A. Ihan, siol.net: Tožite ministre za odškodnine!

20

Skoraj 13 tisoč slovenskih bolnikov tenutno čaka na prvi pregled pri specialistu dalj časa, kot je strokovno še dopustna čakalna doba.

To pomeni 13 tisoč očitnih (in vsem na očeh) “zdravstvenih napak” (angl. medical error – bolniku škodljiv postopek zdravljenja, ki je doktrinarno, organizacijsko ali izvedbeno neustrezen). Število teh nedopustno čakajočih bolnikov se je v zadnjem letu povečalo za 72 %.

Vsak od 13 tisoč napačno zdravljenih bolnikov bi bil upravičen v primeru škode (ki se pri mnogih od teh nedvomno zgodi) zaradi poslabšanja zdravstvenega stanja tožiti ministrstvo za zdravje, ki drži škarje in platno slovenskega javnodržavnega zdravstvenega sistema. Ali pa bi v imenu oškodovanih varovancev morali tožiti varuhi pacientovih pravic, saj se vsa ta škandalozna nestrokovnost dogaja tudi pred njihovimi očmi.

Realno gledano, pa je zaradi vse prej kot neodvisnega položaja varuhov to škandalozno, zdravstveno škodljivo čakanje 13 tisoč bolnikov (od prek 120 tisoč čakajočih na prvi specialistični pregled) predvsem poslovna priložnost za odvetnike.

Naklepna škoda bolnikom – denar zavarovancev v roke ministra Mramorja

Naklepnega povzročanja škode bolnikom dobremu odvetniku ne bo težko dokazati. Lansko leto je imel ZZZS 30-milijonski presežek. Gre za denar zdravstvenih zavarovancev, katerih 13 tisoč mora kljub rednemu (in presežnemu) plačevanju prispevkov strokovno nedopustno dolgo čakati v vrsti, ker – ni dovolj denarja.

A ministrstvo se presežku vplačanih prispevkov navkljub ni odločilo, da bo s tem denarjem ravnalo kot skrbnik zdravja bolnikov in plačalo nujno potrebne preglede. Namesto tega se je ministrstvo raje prepoznalo kot lastnik državnega kapitala (bolnišnic) in je s preusmeritvijo denarja v bilance bolnišnic obvarovalo ministra Mramorja, ki je sicer dolžan pokriti izgube državnih podjetij. Osebni denar zdravstvenih zavarovancev torej namesto za njihovo zdravje ministrstvo raje vtakne v malho finančnega ministra. Če ni to naklepno povzročanje škode bolnikom!

Letos se ista zgodba ponavlja, le da bo šlo za številke blizu 50 milijonov. A ministrstvo za zdravje bo raje kot bolnike pred nedopustno zdravstveno škodo spet (za)ščitilo ministra Mramorja pred slabo voljo zaradi neizravnanih računovodskih bilanc. Kako obzirno do gospoda ministra! In kako brezobzirno se na tem primeru kaže konflikt interesov, ki ga ima ministrstvo za zdravje kot lastnik državnega kapitala (bolnišnic) in kot skrbnik za zdravje državljanov.

Ministrstvo v svoji dvojni (konfliktni) vlogi avtokratsko arbitrira in državljani ne morejo nič, če se odloči v njihovo škodo in v korist finančnega ministra – in to celo z denarjem zavarovancev, da je zgodba še bolj cinična.

Naj država začuti temne radosti lastništva

To je seveda nedopustno. In iztožljivo. Minister za zdravje je v našem, avtokratsko zasnovanem zdravstvenem sistemu nekakšen generalni lastnik in direktor vseh bolnišnic. Prek nadzornih svetov, ki so v rokah politike. Če ne razumejo, da denar zavarovancev, ki ga je premalo že za kritje njihovih nujnih potreb, ne morejo mimo njih preusmerjati k ministru Mramorju, bi jih morali na to opozoriti odvetniki z odškodninskimi tožbami za svoje kliente – bolnike.

Več lahko preberete na siol.net.

_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.


