Dragi Borut
Kličem te po imenu, ker sva zares stara znanca. Čeprav tudi zelo bežna. Tri desetletja nazaj nadebudnim literatom ni bilo mogoče izdati knjige drugače kot z ustanovitvijo lastne založbe. Ki je kot vse v tistih časih morala imeti nek organiziran »okvir«. Zato sem včasih moral v vstopiti v veliko , SZDL-jevsko stavbo na Dalmatinovi. Kjer je na enem od hodnikov pisalo ZSMS. Tam sem bežno spoznal imena, ki so potem še desetletja paradirala po medijih kot Boruti, Janezi, Igorji, Gregorji, Jožefi, Toneti, Brankoti in še mnogo tega.
Priznam, da sem se vas takrat nagonsko izogibal. Iz predsodka, ker so takrat med sošolci in še bolj med sošolkami tisti, ki so se ukvarjal z mladinsko politiko, veljali za čudake, milo rečeno. Priznaj, da vam ni bilo lahko v naših posmehljivih očeh. V časih umirujočega komunizma pač nismo razumeli, zakaj bi mlad človek ob košarki in puncah imel veselje ždeti na zakajenih in usmrajenih političnih in partijskih sestankih in mlatiti slamo o političnih sistemih, ki jih nikjer na svetu ni več bilo.
Saj je cela Evropa iz želje po napredku in svobodi pokala po šivih in je komunizem propadal celo v lastni materi Rusiji. Le jugoslovanski mladinci so v občinskih in republihških mladinskih odborih še kar naprej imleli iste stare razprave o tem, zakaj je socializem najboljši sistem in zakaj ljudje niso pravi, da bi sistem deloval. In kako izboljšati ljudi, da bi sistem postal najboljši na svetu. Kot da so ljudje zaradi sistema in ne obratno.
Vse skupaj pa so bili isti dolgočasni štosi, ki smo se jih pri obveznem predmetu samoupravljanja učili s konsenzualnim gnusom in posmehljivostjo do omejenih učiteljic samoupravljanja. Ki so še desetletje po smrti Tita o njem govorile, kot bi bil živ. Kot bi še vedno vodil Jugoslavijo. Kot bi bil še vedno upanje, da bo državo rešil pred bližajočo državljansko vojno. Kateri normalni gimnazijec bi se takrat zanimal za tako zastarelo in nesmiselno znanje? Kot bi se danes zanimali za tipkalne stroje. Buh.
A se je izkazalo, da to ćudaško znanje ni bilo tako zelo zastarelo. Vsaj pri nas. Ostalo je zgodovina, ki jo vsi poznamo in zato ne bom utrujal. Ne morem pa iti mimo nedavne novice v srbskih in veliko manj v naših medijih. Po kateri je Borut Šuklje, nekdanji slovenski ZSMS funkcionar in notranji minister in ambasador, lastnik desetmiljonske nepremičnine Duge, ki jo je leta 2009 kupil v Srbiji. Dejansko pa je Skupina Helios uporabila Šukljeta kot slamnatega lastnika in mu zato radodarno omogočila dvajsetmiljonski kredit.
Slamnata lastništva so osnova mafijske ekonomije. Iz njih ne pride nič drugega kot mafijski posli. Prevare države, delničarjev, poslovnih partnerjev, državnih regulatorjev, organov za preganjanje organiziranega kriminala. Prevare bančnih posojilodajalcev. V desetmiljonsko skrito lasltništvo ne moreš brez povsem trdnih mafijskih vezi, ki te držijo za jajca in za vrat. Bivši notranji minister bi to lahko vedel.
Zato oprosti, Borut, ampak če si res igral te skrivaške igre uničevalske ekonomije, je to za vsako normalno pamet kriminal ob katerem človek samo pljune. Fej! Zaradi takih neodgovornih, skrivaških svinjarij je danes na cesti desettisoče ljudi več, kot bi bilo potrebno zaradi ekonomske tranzicije v drug sistem. Zaradi takih nedoraslih fantkov, ki so se šli svoji pameti in denarnici neprimerne monopolije, je danes v Sloveniji psihično razsutih tisoče nič krivih delavcev, razbitih tisoče družin, narejenih stotine samomorov. Kadar se nikoli odrasli patološki mladinci igrajo monopolije z desetinami in stotinami tujih (državnihm, davkoplačevalskih) miljonov, je to dejansko morilski pohod nad lastnimi sonarodnjaki, zaplinjevanje ljudi z drugimi sredstvi. Dejanja imajo posledice.
