojnih let.« Zelo natančno moramo brati tudi to, kar je nadškof poudaril v pridigi. Med drugimi je dejal: »Mi pa smo zbrani na kraju smrti in smrtnega molka, ki je trajal dolga leta v zamolčanosti dogodka in nedostopnosti kraja. Danes javno opravljamo simbolični krščanski pogreb domobrancev, ki so tu ali drugje našli svojo smrt. S tem simboličnim krščanskim pogrebom in mašo zadušnico stopajo v javnost in enakopravnost v slovenskem občestvu živih in mrtvih.« Kasneje v nagovoru je nadškof omenil tudi vse druge žrtve: partizane, druge žrtve vojne, Hrvate, Srbe … Maši je sledil pogrebni obred. Prav je, da smo glede roške slovesnosti natančni: šlo je za pogreb, za mašo zadušnico za vse, ki so bili pobiti med vojno in po njej!

Vaše besede potrjujejo dejstvo, da je prva roška slovesnost predmet precej različnih razlag, kako jo velja razumeti.

Iz celotnega okvira je več kot jasno, da je šlo za krščanski pogreb in ne za kakšno spravno slovesnost. Nadškof Šuštar je sicer povabil k spravi in na koncu pridige dejal: »Bodimo drug drugemu dobri in plemeniti in pošteni sopotniki in iskreni prijatelji. Bog je z nami!« Torej, sprava se na strukturni ravni more dogajati – in upamo, da se bo zares zgodila! – samo med Novo Slovensko zavezo in Zvezo borcev. Prav vsi kristjani in vsi ljudje ne glede na vero in prepričanje pa smo poklicani in povabljeni k odpuščanju, k spominjanju brez sovraštva ter graditvi novih odnosov, ki kljub zelo tragičnim dogodkom v zgodovini ob medsebojnem poslušanju in dialogu ter iskanju resnice lahko pomenijo novo kakovost bivanja. Trdno verjamem, da se to more zgoditi. Na pogrebno sveto mašo so prišli mnogi v globokem upanju, da se bo zares nekaj spremenilo, da bodo nastopili novi časi, novo upanje za slovenski narod v domovini in po svetu.

Kako pa je na slovesnost s časovne razdalje gledal nadškof Šuštar, s katerim ste ostali tesno povezani do njegove smrti 29. junija 2007? Pri nekaj javnih nastopih v letošnjem maju, ko smo se spominjali 70. obletnice konca druge svetovne vojne, ste opozoril na njegove pomisleke. Ali ni bil tudi tisti »mitski« stisk roke s tedanjim predsednikom predsedstva Republike Slovenije Milanom Kučanom prej vljudnostna gesta kot kaj drugega?

Ja, pri tem »mitskem«, kot pravite, stisku roke med nadškofom Šuštarjem in tedanjim predsednikom predsedstva Republike Slovenije Milanom Kučanom natančna analiza takratnega in predvsem poznejšega dogajanja pove veliko več, kot pa si človek sploh lahko predstavlja.

Režija dogodka je bila skrbno pripravljena in kot »spin« so jo vsi mogoči mediji vsa leta do danes premišljeno lansirali doma in po svetu ter tako ustvarili – bolje: zmanipulirali – javno mnenje in zavest, da je šlo v Kočevskem rogu za t. i. »spravno slovesnost«, partnerja v tej spravi pa naj bi bila nadškof Šuštar in predsednik Kučan. Takšna razlaga se je dejansko »prijela« med ljudmi, a je bila manipulacija iz preračunljivega pragmatizma. Šlo je za prevaro, ki se vleče vse do danes. V tragični drugi svetovni vojni in dogodkih po njej oziroma v revoluciji in državljanski vojni, ki naj bi se po besedah predsednika prve demokratično izvoljene skupščine dr. Franceta Bučarja končala leta 1990, naj bi šlo v skladu s to manipulacijo, utrjevano v sto- in stokrat ponovljeni laži, za konflikt med katoliško Cerkvijo in NOB. To je strahovita laž, prevara, saj vsi vemo, da je bila tudi večina partizanov vernih. To lahko mirne vesti povem na podlagi osebnih pogovorov iz časov kaplanske službe v Kočevju in poznejših izkušenj, še posebej v letih tajniške službe pri nadškofu Šuštarju. Cerkev se ne more in ne sme vezati na neko politično opcijo ali kakšno vojaško organizacijo, saj bi bilo to v nasprotju z njenim temeljnim poslanstvom: biti v službi evangelija, ki pomeni upanje in odrešenje za prav vsakega človeka, ker je prav vsako človeško bitje ustvarjeno po božji podobi.

