A. Ihan, Sobotna priloga: Zdravstveni sistem je v nezavesti

3

Zdravstveni sistem je v nezavesti – najprej ga je treba oživljati, potem (od)rezati mrtvino.

Zgodba z mladimi, brezposelnimi zdravniki, ki odhajajo v tujino (čeprav zdravnikov v sistemu primanjkuje), kaže, da je naš zdravstveni sistem zgolj inercija brez načrtovanja in aktivnega uravnavanja. Zato zdravstvene ustanove, ki jim manjka zdravnikov, odklanjajo mlade zdravnike, ker morajo varčevati. S čim? Z zdravljenjem pacientov?

V nedavnem pogovoru s pobudnikom Iniciative zdravnikov Danijelom Bešičem Loredanom sva soglasno ugotovila, da pojav »zdravstvene racionalizacije« kaže, da zdrav­stveni sistem ne pozna več svojega osnovnega namena – zagotavljanja zdravja slovenskim državljanom. Zato si želijo zdravstveni zavodi z manjšim obsegom zdravljenja reševati lasten obstanek, ne glede na funkcijo, ki jo imajo v sistemu. Zaradi lastnega preživetja ne zaposlujejo in ne investirajo, ker hočejo delati čim manj, da bo manj stroškov.

Z vidika delovanja sistema to pomeni, da sistem preneha opravljati svojo funkcijo in je prešel iz sistema za zagotavljanje zdravja v sistem vzdrževanja državnih institucij, ki hočejo preživeti, pri tem pa je zdravje državljanov postranska stvar. Kot bi cestarska podjetja zato, da preživijo, nehala popravljati ceste, da bi ostal denar za njihove plače. To se glede na stanje cest morda celo dogaja, a o tem naj sodijo drugi.

Javno zdravstvo je zaveza države za solidarno zdravljenje vseh!

Zdravstvo je javna služba, vendar ne zato, ker na prostem trgu ne bi preživelo (kot na primer knjižnice), ampak ker je potencialno preveč tržna dejavnost – ljudje ga nujno potrebujejo in v stiski ne vprašajo za ceno. Zato bi ob popolni liberalizaciji zdravstvena »podjetja« ustvarjala izsiljevalsko velike dobičke, stroški državljanov za zdravljenje pa nezadržno naraščali. Zato socialne države namesto šibkega, posamičnega kupca zdravstvenih storitev organizirajo močnega, skupinskega pogajalca – proračun ali zavarovalnice.

Primarni interes socialne zdravstvene politike je oskrba prebivalstva s kakovostnimi in cenovno ugodnimi zdravstvenimi storitvami, nikakor pa ni interes socialne države subvencioniranje zdravstvenih izvajalcev.

Javno zdravstvo ni državno lastništvo in državno upravljanje zdravstvenih izvajalcev!

Državnopolitična birokracija ne (z)more učinkovito upravljati bolnišnic, kar je najbolj neposreden vzrok za zdravstveno korupcijo. Zato je treba razčistiti: javno zdravstvo je zaveza države, da bo vsem prebivalcem zagotovila zdravljenje. Ampak javno zdravstvo ni državno lastništvo bolnišnic in zdravstvenih domov! To sta dve različni stvari; eno je obveza države do državljana, drugo pa velikokrat celo nasprotuje osnovnemu namenu javnega zdravstva, ki naj bi bil stroškovno učinkovito zdravljenje vseh. Država, ki ima v lasti (in na grbi) zdravstvene izvajalce, se nujno znajde v dilemi, ali naj ščiti slabo in celo amatersko ekonomiko svojih zbirokratiziranih in ekonomsko neučinkovitih bolnišnic ali državljane, da bodo imeli cenovno ugodno in učinkovito zdravljenje. Preveč tesen stik države z državnimi zdravstvenimi izvajalci povzroči, da se zdravstveni izvajalci kljub neracionalni organiziranosti zanašajo, da jih bo država v vsakem primeru podpirala, zato njihova produktivnost, kakovost dela in strokovni razvoj nazadujejo.

Zato smo dobili državo, ki pobira naše prispevke za zdravljenje in s tem predvsem financira preživetje državnih bolnišnic. Te zaradi prisilno birokratskega upravljanja namenijo premalo zdravstvenega denarja za zdravljenje bolnikov in preveč za neracionalno (pre)plačevanje investicij, medicinske opreme, zdravil, potrošnega materiala – v dobro preplačanih posrednikov. Za preseganje tega stanja, da bo namen zdravstvenega denarja res zdravje ljudi, mora biti jasno opredeljen nabor (»košarica«) zdravstvenih storitev, ki jih državljani želimo plačati kot javno zdravstvo.