To namreč ni napaka, kot jo naredi pilot, ki tragično zgreši tiste usodne minute. Potem fizika opravi svoje in pilot časa ne more obrniti nazaj. To je tragično, ampak človeško. Ni pa človeška odločitev za desetmiljonska slamnata slastnštva. To je mafija. To je igra, ki ves ekonomski sitem, ki temelji na lastništvu, uniči v temeljih, ga naredi za nasilno mafijsko igro grobe moči, namesto konkurenčne ekonomije. Mafija uniči vsako pravilo, ki vodi k napredku in daje smisel. Kot doping pri športniku. Ki ni toliko pomemben zaradi tistega športnikovega konkretnega rezultata in medalje, amapk zato, ker uniči ves potek igre, pravil in s tem smisel športa. Dopingiran športnik je terorist, ki minira temelje športa.
Podobno kot korupcijsko dodeljevanje gradbenih poslov minira temelje razvoja gradbeništva. Če znanje, prizadevnost in kvaliteta ne štejejo, gre dolgoročno dejavnost k vragu, kar v gradbenišvu vidimo na lastne oči. Zaradi terorističnega Zidarja in podrepnikov.
Podobno je tudi, če naša zdravstvena zavarovalnica (ZZZS) bolnici plača za operacijo manj, kot stane zgolj uvožena proteza, ki se med operacijo vstavi. S tem ZZZS ni ogoljufala samo tiste bolnice. Pravzaprav je tisto državno bolnico prizadel še najmanj, ker je itak jasno, da se bo njena nujna izguba nekako pokrila iz drugih davkoplačevalskih fondov. Ampak na ta način je ZZZS še bolj dokončno ubila vse tiste možne izvajalce v zdravstvu, ki bi tako operacijo izvedli bolj racionalno kot državna bolnica. Tista nora cena, ki jo ZZZS plača bolnici, torej ni udarec bolnici ampak bomba, ki razsuje vso logiko dela in kriterije uspeha in možnost, da bi kdo z pametjo in znanjem prišel do uspeha. To je prava teroristična bomba, ki minira bodočnost in razvoj. In to je najhujše pri mafiji, da pamet in znanje in prizadevanje in razvoj in inovativnost nič ne štejejo, ker mafijski šefi gledajo zgolj na lojalnost in svojo prevlado. Pa če vsi okoli crknejo.
Zato dragi Borut, zares zamerim kravje kupčije. Če je to res, pač ni opravičila. Kaj me briga, kaj si imel ti takrat v svoji glavi. Kaj me briga, če si mislil, da se bo vse dobro razpletlo. Vseeno ni dopustno. Seveda, slovenska vaška morala verjame, da je prav, če prijatelj Gregor in Mitja in Tone rečejo , da je prav. Zakoni pa so itak že od Krpana dalje zato, da jih obidemo. Ampak v resnici ni tako. Prav, namreč. Slamnato lastništvo je mafija. Pika. Čeprav vem, da se je v Sloveniji že zdavnaj razpasla ta slamnata praksa zaradi poslancev in politikov in direktorjev državnih firm in vseh, ki ne bi želeli z odkritimi lastništvi kvariti svojega političnega ugleda. Ker mora človek pri nas veljati za revnega, da ga imajo radi.
Zato se je v Sloveniji razvila znana praksa določenih zanesljivih gospodov odvetnikov, ki so v imenu drugih pomembnih gospodov kupovali deleže v podjetjih in projektih, kot bi bi bili njihovi. In jih pod pretvezo svoje lastnine čuvali za prave lastnike. Ki so seveda morali trdno verjeti, da dotični spoštovani odvetniki ne bodo izneverili svojih strank. Pa ne zaradi svojega poštenja ampak ravno obratno – ker so bili tako zelo zapleteni v nepoštene posle, da si ravno zaradi splošno znane nepoštenosti taki gospodje odvetniki niso mogli privoščiti nepoštenosti do svojih klientov. Ker bi jih že en namig policiji lahko stal glave.
Več: Planet Siol