A vrniva se k pogrebni sveti maši v Kočevskem rogu. Da tedanji predsednik predsedstva pride na to spominsko slovesnost in pogrebni obred vseh žrtev vojnih in povojnih pobojev ter poda roko nadškofu Šuštarju, je samo po sebi dejanje, ki je vredno vsega spoštovanja. Končno lahko vsakdo pride na pogreb, saj je to znamenje spoštovanja do pokojnih in izraz sožalja vsem domačim oziroma tistim, ki jih je smrt najbolj prizadela. Vsa dejanja okoli organizacije tega dogodka in vsa poznejša dogajanja pa, žal, dokazujejo, da je šlo za preračunljivo izbran scenarij. Žal na to kažejo mnoga dejstva, ki jih v mesecih in letih po pogrebni maši v Rogu nikakor ne moremo in ne smemo prezreti.

Nadškof je imel globoko v srcu močno vero in zaupanje, da so po prvih demokratičnih volitvah vendarle zasijali žarki velikonočnega jutra; da bo umrlo seme rodilo sadove. Toda »molk velike sobote« je bil veliko daljši, kot smo takrat mislili. Nadškof, ki je vedno znova poudarjal pomen medsebojnega spoštovanja, vabil k odkrivanju resnice in naredil vse, kar je mogoče, skupaj z vsemi kristjani in drugimi ljudmi dobre volje, da bi bili enotni (pred plebiscitom decembra 1990 je naredil vse, da bi se odločili za samostojno slovensko državo), je prvi »hladen tuš« in veliko razočaranje doživel, ko so visoki politiki pred slovesnostjo 26. junija 1991 kričali, da Šuštar na razglasitvi samostojne države nima kaj iskati, sploh pa nima kaj govoriti. Tako so mu pri blagoslovu lipe izključili mikrofon, in ta izključeni mikrofon še zdaj kriči in govori o vsej realnosti razmer takrat pa tudi še danes. Na poti domov s slovesnosti je izrazil svojo žalost in razočaranje in mi rekel: »Tone, tega pa res ne morem razumeti, pa tako sem upal, verjel, naredil vse, kar je mogoče, za našo deželo.« Nadškof je imel veliko mednarodnih povezav in prijateljstev z najvišjimi predstavniki Cerkve v Evropi, imel je osebno podporo takratnega papeža Janeza Pavla II., prijateljstvo z nekdanjim švicarskim predsednikom Furglerjem … Ali res ni mogoče zaupati, verjeti na dano besedo? Kaj pomaga neki stisk roke v Rogu, ki so ga znova in znova ponavljali v vseh medijih, ko pa se potem zgodijo čisto nasprotna dejanja? »Ali je prav, da sem to naredil …« se je spraševal. Dvom v njem je bil vedno močnejši: »Ali sem bil prevaran?« Nadškofu Šuštarju sem vedno znova govoril, da je šel v Kočevski rog zaradi pogrebne maše, ki jo je daroval za vse žrtve med vojno in po njej, da je šel simbolično blagoslovit toliko grobov v Kočevskem rogu, pa tudi po celi Sloveniji in po svetu.

