A. Ihan, PlanetSiol: Bolje bolnišnica pred nosom kot proteza v kolenu

1

V nedavni Tarči je Karl Erjavec povsem jasno povedal, da je proti zdravstveni reformi, ker bi prinesla manj bolnišnic in zdravstvenih domov, kar je po njegovem mnenju nižji zdravstveni standard. Povezava je sicer absurdna, sploh za nekdanjega v. d. zdravstvenega ministra.

Ni pomembna le pot, šteje tudi rezultat

Kakšno zvezo pa naj bi imela minutaža moje vožnje do bolnišnice ali zdravstvenega doma (kajti kdo pride tja peš?) s tem, kako hitro in dobro me bodo zdravstveno oskrbeli? In pozor, v majceni Sloveniji je minutaža vsake vožnje, pa čeprav bi imeli samo pet bolnišnic, globoko znotraj tričetrt ure. In deset ali 20 minut razlike naj bi bilo zelo pomembnih za moj zdravstveni standard ob dejstvu, da se potem čakanje v čakalnicah neurejenega zdravstvenega sistema raztegne na pet ali šest ur, čakanje na specialista pa na pet ali deset mesecev.

Ampak kaj bi to, za zdravstveni standard je po Erjavčevem mnenju odločilno, da se človek pripelje na pregled v četrt ure, kaj se mu dogaja po tem, pa ni pomembno.

Darilni ovitki Karla Erjavca

Ampak nočem omalovaževati politika Erjavca, on dobro ve, kaj govori in dela, zato je tudi njegova uspešnost v slovenski politiki fenomenalna. Med vsemi politiki mu ni para v komunikacijskem obvladovanju svoje volilne baze, saj v javnosti ne izreka ničesar, kar ni učinkovit in premišljen predvolilni slogan.

Erjavec je edini politik, ki od prvega dne po novih volitvah izreka izključno volilne slogane za prihodnje volitve, pri njem boste težko našli odstavek, ki se ne bi končal z ogorčenjem zaradi nižanja pokojnin, pa naj bo besedna mineštra zaradi tega še tako čudna, ni mu mar. Zanj je katerakoli vsebina, od zunanje politike do zdravstva, od vojske do ekologije samo priročen darilni ovitek, v katerega je treba nekako zamotati upokojence tako, da se pod celofanom čim bolj vidijo pokojnine z njegovo vizitko. Za prihodnje volitve.

Slovenija, dežela amišev

In ravno zato, ker je vsako misel politika Erjavca treba jemati kot zelo resen in premišljen predvolilni slogan, je njegov odkriti obrat proti zdravstveni reformi več kot pomenljiv. Gotovo ni naključje, da ga je izrekel šele zdaj, ko se je končno, z velikimi napori, znebil ministrstva za zdravje, prej bi bila taka misel zanj pač hudo nerodna.

Se pa človek vpraša, zakaj je Erjavec ob vseh informacijah, ki jih ima kot nekdanji strankarski “lastnik” zdravstvenega resorja in celo nekdanji v. d. zdravstvenega ministra, tvegal lansirati zavračanje zdravstvene reforme s tako očitno bedastim argumentom, da manj bolnišnic in zdravstvenih domov pomeni nižji zdravstveni standard za naše uboge ljudi. Ki, kot je splošno znano, v slogu pravovernih amišev po vseh opravkih hodijo izključno peš ali s konjsko vprego, zato je izjemno pomembno, da ima vsaka vas ob cerkvi, pošti, šoli in občini tudi bolnišnico in zdravstveni dom, da ubogi bolniki čim prej pripešačijo do vratarja, potem pa ni več tako pomembno, ali čakajo sedem ur v čakalnici in ali na koncu sploh dobijo tiste kolenske proteze, da bi lahko spet normalno hodili.

Erjavčeva bolnišnica pred nosom nima dela

Niti ni pomembno, ali bolnišnice zaradi (pre)malo pacientov in še manj obravnav, ki jih plača ZZZS, stojijo napol prazne in že ob dveh popoldne po hodnikih zavlada mrtvilo in enako brezdelno mrtvilo zaveje okoli številnih dragih preiskovalnih aparatur, katerih seštevki znesejo na tisoče kolenskih protez in operacij. Ampak kdo bi se ukvarjal z reformo, ki bi vse te neracionalne in nesmiselne stroške preusmerila v omenjene kolenske proteze in operacije in revmatološke preglede!

