A.Ihan, PlanetSiol: Botrstvo za Hermana

0

Afera z 21 milijoni izplačanih dividend Rigelniku in drugim solastnikom menedžerskega Proteja nam je po zaslugi TV-arhivov omogočila uvid v vzhičeno staro Rigelnikovo izjavo o velikih poslih.

O teh poslih njegova (komunistična) generacija nikoli ni mogla niti sanjati. Potem pa, glej ga zlomka, so bile sanje naenkrat dovoljene. V legendarni Rigelnikovi izjavi (primerljivi le z Bavčarjevo izjavo o tem, da prihodnost Istrabenza ni v bencinskih črpalkah, ampak v finančnem inženiringu) ostane v spominu predvsem njegov adrenalinsko zasanjani izraz.

V njem ni nič pregovorno hladnega “železnega Hermana”, ampak zgolj posebna oblika adrenalinske razčustvovanosti, ki smo jo Slovenci vajeni gledati in poslušati od svojih nacionalnih adrenalinskih ekstremistov, ki nam jih ne manjka, ker smo pač tak narod.

Zatrti in (samo)cenzurirani v življenjsko relevantnih, praktičnih debatah in odločitvah, zato pa namensko in skoraj organizirano spuščeni z verig na kamnitih, cestnih in vodnih poligonih, kjer z izjemo samopoškodb ni nevarnosti za večjo škodo in povzročanje glavobolov svojim trenutnim gospodarjem, kdorkoli pač so.

Hermanova adrenalinska opitost je v tej izjavi natančno enaka tistim, kot smo jih vajeni pri naših ekstremnih plezalcih, maratoncih, kolesarjih – to so te tigrovske, zožene zenice in sanjavo priprte oči, ki strmijo naravnost v svojo adrenalinsko fiksacijo, svoj privid, svojo drogo in zato ne vidijo več ničesar realnega okoli sebe. To pač naredi adrenalin.

A tukaj ne bom ekonomistično razpravljal o tem, koliko adrenalinske (ne)realnosti je v izplačevanju dvajsetmilijonske dividende ljudem, ki so s svojimi podjetni(ški)mi kombinacijami udeleženi v še desetkrat večji luknji bančnih dolgov, niti o tem, kako realno je za to porabiti denar Adria Mobila v vrednosti njihovega štiriletnega dobička. O tem pišejo in bodo, upam, še pisali gospodarski novinarji. In morda tudi odprli vprašanje, kako še naprej motivirati delavce Adria Mobila, da se napenjajo za vsak dodaten evro, jastrebi nad njimi pa jim lahko vsak trenutek poberejo vse. Prihodnost in razvoj. Res pa je, da gre za domače ptice, pred katerimi naši delavci gotovo z večjim veseljem spustijo hlače kot pred hudobnimi tujci!

Gospodar adrenalin

A na tem mestu me zanima zgolj Hermanov adrenalin, kajti adrenalin je bil tudi nasploh glavna in najbolj usodna droga naše tranzicije. Prehod v nov sistem in v neznano (prej satanizirano) kapitalistično okolje nas je pač navdal s strahom in v takšnih primerih nam telo pomaga z adrenalinom. Ekstremističen občutek, ki smo ga do takrat Slovenci poznali le v gorah in podobnih poligonih, se je nenadoma pojavil v vsakdanjem življenju. In sprva je bilo vse zelo strah, priznajmo, marsikdo je takrat vsako jutro na hitro spil nekaj kratkih, kot na Škrlatici.

Ampak potem smo preživeli desetdnevno vojno in ostali živi. In dobivali infuzije adrenalina ob čakanju na morebitno naslednjo vojno in preživeli. In preživeli čakanje na priznanje. Potem smo čakali še na ekonomski kolaps in preživeli. Adrenalin pa nam je začel prijati. Nekajmesečna droga pač povzroči novo hormonsko stanje, v katerem človek nenadoma potrebuje stalnost infuzij.

In ja, človek, ki je na drogi, ni več niti levičar niti desničar, ni konservativec niti liberalec, ni zapečkar niti potepuh in celo ni več niti moški niti ženska. Vse to, kar tvori osebnost, postane postransko, nepomembno. Odvisnik je samo še drogeraš, ki hrepeni in se obenem boji, da bi se sanje končale.

