Vprašanje, ali smo zmožni izvesti spremembe v zdravstvu z jasno zapisano reformo, ni le vprašanje usode zdravstvenega sistema, ampak tudi usode slovenske demokracije.
Ob nastopu funkcije se je ministrica za zdravje znašla pred velikim pritiskom pričakovanj glede spremembe zdravstvenega sistema, saj je bila to ena od ključnih obljub SMC pred volitvami. Potem so minevali meseci brez sprememb, z izjemo obljub o preučevanju in še temeljitejšem preučevanju. Dokler se ni zgodila zdravstvena resolucija 2015–2025 z veliko všečnimi gesli, kot je pacient v središču sistema, krepitev zdravja in preventive, celostna obravnava pacientov, pozornost na probleme staranja in paliativo, dolgotrajna oskrba, krepitev primarnega zdravstva, informatizacija zdravstva po dolgem in počez, zmanjšanje vrst (ki so medtem postajale le daljše in daljše), normativi dela v zdravstvu (ki jih ni od nikoder), dostopnost zdravstva za vse državljane, boljše vodenje zdravstvenih ustanov, nagrajevanje zdravstvenih delavcev po rezultatih dela, boljše poslovanje ZZZS.
Že takrat smo mnogi pripomnili, da je resolucija predvsem PR-dokument za kupovanje političnega časa – z mnogimi spodbudnimi željami (vse naštete želje je sicer mnogo prej podpisala že ministrica Mazej Kukovič leta 2008 v svoji resoluciji), ki pa niso umeščene v konkreten čas, prostor, družbene, politične, finančne in organizacijske parametre slovenskega zdravstva v letu 2015.
Zaradi meglene resolucije brez konkretnih ukrepov se, pričakovano, od njene objave naprej na ministrstvu za zdravstvo spet ni dogodilo nič, kar bi obetalo pozitivne spremembe. Pač, zgodila se je neposrečena akcija z urgentnimi centri, ki je obljubljala novo, učinkovitejšo urgentno službo brez dodatnih finančnih vložkov – z izjemo 30 milijonov iz EU za nove stavbe. Tako je zadevo slišal in potrdil zdravstveni svet. Zdaj se je pokazalo, da bo z urgenco vse bolj po starem kot po novem, razen stroškov, ki bodo po novem precej večji! Utišanje vseh nesporazumov z bolnišnicami, lokalci in zdravstvenimi domovi zaradi nejasnih pristojnosti, kadrovanj in plačila stroškov bo stalo precej dodatnega denarja, izključeno pa ni niti najhujše – da bo treba vračati sredstva EU, ki so pogojena z delovanjem nove urgentne mreže, in ne z gradnjo prizidkov brez vsebine.
Izpeljava urgentne mreže na način, kot smo mu bili priča, bi v prejšnjih časih vesele demokracije pokopala vsakega zdravstvenega ministra. V sedanjih časih izrednih razmer, cenzur in zavijanja v molk pa je vladna PR-služba spretno poskrbela, da se je dotedanje čakanje na zdravstveno resolucijo prelilo v čakanje na nov »odločilni« reformni dokument – analizo zdravstvenega sistema, ki jo je ministrstvo za zdravje za 360 tisoč evrov naročilo pri strokovnjakih WHO.
Tisti, ki smo analizo prebrali in jo med sabo pokomentirali, smo si precej enotni, da ni slaba, a smo vse njene ugotovitve že zdavnaj in na sto različnih mestih napisali, objavljali in rotili zdravstvene upravljavce, naj kaj spremenijo. Vprašanje je, zakaj pričakovati, da bo objavljanje že znanih dejstev tokrat kaj pomagalo k spremembam.
Jedro zdravstvene korupcije je minister, ki ne stori nič
Analiza znova jasno pove, da slovenski državljani nimamo informiranega in kompetentnega upravljavca zdravstvenega denarja, ki bi znal kupovati zdravstvene storitve glede na naše potrebe. ZZZS plačuje namreč tisto, za kar se bolnišnice dogovorijo, da bodo delale, zato je zdravstveni sistem primarno namenjen vzdrževanju državnih bolnišnic in ne zdravljenju bolnikov. V našem zdravstvu pa ni institucije, ki bi s podatki in argumenti opredelila, kaj ljudje potrebujejo in morajo dobiti iz obvezne zdravstvene košarice. Analiza ugotavlja, da se taki prepotrebni opredelitvi v Sloveniji upirajo vsi po vrsti – od zdravstvenih ustanov, ki raje ponujajo tisto, kar imajo, kot tisto, kar bi ljudje potrebovali; in se raje (skupaj s proizvajalci zdravstvenih pripomočkov) odločajo za razvoj in zaračunavanje storitev, kot njim ustreza, namesto da bi morali slediti racionalno in javnozdravstveno utemeljeni politiki storitev. A po drugi strani racionalno opredeljene zdravstvene košarice noče niti politika, ki »ne želi biti odgovorna za racionalizacijo zdravstva, s katero bi bilo potrebno javnosti sporočiti, da v osnovno košarico zdravstvenih storitev ni mogoče vključiti vsega«. Tako pravi analiza. Zato se zdravstvene ustanove in politika konsenzualno raje sprenevedajo, da ljudje dobijo vse; hkrati pa, logično, eni in drugi preprečujejo, da bi tisto »vse« kdorkoli zapisal na papir, saj bi na ta način ne bila le razkrita laž o tem, da vsi ljudje dobijo »vse«, temveč bi se začela s takim papirjem zastavljati tudi neprijetna vprašanja o racionalnosti določenih storitev, njihove dostopnosti in seveda tudi o njihovih ponudnikih in cenah. Zato se vsi deležniki zdravstvenega sistema (razen neposrednih uporabnikov, ki so iz odločanja v praksi tako ali tako izključeni, saj niso »pravi« zavarovanci z osebno pogodbo) konsenzualno strinjajo, da se je bolje še naprej sprenevedati, da imamo v zdravstvu vsi vse, pa čeprav to sprenevedanje preprečuje kakršno koli racionalno iskanje boljših rešitev.
In še več: analiza zaradi tega sprenevedanja tudi jasno opozarja, da zdravstveni sistem, v katerem politično všečno vsem obljubljamo vse, bogatejše države privede v neobvladljivo rast zdravstvenih stroškov, revnejše (kamor spadamo tudi mi) pa v neobvladljivo korupcijo. Saj je logično; če vsem obljubljamo, česar objektivno ni dovolj, se najbolj iznajdljivi zrinejo naprej, ostali pa obstanejo v vrstah. Če politiki na pamet trdijo, da korupcijo delajo zdravniki, analiza ugotavlja nasprotno – korupcijo dela politika, ko populistično obljublja ljudem zdravstvo, ki ga ne zna niti organizirati, niti financirati, niti racionalno kupovati zdravstvenih storitev. Jedro zdravstvene korupcije je vsakokratni zdravstveni minister, ki ne zna, noče ali ne upa na novo napisati pravil in zakonov, ki bi bolnikom pregledno opredeliti, kaj od javnega zdravstva jim pripada, in to v resnici morajo dobiti! Jedro korupcije je minister, ki noče politično in zakonsko reorganizirati kupca zdravstvenih storitev tako, da bi v imenu državljanov kupoval le tisto, kar ljudje potrebujejo, in bi to opravil po najugodnejši ceni. In končno – jedro korupcije je minister, ki kot »lastnik« bolnišnic ne uredi zakonodaje tako, da se bo bolnišnicam bolj splačalo (o)zdraviti več bolnikov kot manj in imeti krajše vrste kot daljše.
Več lahko preberete na delo.si.
_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.