Kaj nadškofovi pomisleki povedo o slovenskem spravnem procesu: Ali ga niso nekateri vplivni odločevalci že začeli s figo v žepu? Žepa seveda ne omenjam naključno, saj se je marsikomu vtisnil v spomin tedanji predsednik prenovljenih komunistov, kako je v Rogu stal z rokami v žepih …

Žal je bilo tako. Upam, da bodo lahko zgodovinarji na podlagi dokumentov, kolikor niso uničeni, čim bolj argumentirano pojasnili to obdobje. Ker se je eden mojih študentov odločil, da to obdobje obdela v doktorski disertaciji (doslej ima zbranih več kot sto dokumentov), bomo morda že kmalu vedel kaj več o manipulaciji s pojmom sprava v povezavi s prvo roško slovesnostjo, in poskusih, da bi Cerkev na Slovenskem postavili na »sramotilni steber« kot dežurnega krivca za vse, kar se je zgodilo. Vem, da življenje ni črno-belo, zato moram biti ob vaših vprašanjih tudi samokritičen, ampak mimo omenjenih dejstev ne moremo in ne smemo iti, ker sprave ne moremo graditi na lažeh, manipulacijah, populizmih in prevarah.

Na kakšnih temeljih pa jo lahko gradimo? Pot do sprave vodi denimo prek »očiščenja spomina«, o čemer je v buli, s katero je napovedal sveto leto 2000, pisal sv. Janez Pavel II. Kako velja razumeti takšno »očiščenje spomina«?

To očiščenje je proces osvobajanja osebne in skupnostne vesti od vseh oblik sovražnosti ali nasilja, ki jih je pustila za seboj dediščina preteklih napak; gre za prenovljeno zgodovinsko in teološko ovrednotenje dogodkov, ki naj – če je pravično – vodi do ustreznega priznanja napak ter prispeva k resnični poti sprave. Takšen proces lahko pomembno vpliva na sedanjost in pomeni dejanje poguma in ponižnosti. V napovedi svetega leta je papež Janez Pavel II. poudaril tudi pomen odgovornosti za storjene napake in s tem priznanje krivde ter izpostavil pripravljenost ponuditi odpuščanje za vse krivice, ki so jih pretrpeli kristjani. Jubilejno sveto leto je bilo tako priložnost za očiščenje spomina in s tem za spravo, ki pomeni nov začetek. Za letošnje leto pa je papež Frančišek napovedal Leto Božjega usmiljenja, ki se bo začelo na praznik Brezmadežne. 8. decembra 2015.

V tem duhu je prav, da spregovorimo ter razmislimo o spravi, ki ima globoke človeške in duhovne temelje. Sprava je torej proces, ki ima svoje filozofske in teološke temelje. Oboje se med seboj dopolnjuje, kajti odločilnega pomena je, da ob človeških prizadevanjih zaupamo v delo Svetega Duha, ki more zares osvoboditi človekovo srce vseh slabih misli in sovraštva. Sprava ni pozabljanje preteklih dogodkov, ampak pomeni predvsem notranjo osvoboditev, ki se kaže v odpuščanju, spoštovanju drugega in iskreni želji po ustvarjanju novih odnosov. Po besedah Janeza Pavla II. je sprava znamenje notranje moči, svobode in poguma, predvsem pa Božje delo. Tako se človeški vidik sprave, ki je prav tako pomemben, dopolnjuje s teološkim, ki pomeni novo raven kakovosti bivanja. Vsak človek na tem svetu je v svoji krhkosti potreben odpuščanja. To se kaže predvsem v njegovi ponižnosti, da odpuščanje sočloveka in Boga iskreno sprejema. Prav tako pa je vsakdo poklican, da odpušča, kajti le tako je mogoče presekati začarani krog maščevanja in sovraštva.

Dejali ste, da je sprava proces. Prav prvo roško slovesnost pa so nekateri želeli predstaviti kot enkratno in zaključno spravno dejanje, češ, z njo je to vprašanje enkrat za vselej ad acta.

Sprava gotovo pomeni trajno dogajanje in velik napor, tako na osebni kot družbeni ravni. Leto Božjega usmiljenja, ki je pred nami, nam odpira nova vrata upanja: to so vrata vere v odrešenje, v moč sprave in odpuščanja. Ta vrata nam je odprl Bog, ki »nas je prvi ljubil«, ki nam je v Kristusu prvi ponudil roko sprave. Oznanil nam je evangelij miru in spravil svet z Bogom. Prišel nam je pokazat pot iz začaranega kroga ali bolje: hudičevega kroga vračanja enakega z enakim. Jezus ni odpravil postave pravičnosti, resnice, miru, ampak je to dopolni z zapovedjo ljubezni, usmiljenja in odpuščanja, ki gradi novo civilizacijo. Odtlej je mogoče presekati dvigajočo se spiralo maščevanja. Ključnega pomena pri tem je, da se osredinimo na osebno raven, na tisti notranji kozmos človeške duše in srca, na tisto »človekovo najbolj skrito jedro in svetišče, kjer je človek sam z Bogom«, kot pravi drugi vatikanski cerkveni zbor, iz obličja v obličje s svojim Stvarnikom. Pomembno pa je, da se sprava dogaja tudi na strukturni ravni, saj če ta ni pravična, ne more priti do nove kakovosti odnosov v družbi.