20 KOMENTARJI

  1. V Dnevniku, 19. aprila 2016, sem v prispevku Čakalne vrste so nesprejemljive aktualiziral problem čakalnih dob, konkretno za bolnike s parkinsonovo boleznijo, ki je neozdravljiva napredujoča bolezen možganov in jo imam tudi sam. Po zagotovilih zdravnikov so slovenskim bolnikom s parkinsonovo boleznijo dostopni vsa sodobna zdravila in terapije. Glavni in največji problem pa so čakalne dobe, tako menimo bolniki in zdravniki, saj so lahko katastrofa za bolnika. Na prvem pregledu, 1. aprila 2014, mi je uspelo dobiti termin kontrolnega pregleda 27. septembra 2016, kar znese 30 mesecev. Bolniki z napredovalo parkinsonovo boleznijo pa potrebujejo po strokovni plati kontrolne preglede vsake tri do šest mesecev. Svoj prispevek sem objavil tudi na družbenem omrežju FB, kjer med drugim gostujejo poslanci, tudi ribniška poslanca, Ljudmila Novak (NSi) in Jože Tanko (SDS), a ni bilo nobenega odziva. V prispevku sem namreč na koncu vprašal: »Kaj je vzrok, kaj je rešitev? Vprašanje za politike, poslance, vlado in za javnozdravstveno zavarovalnico: ali so takšne čakalne dobe za bolnike s parkinsonovo boleznijo res dopustne?«
    Nato je bil v Dnevniku 21. aprila objavljen še prispevek novinarke Anite Vošnjak z naslovom Parkinsonovi bolniki predolgo čakajo na pregled, v katerem sta ga. Cvetka Likar, predsednica društva Trepetlika, in doc. dr. Maja Trošt, vodja centra za ekstrapiramidne bolezni kliničnega oddelka za bolezni živčevja na Nevrološki kliniki UKC Ljubljana, še podrobneje opisali problem nesprejemljivih čakalnih dob.
    Na mojo objavo 19. aprila so se odzvali in mi pisali naslednji. Ministrstvo za zdravje – direktorat za zdravstveno ekonomiko, generalna direktorica mag. Irena Kirar Fazarinc (že 20. aprila). Nato je odgovoril tudi Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije, direktorica področja I – področje zdravstvene analitike in ekonomike, ga. Sladjana Jelisavčić (21. aprila). In še zastopnica pacientovih pravic ga. Mojca Mahkota (26. aprila). Upošteval sem odgovor ministrstva za zdravje in zastopnice pacientovih pravic ter pridobil napotnico za kontrolni pregled – hitro, ki sem jo osebno predal v ambulanti klinike ter čakam zdaj na morebitni novi zgodnejši termin kontrole.
    V TV Tedniku 10. maja je bilo na to temo nakazano, da naj bi bil glavni vzrok nedopustnih čakalnih dob predvsem varčevanje oziroma Zujf. Drugačnega mnenja pa je moja zavarovalnica, to je ZZZS. Njihov odgovor je zame sicer najmanj uporaben, čeprav plačujem za njihovo skrb in nadzor nad mojo zdravstveno oskrbo v zdravstvenem sistemu in bi pričakoval konkreten odgovor za moj primer. Sprašujem poslance in odbor za zdravstvo, predsednik je poslanec Tomaž Gantar (Desus), kakšno je vaše mnenje o tem. Ali so takšne čakalne dobe za bolnike s parkinsonovo boleznijo res še naprej dopustne? Kaj je pravi vzrok za to? Kaj in kdaj bo rešitev za strokovno opredeljene krajše čakalne dobe? Mnoge bolnike zelo zanima vaše mnenje.

    • Realno je nezaslišano, če se politiki na tak problem ne odzivajo. Če ga ignorirajo, če se jim ne zdi pomemben. Ali ker nimajo rešitve. Ta kritika velja tudi obema tu omenjenima politikoma obeh pomladnih strank, SDS in N.Si, ki sta celo izvoljena v vašem volilnem okrožju, torej ste njun ( potencialni) volilec.

      Taka čakalna doba je v vašem primeru totalno nesprejemljiva. Ti, ki imajo v rokah škarje in platno ( od zdravstvene zavarovalnice, ministrstva za zdravje in politike na splošno) bi morali takoj prioritetno ukrepati. Najprej interventno, nato pa sistemsko.

      Žal je tako, da imamo politike, ki ne vidijo potrebe srečati se s strokovnjakom- konkretno prof. Pirtoškom in s predstavniki bolnikov in biti na njihovi strani oz. vsaj v realnih okvirjih skušati pomagati. Oni se srečujejo z direktorji in z zainteresiranimi zavarovalničarji in drugimi ljudmi, ki v zdravstvu s posli služijo ( dobavitelji, gradbeniki). Že vejo zakaj, od njih lahko kapne kakšno financiranje kampanje.

      Potem so pa rezultati za dobro bolnikov, kakršni so … Fuj!

