Pred nedavnim se je name usula množica novinarskih prošenj za mnenja in intervjuje v zvezi s predavanji makedonske zdravnice Sladjane Velkov, ki oznanja življenje brez cepiv in zdravil, kar je menda mogoče nadomestiti s sončnimi kopelmi in zdravo hrano.
Zato sem o njej pobrskal po spletu in nisem mogel verjeti – slovenski medijski prostor, in pravzaprav samo slovenski medijski prostor, je bil preplavljen s Sladjano Velkov, kot bi bila Nobelova nagrajenka ali trikratna olimpijska zmagovalka v katerem od osrednjih športov.
Če bi bila v resnici kaj od tega, pravzaprav verjetno celo ne bi tako zelo pljusknila po slovenskih medijih, saj smo na obiskih že imeli nobelovce, pa razen kakšne novice zanje ni bilo posebnega zanimanja. Ampak ko pride Velkova, medijska povodenj naenkrat napolni vse od občinskih glasil do osrednjih dnevnikov, od rumenega tiska do nacionalne televizije.
Zato pri fenomenu Velkove ni zanimiva ona, ampak Slovenci. Kakšen privid so Slovenci in slovenski mediji prepoznali v njej glede na to, da gospa sama po sebi v življenju še ni naredila nič takega, kar bi po merilih racionalne družbe lahko šteli kot referenco, dosežek ali rezultat.
Sladjana Velkov je, objektivno, samo razmeroma mlada nekdanja zdravnica, ki je iz nepojasnjenih, verjetno zelo osebnih razlogov nekje v oddaljeni Makedoniji prenehala prakticirati medicino in postala eden od zaklinjevalcev, posebnežev, šamanov in zdravilcev, ki živijo v vzporednih družbenih sistemih.
Takim ljudem, ki jih je tudi v Sloveniji na stotine in tisoče, kot družba na splošno ne zavidamo in jih praviloma celo pomilujemo, ker so čudaki, ki jim ni najlažje v odnosu z racionalistično večino.
Robin Hood iz oddaljenega makedonskega gozda
Ne sprašujem se torej o Velkovi, ampak o potrebi številnih Slovencev, da so si s privrženostjo njeni pojavi zaželeli manifestirati svoje sporočilo družbi, v kateri živimo.
Če ugibam, je Velkova verjetno sprovocirala zanimanje s podobo uporniške zdravnice, ki je zapustila sistem – kar je vsaj na daleč videti kot dokaz sistemske gnilobe na eni in herojske, osebne načelnosti na drugi strani. Robin Hood iz oddaljenega makedonskega gozda – teh sicer tam ni veliko, njihova oddaljenost pa vsekakor pomaga.
Če bi bila Velkova naše gore list, bi namreč imela s svojo herojsko podobo težje delo, saj bi namesto abstraktnega herojstva morala hočeš nočeš brcniti v nek svoj konkreten zdravstveni dom in omeniti spore s šefi in sodelavci, kar bi njeno idilično uporništvo hitro spustilo na raven banalnih delavno-pravnih razmerij – in adijo herojstvo kot okvir naših projekcij.
Velkova je le kot oddaljena tujka lahko brez osebne kontaminacije postala nov etični obraz in univerzalni obešalnik za družbena sporočila vseh, ki so jo tako željno in navdušeno posvojili.
Praznoverje je odločitev za subjektivno konstrukcijo sveta
Kaj smo Slovenci s kratkotrajno, a vsesplošno glorifikacijo Velkove izrazili in sporočili? Najprej predvsem stanje družbe, v kateri racionalnost izgublja, namesto nje pa stopa v ospredje praznoverje.
Praznoverje je odločitev za subjektivno konstrukcijo sveta – življenje ni tisto, kar mi uspe racionalno uskladiti z okolico, ampak je vesolje v moji glavi. Prevlada praznoverja je hud družbeni znak, ki govori, da ljudje zaradi slabih izkušenj izgubljajo zaupanje v družbene norme in pravila, ki so bistvo človekovega občutka varnosti.
Organizirana družba je namreč predvsem mehanizem predvidljive varnosti; v njej posameznik zato nima občutka, da živi v strašljivi džungli, v kateri ga lahko vsako sekundo napade in ugonobi neznan napadalec ali nepredvidljiva nesreča.
Organizirana družba z dolgoletnim razvojem in tradicijo ustvari institucije, dogovore in standardne poti življenja, ki jih lahko posameznik uporablja in pri tem računa na predvidljive in dogovorjene posledice svojih dejanj in ravnanj.
Vsaka družba, da ne govorim o civilizaciji kot naddružbi, je veličasten dosežek stoletne tradicije, ki je ljudem, milijonom in milijardam ljudi, omogočila preživeti – zato racionalni človek najprej spoštuje tradicijo in ve, da je delež življenjskih rutin, ki jih je priporočljivo na hitro spremeniti, zelo majhen.
Res je, da mora ideja za vsako spremembo nastati v posameznikovi glavi, ampak preizkušanje ideje se začne šele z opazovanjem, kako razumljiva in smiselna se zdi drugim ljudem. Zato je nove ideje težko uresničiti, ni pa nemogoče, če je družba odprta in omogoča vsaj racionalno razpravo.
Več lahko preberete na PlanetSiol.
_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.
