A. Ihan, Reporter: “Iz strahu učili otroke molčati”

2

Zdravnik, pisatelj, pesnik in esejist Alojz Ihan, ki je nedavno prejel Rožančevo nagrado za Državljanske eseje, je v pogovoru za STA med drugim dejal, da lahko človek danes sam izbira skupine ali združbe, ki se jim priključi. A pri tem vedno meče kocko. Vsaka večja odločitev, od izbire partnerja za poroko do poklica, službe, je met kocke.

Ihan, po poklicu zdravnik, specialist klinične mikrobiologije ter redni profesor mikrobiologije in imunologije na Medicinski fakulteti v Ljubljani, se posveča tudi književnosti. Bil je urednik revij Problemi, Literatura in Sodobnost ter knjižne zbirke Aleph. Je avtor več pesniških zbirk – prva Srebrnik (1986) mu je prinesla nagrado Prešernovega sklada, Južno dekle pa Jenkovo nagrado – ter treh romanov: Hiša, Romanje za dva… in psa ter Hvalnica rešnjemu telesu. Slovenski bralci ga poznajo tudi po knjigah esejev Platon pri zobozdravniku, Deset božjih zapovedi in po omenjenih Državljanskih esejih, s katerimi je prepričal tudi kritike.

Ekonomist Rado Pezdir je v spremni besedi k Državljanskim esejem zapisal, da bo knjiga osrečila le redko katerega v Sloveniji, ker je v njej preveč resnice, da bi jo Slovenci sploh lahko odprli. Pa vendar je delo naletelo na dober odziv bralcev, tu je tudi Rožančeva nagrada. Čemu pripisujete uspeh knjige?

Bralca običajno ne moti, če knjiga opiše zadeve, ki jih prepoznava oziroma če dobro zadane njegove občutke. V knjigi opisujem celo menažerijo slovenskih situacij, posamičen bralec se morda začuti neprijetno zboden v enem segmentu, medtem ko se lahko z ostalim – kar zadeva njegovo percepcijo družbe – v glavnem poenoti. Zato knjiga za večino bralcev ni neprijetna, izjema so morda le tisti, ki so imeli pri opisanih dogodkih veliko vlogo.

V delu opisujete aktualne razmere v Sloveniji. Razmišljate zdaj, po dobrem letu od izida knjige, da bi bilo še kaj za dodati?

Seveda, čas prinese nove pojave in vsak nas dodatno izšola. Verjetno smo si Slovenci na poti v tranzicijo najtežje priznali, da smo bili neuki za nove razmere, saj smo živeli v “vati” oziroma enostranskem, umetnem sistemu. Pred kratkim me je denimo vznemirila vest o skritem lastništvu Boruta Šukljeta. Zadnjih 20 let se nam tovrstne novice niso zdele nič posebnega, medtem ko bi nekdo, zmožen zdrave presoje, že zdavnaj uvidel, da takšni pojavi ubijajo gospodarstvo. Enako kot politične uprave podjetij, davčne oaze ter incestna razmerja med politiki, bankirji in gospodarstveniki. A vseeno dva milijona ljudi tega 20 let ni videlo – ker gre za ogromne slepe pege pri Slovencih.

Delo uvede poglavje o morali, ki, kot pišete, pri Slovencih ni vezana na višjo instanco, denimo Boga, državo, pač pa na podporo skupine enako mislečih posameznikov. To se po vašem kaže tudi v nemoralnih dejanjih na ravni države. Obstaja izhod iz tega?

Slovenci smo po tradiciji “lokalci”. Vajeni smo odločanja v majhnih skupinah, kjer veljajo sprotni dogovori. Upoštevanje zakonskih pravil je prej stvar morale kot učenja. Če je kršitev zakonov sankcionirana, potem se jih posameznik nauči spoštovati in to z zgledom prenese tudi na svoje potomce. Podobno velja tudi za molk, ki smo se ga Slovenci naučili v represivnem sistemu. Generacija po vojni je molčala zaradi strahu, njihovi otroci pa se zaradi njihovega molka niso naučili govoriti o svojih stiskah. Zato mlade generacije veliko govorijo o nepomembnih družabnih malenkostih, ne znajo pa povedati, kaj jih zares tišči. To vodi v hudo družbeno nefunkcionalnost, ker problemi ostajajo in se kopičijo.

Pri zakonih je podobno. Če začne sistem dosledno uveljavljati zakone, je to za prvo generacijo travmatično. A naslednja bo spoštovanje zakonov ponotranjila in ob kršitvi imela slabo vest. Pri nas pa je zaradi tradicije malih, od oblasti odtujenih skupin kršenje zakonov herojska gesta. Krpan je bil tihotapec, Gubec prevratnik, Jernej terorist. Slovenska slaba vest se sproži kvečjemu zaradi strahu pred slabim mnenjem bližnje okolice. To veščino, ki je bila nekoč funkcionalna v vaškem okolju, je treba zamenjati s ponotranjenjem zakonov. A to je napor vsaj ene generacije, saj učenje novega nikoli ne poteka spontano ali prijetno.