  2. Mantre o skrajševanju čakalnih dob so norčevanje iz zdrave pameti tedaj, ko je realna situacija ravno obratna in se večina čakalnih dob že leta samo podaljšuje. In odgovorni to dobro vejo in ne ukrepajo.

    Tiste, ki imajo vpliv na odločanje, npr. v okviru ZZZS, kot da interesira samo obseg pravic. Če je obseg pravic pretiran glede na sredstva, potem je jasno, da se bo na te pravice čakalo. In obratno, če se čaka in zmeraj bolj čaka ( in to škoduje zdravju in lahko ogroža prognozo pacientov), to pomeni, da je ( če odmislimo eventuelni neučinkovitost in korupcijo) ali v sistemu premalo denarja ali da so pravice preširoko določene.

    • »Ne glede na vzroke je temeljni problem sama slovenska katoliška desnica.
      Namesto da bi se javno zavzemali za gospodarski in posebno socialni razvoj v skladu s slovensko tradicijo in potrebami, so jim glavna skrb dobra politična ali siceršnja donosna politična mesta.
      Od nečesa je treba živeti, toda v politiki je vendar potrebna tudi ideologija, gospodarski in socialni načrti, ne zgolj kariera.«
      Dr. Stane Granda

    • IF: “Če je obseg pravic pretiran glede na sredstva, potem je jasno, da se bo na te pravice čakalo. In obratno, če se čaka in zmeraj bolj čaka (…),to pomeni, da je (…) ali v sistemu premalo denarja ali da so pravice preširoko določene.”

      Gospod IF,
      natančno preberite članek doktorja Ihana v delu, kjer piše, da je imel ZZZS lansko leto 30-milijonski presežek, letos pa bo, kot kaže, presežek še večji, 50-milijonski. Začuda ministrstvo za zdravje presežka vplačanih prispevkov zdravstvenih zavarovancev ni namenilo za zdravljenje bolnikov, ki v nerazumno dolgih čakalnih vrstah čakajo na nujno potrebne specialistične preglede. Namesto tega je ministrstvo finančni presežek zavarovalnice preusmerilo v bilance bolnišnic in tako obvarovalo ministra Mramorja, ki je dolžan pokriti izgube državnih podjetij.
      Ministrstvo za zdravje je torej osebni denar zdravstvenih zavarovancev raje vtaknilo v malho finančnega ministra, kot pa namenilo za zdravljenje bolnikov.

      Vzrok za nerazumno dolgo čakanje bolnikov na specialistični pregled potemtakem ni sistemsko pomanjkanje denarja ali pretiran obseg pravic, razlog je neustrezna poraba denarja zavarovancev s strani ministrstva!

      Tožbe proti ministrstvu bi lahko učinkovale kot streznitev, a kaj ko v slovenskem režimu tudi sodni postopki trajajo nerazumno dolgo in se dogaja, da ljudje prej dočakajo smrt kot pravično razsodbo.

      Ob 30 milijonih, ki jih je ministrstvo za zdravje namesto v zdravljenje ljudi prečrpalo v bilance bolnišnic, se zdi 300 (tristo!) milijonov, ki jih je, kdo ve od kod, “napraskal” prvi med ministri in jih namenil prestolnici, res nezaslišana vsota.

      Cerar kot pravnik in sklicevalec na etiko in moralo bi moral storiti vse za izkoreninjenje sistemske korupcije v zdravstvu in bi tako prihranil prepotreben denar, ki ponikne v roke sprijenih posameznikov, ne pa da podpira ministre, ki samovoljno preusmerjajo denar zdravstvenih zavarovanj, da polnijo luknje drugje.

      • V enem komentarju g. Mihič navaja oddajo Tednik z dne 10. maja, kjer naj bi se menda izgovarjali na zakon Zujf.

      • Več kot dvomim, da bi teh 30 ali 50 milijonov presežka ZZZS letno zadoščalo, da se vse čakalne dobe spravijo v neke normalne okvire. Vsekakor je čudno, da ZZZS naredi take presežke, saj ni namenjen ustvarjanju profita in nimam nič proti, če bi vsi ti milijoni šli v skrajševanje čakalnih dob.

        Je pa res, da ni vedno problem samo v plačilu dodatnega programa. Marsikdaj ni ljudi, ki bi ta program naredili. Ker se je preko vseh mer varčevalo pri specializacijah in delovnih mestih. Potem pa nekaj ljudi ali se nenadno upokoji, ali umre ali izgine v tujino in nastane to, kar se je zgodilo v Mariboru z anesteziologi. Totalni kaos.