Tega noben minister do zdaj ni upal dati v javno razpravo. Kot ni upal storiti druge nujnosti – prekiniti incestne zveze države in zdravstvenih izvajalcev. Naloga slednjih je, da pod pritiskom zahtevnega trga dobro delajo in gospodarijo, pacienti pa naj izbirajo bolnišnice in s tem določajo njihovo usodo. Danes ni konkurence med bolnišnicami, ker jim ZZZS s samovoljnim in nelogičnim plačevanjem sistemsko onemogoča konkurenco.

Odsotnost konkurence in upravljanje zdravstvenih zavodov s sveti zavodov, ki jih oblikujejo politične stranke, vodi v neodgovorno upravljanje, ki je vedno le korak od korupcije. Oblast mora definirati, kaj je seznam zdravstvenih produktov v javnem interesu, izvajalce pa pustiti, da se borijo za bolnika. Zdaj namerno puščamo bolnišnice v neodgovornosti, da jih lahko ljudje, ki izčrpavajo zdravstveni sistem, mirno molzejo, ne da bi se to opazilo. To je bistvo našega političnega upravljanja, ki favorizira korupcijo. Politika nastavlja direktorje, direktorji so programirano nemočni in tolerantni do korupcije, za katero sicer dobro vedo, in krog je sklenjen.

V Sloveniji imamo stotine uvoznikov za zdravstvene artikle in vsak od njih mora samo za lastno preživetje imeti nekaj stotisočakov prihodka; tako potrošimo nekaj sto zdravstvenih milijonov zgolj za vzdrževanje podjetij, ki posredujejo za zdravstvo. Ogromno posrednikov imamo predvsem zato, da lahko bolnišnice nabavljajo z naročilnicami mimo sistema, nad polovica naročil je mimo sistema. Bolnišnice bi lahko delale naročila brez posrednikov, ampak pri nas niso in ne smejo biti zainteresirane za čim nižje cene, ker je njihova dolžnost biti molzne krave za posrednike, farmacijo pa raznorazne šefe, politike, mogočnike v ozadju in ospredju. To je pravi vzrok, da bolnišnice niso vpete v sistem konkurenčne ekonomije. Vsi vodilni govorijo o racionalizaciji, ampak ne naredijo ničesar, ker se bojijo, da bi ob spremembi v zdrav zdravstveni sistem zadelo tudi njih.

Samo bolnik naj prinaša denar zdravstveni ustanovi

Zato mora biti ustvarjen sistem, v katerem bo uspeh bolnišnice odvisen od tega, ali zna prepričati več pacientov, da bi se zdravili prav tam. Zdaj je z napotnicami načelno dostopno vse, vendar ponudbe ni, ker sistem podeljevanja koncesij zameji ponudbo na strani izvajalcev, zato konkurence med njimi ne more biti in s tem ni njihovega interesa, da bi s povečevanjem lastne kakovosti in konkurenčnosti prišli do posla, ki bi jim omogočal preživeti. Zato se nihče ne bori za paciente, ampak se jih celo otepajo, ker več pacientov pomeni več stroškov. Več dela pomeni manj dohodka, kar je popoln ekonomski nesmisel in narobe svet, ki onemogoča kakršnokoli racionalno izboljšavo. Posledično sistem ne deluje, ljudje pa se navadijo plačevati mimo sistema, kar pomeni sesutje javnega zdravstva. Zato mora biti vir zdravstvenega denarja pri bolniku, bolnik naj edini prinaša denar zdravstveni ustanovi.

Zelo narobe je, da se po mnenju številnih naših politikov bolnišnici ni treba obnašati kot podjetju. V svetu je veliko neprofitnih bolnišnic, kar je podobno našim zavodom, in nikomur od njih ne pride na misel, da bi se odrekel podjetniški ekonomiki in tržni konkurenčnosti. Prav nasprotno, vrhunske tovrstne bolnišnice (npr. Johns Hopkins, Mayo, Cleveland Clinics, Duke) imajo enako vrhunske ekonomske in oglaševalske oddelke, kot imajo vrhunske zdravnike. Ker je vse skupaj nujno za uspeh.

Pri nas pa država lastnoročno ubije vsak poskus zdravstvene ekonomike že na nivoju investicij, ki so pri državnih bolnišnicah dobesedno zastonjsko darilo države. To že na začetku poruši vsako možnost konkurenčnosti za paciente, saj investicij ni treba povrniti iz denarja za zdravljenje pacientov. Zato zdravstveni izvajalci že v osnovi niso enakopravni, kako le, če nekdo dobi v dar milijone, drugi pa ničesar. Če je milijonska aparatura darilo države, večina šefov raje izsiljuje dražjo kot cenejšo.