Zelo ste kritični do prejšnjega, kot ga imenujete, komunističnega sistema in posledic, s katerimi se zdaj ukvarjamo. Kdaj bo po vašem mnenju konec tega “saniranja”?

Ko bomo dobili dovolj aktualnih izkušenj in se jih naučili ubesediti z debato, kar je pogoj za družbeno učenje in razvoj. V nasprotnem primeru gredo v nič in se enake napake ponavljajo. Če bi pred desetimi leti znali ubesediti nevzdržnost politično-gospodarskih omrežij, skritih lastnikov, poštnih nabiralnikov in podobnih mafijskih metod, bi do danes prihranili milijarde.

V esejih med drugim opozarjate na problematičen odnos, ki ga imamo Slovenci do lastnine. Kje je po vašem mnenju meja med materializmom in zdravim občutkom za lastnino?

Civilizacija temelji na lastnini. To je materialna forma, ki določa način dela in življenja in je obenem tradicija, ki živi preko interesov posameznika, ker omogoča dolgoročno preživetje skupnosti, ki ji posameznik pripada. Posameznik ima do lastnine predvsem dolžnost, da jo ohranja v produktivni obliki za preživetje – kmet njivo, obrtnik delavnico, zdravnik bolnico. Na žalost je pri nas pozitiven odnos do lastnine iz ljudi izruval socializem, ki je odgovornost za preživetje predal partijski državi. Mali, osebni ostanki lastnine pa so ljudem postali sinonim za potrošniški hedonizem. Zaradi tega je naša tradicija postala neodgovorno osebno okoriščanje in celo odkrito ropanje.

V pogovoru ob razglasitvi Rožančevega nagrajenca ste med drugim dejali, da je lahko razum zmožen velikega zla – provokativna misel za današnjo dobo, ki poveličuje moč uma…

Um je le orodje, procesor. Kot pri računalniku, boljši kot ima procesor, več stvari lahko obdelaš, več procesov izpelješ. Namena procesov pa ne določa um, ampak kultura življenja in preživetja. Če se kultura izrodi, bodo najbolj razumni posamezniki izvajali najbolj izrojene projekte. Človeški projekti namreč niso stvar posameznikove volje, ampak kulture njegovega okolja. Le da je danes determiniranost posameznika na njegovo neposredno okolico manjša. Nekoč je bil človek v neko skupino rojen, danes pa si lahko – to je velika pridobitev današnjega časa – sam izbere skupino, ki bo njegovo življenjsko okolje. A pri tem vedno meče kocko. Vsaka večja odločitev, od izbire partnerja do poklica, službe in države bivanja, je met kocke. Zato so velike odločitve mnogo lažje kot majhne. Pri slednjih moraš preštudirati kupe priročnikov, pri velikih pa zgolj poslušati občutek in vreči kocko.

Večkrat ste poudarili, da v svojih delih provocirate bralca, saj da se Slovenci odzovemo šele takrat, ko se z nečim zares ne strinjamo. Vidimo zato svet kot črno-belo resničnost? Izvira od tu bipolarnost slovenskega naroda?

Gotovo, to je obrazec razpravljanja. V anglosaškem območju gre za obrazec pozitivne diskusije. Tam ljudje zaradi velikega okolja, v katerem so izgubljeni, nenehno iščejo sodelavce, zato sogovornikom navdušeno potrjujejo njihove teze in poskušajo pridati še svoj vidik. Ker iščejo sodelavca, gradijo pozitivno diskusijo, saj je to način pletenja mrež v velikem svetu. Pri nas pa že imamo “male vaške mreže”, zato s kontriranjem zgolj poudarimo razlike “med mojo in tvojo”. Zato naš cilj niso povezave, pač pa diferenciacija.

Več: Reporter


2 KOMENTARJI

  1. Ravno prejšnji teden sem navajal A. Ihana kot enega najbolj prebojnih piscov v slovenski zaplankani socialistični, provincialni družbi, kjer je dresirane ovce skoraj nemogoče prepričati, da Kučan, Mencinger in Janković niso nikakršne Avtoritete, temveč Firerji in Vodže, kriminalci, ki so Slovenijo pahnili v gospodarski zlom in je v času njihove vladavine izginili cca 100 milijard € v 20 letih, večino v nič zaradi neumnih odločitev, majhen delež pa na njihove privat račune.

    Samo današnja škoda znaša cca
    20 milijard dolgov države Slovenije
    15 miljard dolgov prezadolženih Partijskih podjetij
    10 milijard dolgov prezadolženih Partijskih bank
    3 milijarde dolga DARSa in železnic

    20 let večina mladih ne more dobiti normalne zaposlitve
    ljudje imajo 2x nižji standard kot v Evropi
    penzije so vsaj 50% nižje kot vplačila v penzijski sistem


  2. Neverjetno, kako zna najti temeljne vzroke naše moralne krize in kako jih zanimivo opiše.

    Moram priti do njegove knjige, da vidim kako si predstavlja izhod iz moralne krize.

Comments are closed.