Te dni smo pogosto slišali, denimo iz ust prvega moža borčevske organizacije ali pa pesniške Prešernove nagrajenke, da sprave ni in je ne more biti. Vaš pogled na tako stališče?

Kdor trdi, da sprava ni možna, je obupal nad človekom. Poudarek jubilejnega leta je ravno v tem, da je sprava možna zato, ker je najprej Božje, potem šele človekovo delo. Odpuščanje ima odrešenjske korenine: obstaja namreč samo eno resnično in pristno odpuščanje, to je Božje odpuščanje. Za kristjane je torej odločilnega pomena, da vanjo pritegnemo Boga in da upremo pogled v Kristusovo smrt in vstajenje. To pa nikakor ne pomeni, da tisti, ki so drugačnega prepričanja, ne morejo stopiti v ta proces sprave. Dostojanstvo vsakega človeka, njegova vest, ki je odprta za resnico, in prizadevanje, da bi v življenju ravnal tako, kot je dobro in prav, so tista najbolj splošna antropološka in filozofska izhodišča, ki so skupna prav vsem, ki imajo resnično voljo in pripravljenost za spravo. Krščanstvo ta izhodišča postavlja na temelje razodetja in jim po daru vere daje še nove razsežnosti.

Kje je torej jedro problema, kje je vzrok, da so nekateri očitno obupali nad spravo in s tem, kot pravite, nad človekom?

Glejte, v zadnjih tednih in mesecih sem prebral veliko razmišljanj, komentarjev o spravi kot novi kakovosti odnosov med nami. Ugotavljam pa, da se na en vidik pozablja – vidik, ki se mi zdi zelo ključen tudi za odgovor na vaše vprašanje. Najtežje je odpustiti samemu sebi, kajti tukaj je glavna ovira: naš napuh, naš vase zagledani jaz. Veliko ponižnosti zahteva korak k temu, da sprejmem, da sem sprejet. Ker mi ljubi in usmiljeni Bog odpušča, naj bi odpustil tudi samemu sebi. Tukaj je močno ranjen naš ego. To se mi zdi jedro problema: temeljni kamen spotike je gromozanski zid, okop okoli lastnega jaza, ki je glavna ovira za iskren dialog in vzajemno odpuščanje v ponižnosti. Mnogi ljudje ne morejo drugim odpustiti, ker najprej sami sebi ne odpustijo, da so na ta ali oni način omogočili ali dopustili krivico. Kar naprej se oklepajo misli, da se jim to ne bi smelo zgoditi. Kar pogosta je takšna jeza do sebe, češ, kako da nisem krivice preprečil. Krivica je namreč tudi žalitev neke narcistične podobe, ki jo ima užaljeni o sebi. In prav zato odpuščajoči jaz stoji pred nalogo, da najprej sprejme svoj jaz z vsemi njegovimi mejami in ranljivostjo. Odpuščanje mu lahko pomaga do bolj realistične podobe o sebi. Je možnost, da pogleda v oči resnici o sebi in se sooči s svojimi agresivnimi čustvi, svojimi večkrat pretiranimi pričakovanji in s svojo preteklostjo. Odpuščanje je tista oblika ljubezni, ki se trudi drugega sprejemati takšnega, kakršen je. Človeku, ki mi je storil krivico, prihajam naproti z nekim razumevanjem in vživetjem, ki izhaja iz zavesti lastnih destruktivnih vzgibov. Medsebojno sprejemanje izhaja iz sposobnosti, da vsakdo sprejme samega sebe, z vso notranjo ranjenostjo odgovornostjo in pripravljenostjo soočiti se z realnostjo bivanja. Oba morata uvideti, kako resno ju je krivica medsebojno oddaljila.