Če bi razmišljali kot gospodarstveniki, bi zelo tehtali, koliko jim v resnici prinaša dražji nakup in ali ne bi na račun cenejšega aparata raje zaposlili kakega zdravnika. A v našem birokratizmu strošek za zaposlitev ni povezan s stroškom za aparaturo, ta pa ne s stroškom za elektriko ali pozidavo, zato logična gospodinjska kalkulacija ni mogoča. Ampak dokler bolnišnica ne bo prisiljena delati vsaj gospodinjskih (če že ne gospodarskih) kalkulacij, bo ostala neodgovorna požiralka in izsiljevalka državnega investicijskega denarja, od tu pa je le korak do korupcije.

Javno zdravstvo je najbolj enostavno ločiti od bolnišnic tako, da država zbere javni denar in podeli bolniku pravico (»ček«) za zdravljenje. Za ugodno organizacijo te pravice se borijo zavarovalnice, ki poskušajo pripraviti čim boljše pakete zdravstvenih storitev. Zanimiva ideja iniciative zdravnikov je, da bi sedanji ZZZS in Vzajemno združili v novo zdravstveno zavarovalnico, ki naj enakopravno konkurira vsem zavarovalnicam. Če ohranimo poseben status ZZZS, se pri naši kolektivistični mentaliteti takoj oblikuje monopol, ki uniči konkurenco, ne glede na formalne zakone. Zato naj v sistem vstopi vsaka zavarovalnica, ki ponuja vse, kar je v zahtevani košarici zdravstvenih produktov.

Zdravstvene ustanove, državne ali privatne, morajo biti življenjsko odvisne od pacientov, ki jih morajo znati pridobiti s kakovostjo in tudi najbolj racionalno zdraviti, da preživijo. Bolnišnice naj zaradi želje po preživetju kupujejo najbolj racionalne aparature in zaposlujejo zdravnike, ki največ naredijo, in jih ustrezno plačajo. Taka bolnišnica bo investirala tudi v kakovosten menedžment, ki ji bo omogočil boljše poslovanje in onemogočil zaslužkarje, ki bi jo siromašili in ji slabili konkurenčnost.

Bolnišnice bodo morale tudi »oglaševati« svoje kakovostne zdravnike, ker bodo pacienti šli k tistemu, ki je izkušen, ki je naredil veliko določenih posegov, ki ima veliko dobrih ocen pacientov, v mnogih svetovnih klinikah je to jasno objavljeno na spletnih straneh. Pri nas pa očitno zdravnik ne pomeni ničesar, ker jih na spletnih straneh bolnišnic ni.

Več: Sobotna priloga

3 KOMENTARJI

  1. Denarja bi bilo dovolj za nove zdravnike in bolnike, če bi v zdravstvu odpravili sistemsko korupcijo, ki omogoča
    ropanje državnih sredtev v zasebne namene zdravnikov.

    Zakaj se takoj ne naredi red na formalni in izvedbeni ravni?!

  2. Ta članek je okno v temi nabijanje večine slovenskih državljanov, ki so komunajzerji.

    Da za javno zdravstvo.
    NE za državne bolnice, ZD
    NE za monopolno državno zdravstveno zavarovalnico.
    DA za trg zdravniških storitev, trg bolnic, trg ZD in trg zdravstvenih zavarovalnic.

    Ker socialistično zdravstvo ( da država vodi vse) pomeni več korupcije, več neodgovornosti, večje vrste, slabše storitve, več delomrznih zdravstvenih delavcev in večjo obremenitev tistih redkih dobrih zdravnikov in medicisnkih sester.

  3. Ta članek ni tako svetel. Če ga bolje prebereš, so vsa vrata zaprta. Nič čudnega za Sobotno prilogo. Smer s koncesijami ne pelje nikamor. Da imamo zasebne reševalne službe je perverzno. Komaj si lahko predstavljam, da vsak ki ga povozi avto, pomeni nekomu zaslužek… Vzajemna je idealna “zavarovalnica”. Edina zavarovalnica brez kančka tveganja, samo dohodek = prihodek – stroški. Popoln sistem, po Marxu.
    Če bi imeli privat gasilce, bi najbrž skoz kje gorelo… Treba bo organizirat normalno državo, s sistemi, kot jih imajo tudi drugod po svetu. Ne pa vse neki unikum Slovenija!

Comments are closed.