Droga v drogi

V drogi ni nobene druge vsebine kot zgolj droga. Zato tudi ni logike, ki bi pojasnjevala dejanja osamosvojitvenih zasvojencev – tudi nekdaj najbolj ortodoksni borci za komunizem in delavstvo so čez noč postali prevarantski, plenilski kapitalisti in enako velja za cerkvene pridigarje o uboštvu in krščanski skromnosti. V drogi ni vsebine, je le vprašanje koncentracij v krvi in hormonskih razmerij.

Slovencev, ki so se v dramatičnih osamosvojitvenih dogodkih navadili na drogo (sploh tisti, ki so se navadili na večje doze, povezane z osamosvojitvenim orožjem, praznjenjem bank, arhivov in podobnih akcij), droga ni več spustila. To je očitno.

Tisti, ki so dobili priložnost igranja političnih in gospodarskih bitk, so začeli svojo dnevno dozo adrenalina črpati iz političnih in denarnih akcij, preostali raji pa je bilo dano bojevati navidezne bitke: levičarske – desničarske pa domobranske –partizanske, da so na cenen način napolnili svoje žile in odšli s trepetajočim srcem, ampak vseeno zadovoljni spat. Ne glede na to, da so zaradi slepote adrenalina imeli vedno bolj prazna življenja, da o zdravstvenih posledicah kroničnega zadevanja ne govorim.

Adrenalinska slepota

Nerodna stvar adrenalina je, da je narejen za kratkotrajne akcije. V tistem kratkem obdobju človeka osredotoči ostro na cilj in mu da živalsko energijo, da cilj doseže.

Adrenalin je zato krasen hormon za nekoga, ki stoji trdno na tleh in vidi jasen cilj. Na primer za tekača na tekmi. Tak adrenalin gre v mišice in dela iz človeka zmagovalca. A hkrati je adrenalin poguba za nekoga, ki je samo prestrašen, brez orientacije, cilja, stika z realnostjo, brez ozemljitve. Takemu človeku adrenalin ne gre v mišice, ampak v glavo. V adrenalinske privide in sanje, v katerih človek s tigrovsko zoženo zenico strmi le v svoj sanjski privid, za vso realnost okoli sebe pa je slep in top in neobčutljiv. Postane hazarderski sanjač, ki ga obvladujejo neskončne želje brez jasnega cilja.

Zato v realnem svetu adrenalinski odvisnik vedno propade, ker je slep za realnost in ga vsaka, tudi najbolj normalna reakcija okolice na njegova dejanja popolnoma preseneti. Ker je pač slep.

Zato so nekoč slovenski kronični adrenalinci tradicionalno iskali samotne stene in ceste in morja, kjer njihova slepota za socialno realnost ni imela prehudih posledic, razen občasne izgube lastnega življenja. In zato je bilo po drugi strani za Slovenijo tako usodno, da so se po osamosvojitvi pojavili adrenalinski odvisniki tudi v družbenem in gospodarskem življenju, kjer jih do takrat nismo bili vajeni, niti nismo imeli družbenih mehanizmov, da bi jih hitro opazili in nevtralizirali njihovo škodo.

Adrenalinski propad

Ko sem se v svojem zadnjem romanu, Slike z razstave, ukvarjal s tranzicijskimi adrenalinci, ki so poslovno propadli v Sloveniji, sem jih po poslovnem porazu v Sloveniji poslal v Rusijo. Adrenalinec pač zmore videti samo svojo adrenalinsko pravljico, zato se ob neuspehih nič ne nauči, ampak rine v še večje in še bolj tuje igre. Ko propade v okolju, ki mu je domače, gre v okolje, ki ga ne pozna, da lahko bolj nemoteno sanja.

Seveda pa v novem okolju zaradi še večje neorientiranosti še bolj zanesljivo propade – ampak potem v slogu kroničnega hazarderskega odvisnika poskusi v še manj znanem okolju. Naši poslovni zasvojenci so na primer po propadlem reševanju podjetja v Sloveniji praviloma vedno odšli delat velike poslovne pogodbe v Rusijo. In ko je propadla Rusija, so v slogu adrenalinskega zaslepljenca odšli sklepat še bolj sanjske in še bolj zblojene posle z Gadafijem, dokler je še živel. Še naš zdajšnji predsednik Pahor se je tam ukvarjal z nekimi kamelami, če me spomin ne vara.

Več lahko preberete na PlanetSiol.