Če sem sposoben sprejeti nezasluženo ljubezen drugega, ki sem mu storil krivico, se jasno zavem svojih lastnih pomanjkljivosti in meja ter svoje odvisnosti od ljubezni odpuščajočega. Medsebojno priznanje in sprejemanje more storjeno krivico spremeniti in napraviti za trden temelj obnovljenih odnosov. Odpuščanje pomeni težavno duševno delo, ki zahteva veliko časa in energije. V sebi skriva tudi tveganje in zato zahteva pogum.

Pogovarjal se je Bogomir Štefanič. Več lahko preberete na Slovenski čas.

_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.


4 KOMENTARJI

  1. Zelo lep intervju s škofom Jamnikom. Zelo lepe besede.
    Vendar meni osebno ob tem branju ostaja mučen priokus morbidnosti, ki nas sicer preveva še in še.
    Če je bila maša v Kočevskem Rogu pogreb, ali to pomeni da je Kočevski Rog pokopališče?
    Zakaj tam ni nikogar s krampi in lopatami? Vse mi lepo to govorimo o spravi, ampak prekop je prva stvar. In ta niti ni odvisen od sprave. Torej nam manjka še veliko več kot sprava.
    Kot drugo pa odpuščanje ne doživljam tako morbidno. Za odpuščanje je dovolj en sam, ne dva. Jaz odpuščam, ne glede kaj bo drugi storil. To je že sprava.
    Pri nas pa kot da čakamo, da si sežemo medseboj v roko z besedami “jaz ti odpuščam” in on meni “jaz pa tebi odpuščam”, kosti v Kočevskem Rogu naj pa ostanejo kar tam…
    To je enako kot da si oba poženeta metek v glavo. Tega ne bo.

    Kje je tu vstajenje? Zakaj naši škofje oznanjajo smrt, vstajenje pa samo v lepih besedah, formalno, brez vsebine. Iz teh besed ostane samo smrt.

    • Zdravko … Za odpuščanje je dovolj en sam, ne dva. Jaz odpuščam, ne glede kaj bo drugi storil. To je že sprava ..
      ————————-
      Se strinjam da je za odpuščanje dovolj en sam, ampak smisel tega je ravno v tem, da se zgodi sprememba pri obeh. Saj ko odpustimo, se znebimo starih zamer, jeze … in notranje zrastemo.
      V tem primeru se druge strani to notranje ne dotakne. Poznam slovenskega izseljenca, kateremu so med vojno umorili očeta. Kljub temu da je storilcu to že odpustil, je, ko ga je našel šel do njega. Kako je bilo ve samo on, kolikor vem sta si na koncu segla v roke… Hočem povedat, da je s tem dejanjem pomagal še svojemu nasprotniku, s tem ko se je zgodila notranja sprememba pri obeh, Sprava v narodu mora bit obojestranska ali pa je ni.

      • Ja, seveda, ampak ti tu že segaš do popolnosti. Medtem pa mašujemo po grapah.
        Jaz bi celo predlagal, da pustimo spravo že na miru. Jo bo že Bog dosegel. Zenkrat nas vse spravlja smrt. Po Božje.
        Pokop je nekaj, kar lahko storimo še pred smrtjo. Namesto da vsi jamrajo, ker ni nebeške sprave, je treba vzet v roke krampe in lopate. Ni denarja? Morda. Nisem več prepričan, da vem kaj nas zadržuje. Huda jama, morda res nevarnost. Kaj pa Kočevski Rog? Zdi se, da smo iz tistih grap naredili pokopališče. Komunistom v zadovoljstvo. Njih niti ne motijo maše v gozdu. Še prav jim je.

      • In drguo, kar problematiziram je naša morbidnost. Je ratala že družbena kultura. Morbidne sprave ni, razen v grobu. Morbidnega gospodarstva ni, je samo suženjstvo.
        Morbidne kulture ni, je samo žrtje in pitje.

Comments are closed.