…
Večina tega, v kar verjamemo, ni posledica našega znanja in informiranosti, ampak izraža našo identifikacijo s to ali ono skupino oz. pripadnost tej ali oni skupini. To se vidi tudi iz tega, da se zaradi prepričanj mimogrede silovito razburimo ali sporečemo – ali se v resnici lahko dva zasovražita zaradi različno izračunane matematične enačbe? Težko. Zakaj pa se potem mimogrede sporečemo zaradi nekih zgodovinskih bitk, privatizacije, monetarne politike, cepljenja, evolucijske teorije?
Ne iščite logike, temveč igrajte na čustva
Z večino prepričanj igramo, pri sebi in pred drugimi, igro lojalnosti in identifikacije s skupino, ki čutimo, da nam je blizu iz kakršnihkoli vzrokov – premoženjskih, poklicnih, sorodstvenih, zgodovinskih, spolnih, ideoloških …
Zelo majhen del svojih prepričanj pa znamo v sodobnem zapletenem svetu zares utemeljiti. In ker gre pri prepričanjih torej večinoma za (skupinska) čustva, ne iščite logičnih razlag, zakaj se neka gruča človeških teles nenadoma stisne v skupinico, ki lahko čez čas postane tudi ideološka ali celo vojaška četa.
Ko se pripadniki take čete medsebojno začutijo, začnejo prek čustvene, nezavedne komunikacije usklajevati in presenetljivo enotno čutiti skupinska prepričanja kot svoja lastna.
Zato eni začnejo refleksno in povsem usklajeno vsak bankovec (razen tistega v svoji denarnici) zmerjati z neoliberalnim drekom.
Drugim se zdi katastrofa, da bi ga zdravil zasebni zdravnik.
Tretji vidijo prekletstvo v isti termoelektrarni, v kateri drugi vidijo blagoslov.
Skoraj nihče od teh prepričancev nima znanja, da bi katerokoli od svojih trditev logično in razumljivo utemeljil. Vseeno pa ga smrtno užalite, če skušate izpodbiti njegovo prepričanje – saj ga s tem pravzaprav nasilno odrivate od povezave z njegovo skupino. Enako, kot bi kristjana prepričevali, da Kristusa ni in ga nikoli ni bilo. To bi bil zelo neotesan in grob osebni napad na njegovo pripadnost skupini – zakaj bi to hoteli in kaj vas zadeva, kateri skupini hoče človek pred vami pripadati.
Nekim skupinam pa ljudje pač moramo pripadati, to potrebo imamo globoko v sebi, z njo povezujemo varnost in notranji mir, zato je napad na skupinska čustva skrajno neotesano in grobo dejanje.
Ko tisti, ki so prepričani, vodijo družbo namesto tistih, ki vedo
V sodobni družbi človek posvoji številna prepričanja, ki navidezno izhajajo iz informacij in racionalnega sklepanja. Od potovanja Zemlje okoli Sonca do koristi vitaminov v hrani; od evolucije človeka do omejenosti naftnih zalog.
Za veliko večino naših prepričanj osebno nimamo ključnih informacij in znanja za njihovo utemeljitev, zato so naša “znanstvena” prepričanja večinoma zgolj izraz pripadnosti skupini podobno mislečih ljudi, ki ji pač želimo pripadati. S svojimi prepričanji, tudi glede znanstvenih ali tehnoloških vprašanj, ne sporočamo tega, kar objektivno je, ampak izražamo, kdo smo mi in komu pripadamo, svojo identiteto torej.
Prepričani vodijo procese namesto tistih, ki vedo
V unificirani družbi, na primer v diktaturi ali fundamentalizmu, je s prepričanji preprosto. Ker je na razpolago ena sama družbena identiteta, bo duševno zdrav človek večino svojih prepričanj, s katerimi itak nima neposrednih izkušenj, ukrojil po meri enega in edinega družbenega diktata. Problem bo imel kvečjemu s sprejemanjem družbenih prepričanj glede vsebin, ki jih na svojem ozkem področju praktično pozna.
Ekonomistu na primer ne bo logično, da o investiciji v novo tovarno avtomobilov odločajo svečeniki v templju ali v partijski celici; kmetu bo čudno, da bomo dobili več pridelkov z opuščanjem kmetij; zdravniku bo čudno, da bodo ljudje bolj zadovoljni, če se bolnišnice ne bodo razvijale.
A kot ste izračunali – kaj naj maloštevilni posamezniki, ki imajo določeno znanje, proti prepričanju 99 odstotkov ljudi, ki znanja sicer nimajo, a zato njihovo prepričanje ni nič manj trdno in upoštevanja vredno. Saj jih množica potepta, če pisnejo karkoli proti. Zato unificirane družbe nimajo velikih problemov s prepričanji, po drugi strani pa precej naporno funkcionirajo. Ker tisti, ki so prepričani, vodijo procese namesto tistih, ki vedo.
Kako živeti v multikulturni družbi nešteto prepričanj in verovanj?
Hudič pa pride z multikulturnostjo. V multikulturni družbi ljudje pripadajo tisočim najrazličnejšim skupinam in vsak izraža in gradi svoja skupinska čustva s svojo različico evolucije in božanstev in astronomije in ekonomije, da o fiziki ne govorim. In danes so še najmanjši problem religijske skupine – v stoletnih pokolih smo se nekako naučili razumeti, da katoliki potrebujejo mir pri slavljenju svojega boga, enako muslimani in pravoslavci in še in še.
Slovenija ni Venezuela
Problem pa je množični pojav prepričanj, ki zadevajo realno življenje, njihovi verniki pa ne vedo, da so verniki, ampak se imajo za strokovnjake. Danes torej niso problem pripadniki religij, ki svoje prepričanje uporabljajo za socialne obrede znotraj svojih skupin, pač pa so problem prepričani ekonomski amaterji, ki iz rokava stresajo svoje teorije privatizacij in monopolizacij in nacionalizacij in družbenih sistemov, a se ne zavedajo, da so njihova prepričanja samo nadomestki verskih obredov, s katerimi izražajo pripadnost svoji sekti – levičarski ali desničarski, severni ali južni, višinski ali nižinski.
V multikulturni družbi ima vsak pravico do prepričanj, ki služijo utrjevanju njegove skupnosti, a je hkrati neotesano in razdiralno, če želi svoja verovanja vsiljevati kot obrazce za reševanje družbenih problemov. Če združeni levičarji pridigajo o Venezueli in chavizmu, je to lahko povsem dobra in učinkovita mantra za njihov obredni krog, ko pa v parlamentu govorijo o slovenski ekonomiji, so dolžni preklopiti na slovenske podatke, številke in argumente.
Več lahko preberete na PlanetSiol.
_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.