Saj Erjavec jasno vidi, da je bolj pomembna bolnišnica pred nosom kot proteza v kolenu. Pa čeprav slovenskega zdravstva ni za več kot štiri ali pet normalnih bolnišnic in tista Erjavčeva bolnišnica pred nosom nima dela in je ob visokih stroških požiralka zdravstvenega denarja, njeni zdravniki pa so slabo izkušeni zaradi premalo obravnavanih primerov in izvedenih posegov. Ampak kljub temu je pri nas življenjsko pomembno, da ima vsak Slovenec bolnišnico pred nosom, vsaka reforma, ki bi to preprečila, avtomatsko odpade.

Zakaj sta si Erjavec in Semolič podobna

Ampak če smo realni, je moje vehementno zgražanje povsem krivično podcenjevanje političnega veterana Erjavca. On je vseeno tisti, ki je z enim samim sloganom o ubogih upokojencih preživel nešteto volilnih bitk. Z genialno intuicijo se je znal vedno prilagoditi slovenski mentaliteti in mu je po svoji meri z izrekanjem enega samega stavka o ubogih upokojencih uspelo pri koreninah zamoriti in nadomestiti vse vsebinske razprave o slovenski generacijski in ekonomski stvarnosti in njenih razvojnih izzivih. Ker mu je bilo to pač v volilnem interesu.

Podobno kot je Semolič z enim samim stavkom o ubogih delavcih veleuspešno v zadnjih dveh desetletjih zamoril in nadomestil vse analize in preračunavanja o slovenski delovni in podjetniški zakonodaji. Ob tem je čudno le, da ob takem političnem uspehu omenjenih dveh gospodov slovenske pokojnine in plače v primerjavi z evropskim povprečjem nezadržno upadajo – ljudje pa omenjena gospoda še vedno volijo kot branilca točno tistega, kar se pod njuno taktirko nezadržno slabša.

Več lahko preberete na portalu Planet Siol.


1 komentar

  1. Članek je pronicljiv uvid v drago, vendar pa zelo populistično razmišljanje tistih, ki v našem imenu, predvsem pa na naš račun, sprejemajo odločitve, ki nimajo kakšnih podlag v zdravi pameti, imajo jih pa v vcepljenem prepričanju, da le “samooskrba” na vseh nivojih naš “nacionalni interes!”
    Prav to prepričanje omogoča cel kup neracionalnosti, kar je dobra podlaga za korupcijo in nepotizem!
    Za ilustracijo našega javnega zdravstva naj opišem na primeru zdravljenja hrbtenice našega bivšega predsednika in njegovega partijskega kolega ter direktorja Save, pri katerem ni bil problem poravnati stroške zdravljenja obeh “pokončnih hrbtenic” v Zuerichu na račun javnega zdravstva, kaj takega pa običajnemu državljanu nikakor ne pripada. Dokaz je pogrom, ki ga je ob napotitvi nekega otroka na operacijo v Izrael, organiziralo isto zdravstvo, ki je oba pred tem omenjena politika brez vsakega zapleta napotilo v tujino in jima poravnalo vse stroške zdravljenja na račun “solidarnosti!”
    Temeljni problem našega javnega zdravstva je neenakost in netransparentnost pri možnosti dostopa do storitev, preširok spekter nekaterih nepotrebnih storitev na račun obveznega in dodatnega zavarovanja in preozek obseg drugih, potrebnih storitev, za katerega pa so oblastniki ocenili, da si jih bo narod itak plačal sam!
    Dobro je, da pronicljivi intelektualci, kot dr. Ihan nedvomno je, pišejo o stanju duha v zdravstvu! Tam prav gotovo niso največji problem zdravniki, pač pa v času pred tranzicijo nastala mafija, ki jo je, kot je to lepo na splošno opisal Niko Kavčič, ustanovila udba.
    Le ta je dobro ocenila, da je zdravje dobrina, na kateri je možno služiti! Služiti pa morajo pravi! To niso zdravniki, to so tisti, ki jim na račun davkoplačevalcev predrago plačujemo gradnje bolnišnic, nabave opreme, nabave materialov in zdravil! Paša na teh segmentih je obilna! Preplačilo prav gotovo presega letni znesek davkov, ki nam jih je obesila oblast, ki prave korupcije noče zaznati!
    Da je temu tako dokazuje dejstvo, da ob konkretnih očitkih in dokazih oblast ne reagira na korupcijo! Če bi namreč imela namen boriti se proti korupciji, bi ob vsaki konkretni navedbi država takoj reagirala!

Comments are closed.