Vzgojeni smo bili v državi, ki nas je prepričevala, da sta njena dolžnost in pravica organizirati in skrbeti za vse temeljne potrebe ljudi – od elektrike do zaposlitve, od zdravja do stanovanj.
Državljani so morali le slepo ubogati in slediti svojim voditeljem, ki so vedeli, kako bodo na koncu ustvarili najboljšo državo na svetu. Na žalost je pred uresničenjem svetlih ciljev Jugoslavija ekonomsko, politično in družbeno propadla, ostali pa s(m)o ljudje, nevajeni skrbeti sami zase.
Kot razvajeni otroci, ki jim nestrpni starši ne dovolijo počasnega in zamudnega učenja življenjskih veščin, ampak raje namesto njih na hitro pospravijo, pomijejo posodo, jih oblečejo in uredijo … in posledično iz otrok naredijo nemočne invalide.
Ker jim živčni starši niso podarili časa za učenje življenjskih veščin, od samostojnega oblačenja do pranja oblek in načrtovanja časa, se znajo prisilno invalidizirani (ljubkovalno: razvajeni) otroci, tudi potem ko so formalno odrasli, le nemoteče igrati ter živeti v oblakih, inkubatorjih, projektih – brez evra izkoristka od ljudi, ki bi njihove izdelke v resnici potrebovali.
Socializem nas je oropal veščin, kako samostojno preživeti
Razvajenost je invalidna oropanost bistvenih veščin za preživetje. Podobno nas je, državljane nekdanje Jugoslavije, socializem oropal bistvenih veščin, kako samostojno preživeti (dobiti delo, poskrbeti za zdravje, šolanje, pokojnino). Takratni voditelji so namreč hoteli imeti mir pred vpletanjem navadnih državljanov v njihove revolucionarne načrte.
Zato smo v novo državo prišli nevešči osnovnih spretnosti preživetja v svobodi. To je enako, kot če na kmetiji vzrejenega lisičjega mladiča spustiš v gozd, potem pa že za večerjo prikrevsa nazaj in nepremično gleda v svojo skodelo.
Podobno smo nekdanji Jugoslovani prestopili v Slovenijo z mislijo, da mora še naprej za bistvene življenjske težave preživetja poskrbeti država, državljani pa se lahko še naprej, kot v otroškem vrtcu, ukvarjamo z enakimi drobnimi potrošniškimi veselji kot v socializmu – uvoženimi kavbojkami, vikendi, avtomobili.
Čakamo kot telički na zakol
Ni čudno, da so tisti, ki so takrat po sreči prišli do večjih količin certifikatskega denarja, vse skupaj v kratkem zapravili za vikende in barke in drage avtomobile. S tistim, kar je bilo zares pomembno, pa se v Jugi tako in tako nismo naučili ukvarjati, ker je bilo v prejšnjem sistemu to navadnim ljudem pač prepovedano.
Zato se nam še danes zdi normalno, da niti ne upamo razmišljati o tem, da bi bilo treba za prihodnost poskrbeti nekako z lastnimi močmi. Zato čakamo kot telički na zakol, zato smo v strahu pred lastno nezmožnostjo Slovenci izgubili že več kot dve desetletji, čeprav vemo, da nas v prihodnosti čakata vsaj dve ogromni družbeni težavi – zanemarjen pokojninski in zdravstveni sistem.
Četrt stoletja se že delamo slepe in nore in živimo iz rok v usta, namesto nakopičenih zavarovalniških zalog napadamo proračun, ko zmanjka tam, si najemamo posojila in upamo, da se bo nekoč že samo nekako izteklo.
Več lahko preberete na PlanetSiol.
_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.