        Cerar je obljubil, da bo njegovi vladi zdravstvo prioriteta. Pa verjetno na nobenem področju ta vlada ni manj naredila kot pri zdravstvu.

        • V članku je uvodoma izpostavljenih skoraj 13000 slovenskih bolnikov, ki na prvi pregled pri specialistu čakajo dlje časa, kot je strokovno še dopustna čakalna doba.
          Dolgotrajno čakanje na prvi specialistični pregled in posledično pozno začeto zdravljenje je za potek nekaterih obolenj gotovo škodljivo ali celo usodno za bolnika.

          Preprost izračun pove, da bi od 30 milijonov evrov presežka ZZZS na enega od teh 13000 čakajočih pripadlo dobrih 2300 evrov. Za ta denar se pa že da opraviti kar nekaj specialističnih pregledov.

          Zanimivo bi bilo primerjati, v kolikšnem času bi isti bolniki prišli na vrsto, če bi specialistične preglede pokrili samoplačniško. Vemo namreč, da načeloma marsikje pridejo samoplačniki veliko hitreje na vrsto kot plačniki iz ZZZS. Če ima torej zdravstvena zavarovalnica na koncu leta na voljo dejanske finančne presežke, bi bila dolžna ta denar nameniti za zdravljenje najbolj ogroženih bolnikov, ne pa da ga usmerja v polnjenje nekih drugih lukenj v zdravstvenem sistemu.

          • Točno to, če nič drugega bi jih morala napotiti na te privatne specialistčne ambulante in jim pokriti samoplačilo iz njihovega nabranega presežka na ZZZS, saj to je njihov namenski denar.

  3. Zdravi, katerim zdravje še ni ogroženo in nimajo niti kančka empatije do soljudi-bolnikov, katerim se zaradi strokovno medicinsko ugotovljenih predolgih čakalnih dob zdravje nepovratno poslabšuje, imajo tak domet, da ocenijo, da so mantre o skrajševanju čakalnih dob norčevanje iz zdrave pameti.
    Kdo se iz bolnih norčuje?

    • Gospod Mihič,
      hvala, ker ste delili svojo zgodbo z nami in ker se zoperstavljate krivičnemu zdravstvenemu sistemu v dobro vseh bolnikov, ki s hudimi zdravstvenimi težavami predolgo čakajo na specialistične preglede in terapije.

      Priznam, da vaše komentarje sedaj vidim v drugačni luči: tipkanje ob bolezenskih simptomih, ki vas tarejo, od vas gotovo terja precej več napora kot od zdravega človeka.

      Želim vam čim boljšo zdravstveno oskrbo in ugoden potek bolezni.

  4. Stanje v zdravstvu je natanko takšno, kot na splošno v državi.

    Ni denarja za zdravstvo, ga je pa dovolj za migrante, ni denarja za vojsko in policijsko opremo, ga je pa dovolj za vladno floto prestižnih avtomobilov, ni denarja za ceste, železnice in kolesarske poti, ga je pa dovolj za bogato darilo Ljubljani, itd.

    Socializem je drag in neučinkovit. V državno blagajno prispevajo vsi, izdatkov so pa deležni prevsem “naši” oz. tisti, ki so trenutno interes vladajočih. Največkrat gre za povsem privatni interes vladajočih in njihovih gospodarjev.

  5. Če bi jih kdo tožil, potem bi moral zahtevati izločitev vseh slovenskih sodnikov in sodišč…

  6. Ne bom pozabil DNEVNIK
    Ne bom pozabil, da je DNEVNIK objavljal moja pisma na temo moje Parkinsonove bolezni in nedopustnih čakalnih dob za kontrolne preglede, a ne prvič in ne samo ta časnik, objavili so tudi druge osebne probleme in poglede, tudi moje osebne zadeve, tudi mojo polemiko z Milanom Kučanom in nedavno mojo javno polemiko s poslancem SMC, Janijem Möderndorferjem, medtem ko sta ribniški desna demokratična poslanca, Jože Tanko. SDS, in Ljudmila Novak, NSi vseskozi ignorantsko brezbrižno tiho!
    Kdaj bodo desni politiki dostopni in njihovi mediji služili vsem, ki jih potrebujejo, ne vem če bom dočakal, čeprav sem še edini živ pionir ribniškega DEMOSA?
    Kako naj taka desnica zmaga, ko ji manjka osnovna demokratična kultura do volivcev?

Comments are closed.