A. Ihan, PlanetSiol: Zakaj Slovenci ne prenesemo demokracije

3

Način, kako vlada išče zdravstvenega ministra, jasno kaže, da nima ideje, kako naj bi zdravstveni minister spremenil zdravstveni sistem.

Zdravstvena zakonodaja kot primer totalitarizma

Čeprav je ureditev zdravstvenega sistema med glavnimi nalogami vlade, koalicija ne zna javno izreči politično usklajenih sistemskih sprememb in ciljev, zaradi katerih bi novi minister dobil mandat in moč riniti z glavo skozi zid in razbiti okostenelo zgradbo nekdanjega samoupravnega zdravstva, ki v sedanjih razmerah ne deluje in nas pelje v neizbežen razpad sistema. V strokovni in materialni propad izvajalcev zdravstva in hkrati v razpad možnosti državljanov, da bodo deležni dostojne zdravstvene obravnave.

Zato bi se koalicija pred izborom novega ministra morala nujno odločiti, v kaj preurediti zdravstveni sistem, da bo funkcionalen. Namesto tega pa najprej brezidejno iščejo ministra in pričakujejo – kaj? Saj bo vsak minister, ki bo padel v sedanji sistem zdravstvenih zakonov, pravil, pooblastil, kompetenc in dolžnosti, enako neučinkovit in brezmočen, kot so bili vsi njegovi predhodniki. In vsak bo enako hitro in zanesljivo kot sedanji hobi-minister Erjavec peljal zdravstveni sistem proti razpadu. Oziroma bo sistem peljal njega.

Neodgovornost je simptom totalitarizma

Trenutna zdravstvena zakonodaja je po načinu odločanja in delovanja namreč globoko potopljena v nedemokratične, birokratsko-totalitarne čase samoupravnih sporazumov, družbenopolitičnih organizacij, sistemske neodgovornosti bolnišnic in zdravstvenih ustanov, sistemske neodgovornosti pacientov, dobaviteljev, farmacevtov, (pre)prodajalcev. V katerem ima zato minister v skladu z nekdanjim sistemom praktično totalitarna, čeprav zaradi neizvedljivosti povsem slamnata pooblastila in kompetence nad vsem, kar se dogaja v zdravstvu.

Če bi zdravstveni minister zmogel, znal in imel energijo resno jemati svoj posel, bi se moral vtakniti v vsako zaposlitev in šolanje in izobraževanje zdravnikov in medicinskih sester in farmacevtov in sploh vseh v zdravstvu; moral bi kontrolirati vse nabave od toaletnega papirja do obsevalnih aparatov; moral bi nadzirati vse gradbene investicije in vse obrtnike in prodajalce zdravil in laboratorije in uvoznike in posrednike.

Moral bi preverjati vse račune bolnišnic in drugih zdravstvenih zavodov, moral bi imeti v malem prstu vse postopke zdravljenja, njihove zdravstvene učinke in strokovne vidike. Moral bi obvladati ekonomiko tisočev zdravstvenih izvajalcev, poznati njihove pravne okvire delovanja in predvidevati njihova dejanja ob različnih načinih financiranja. Minister bi moral imeti tudi popolno informacijo o delovanju zdravstvenega trga v državah okoli nas, predvidevati strategije tujih zdravstvenih zavarovalnic in predvidevati mentaliteto in odločitve naših zdravstvenih uporabnikov.

Minister bi moral biti zdravnik z vsemi opravljenimi specializacijami, moral bi biti farmacevt in medicinska sestra in psiholog in ekonomist in pravnik in družbeni analitik in seveda izjemen politik. In imeti tisoč ur časa dnevno. Moral bi biti, skratka, božanstvo in diktator in Udba v eni osebi. Samo tako bi lahko zadostil sistemu, ki mu daje toliko pristojnosti in nalog in kompetenc, kot jih politikom daje samo totalitarno ustrojen sistem.

Demokracija predpostavlja, da ljudje nismo bogovi, politiki pa sploh ne

V demokraciji politika ni tisto, kar o njej mislimo, ampak zgolj tisto, kar od politike vidijo naše oči. Tega preprostega dejstva v državi, ki je šele 20 let iz totalitarizma, ne znamo dojeti. Zato, ker v totalitarizmu politika v resnici ni bila tisto, kar smo od nje videli na TV in proslavah, ampak je bila tisti podvodni del ledene gore, ki ga nismo nikoli videli, a smo vedeli, da je – partijsko nastavljanje direktorjev, tajna policija, Goli otok, tajni uradni list. Moč totalitarne politike je segala v nevidne, demonične globine, ki jih povprečni državljan nikoli ni videl, se jih pa hkrati tudi nikoli ni mogel miselno znebiti.

Bistveno za preskok v demokracijo je politika, ki je zgolj tisto, kar vidijo oči običajnega volivca. Resnična demokracija je zgolj plitva igra predvolilnega všečkanja, plitve izjave, ki odražajo realno plitvost njihovih nosilcev. Demokracija je plitvina, v kateri ti ni treba zmočiti kolen, pa lahko vseeno pregledaš vse pisane ribice koralnega grebena.

Zakaj ne dojamemo plitvin demokracije

Bistra plitvina brez globlje vsebine – to je realistični demokratični ideal. Kaj naj namreč globokega pričakujemo od ljudi, ki jih izbiramo z volilnim obredom plitvega všečkanja – menda ne tega, da nam bodo po nastopu mandata začeli operirati možgane? Zakaj mislimo, da bodo naši izbranci po volitvah znali počeli kaj globljega od plitvih floskul, zaradi katerih so bili izvoljeni? Izvolimo človeka zaradi neslanih šal proti partizanom ali domobrancem, potem pa mu zaupamo vodenje koncerna ali celega energetskega sistema! Kdo je tu bolj nor?

Več lahko preberete na PlanetSiol.

3 KOMENTARJI

  1. Briljanten članek!

    Odgovornost je poleg resnicoljubja, pravičnosti in poštenja, ena izmed temeljnih stebrov demokracije in učinkovitega delovanja sistema.

  2. Vendar je odnos do odgovornosti še skoraj takšen kot v bivši državi, kjer so bili vsi na odgovornih položajih zaščiteni, če so bili v partiji.

  3. Zloraba demokracije in postavljena odgovornost na glavo, je tudi naslednje:

    Vsi pridno odvajamo obveznosti v proračun in banke, le tisti, ki so prejeli ali zlorabili velike koristi, so ta denar prenesli v tujino ali celo davčne oaze in se nam smejijo, ker ne prispevajo ničesar v proračun in v ozdravitev bank.

    Vendar si nobena politična stranka ni zastavila resnega cilja, da bi se te zlorabe v škodo državne skupnosti in domoljubja končale.

    Sprašujem se zakaj ne?!

Comments are closed.