A. Ihan, PlanetSiol: Bolje bi bilo ohraniti Kumrovec kot spriditi univerzo

2
240

Plagiatorstvo je kronična notranja težava vseh univerz.

Plagiatorstvo kot problem univerz obstaja že od nekdaj – z računalniki in internetom ga je danes le lažje odkriti. Gre za naravo izobraževanja – univerza je pač učni inkubator, tj. umetno, od materialne realnosti ločeno simbolno okolje, kjer učeči se ljudje zaradi lastne izobrazbene rasti proizvajajo izdelke, ki imajo zgolj simbolno vrednost (seminarje, izpite, diplome).

Vrednotenje simbolnih akademskih izdelkov je odvisno od subjektivne presoje ocenjevalcev – tudi najboljši študentski izdelki namreč nimajo otipljivih (tržnih tako ali drugače) učinkov.

Zato se pri akademskih dosežkih, ki vsebujejo zgolj pripisano simbolno vrednost, še posebej pojavi skušnjava po lažjem, lagodnejšem, “alternativnem” preskakovanju ovir – s prepisovanjem, kupovanjem, ponarejanjem izpitov in diplomskih del. Saj je na koncu vse samo simbolna igra! Saj nihče ne umre!

Zaradi nenehne nevarnosti zdrsa v akademsko bleferstvo pa zato tudi velja, da univerza stoji in pade na vzdrževanju standardov, ki akademski simbolni igri podelijo status objektivne in otipljive vrednosti.

Prepisovanje iz ene knjige – plagiat, prepisovanje iz desetih – doktorat

S plagiatorstvom so imele univerze včasih manj težav, ker ga ni bilo tako preprosto opaziti. Sploh v perifernih državah in jezikih – vsaka nekoliko bolj specializirana strokovna knjiga, ki jo je kdo prinesel iz tujega okolja, je bila skoraj edina dostopna v državi – možnost, da bi kdo odkril preveden plagiat, je bila zanemarljiva. Po drugi strani pa so bile zelo omejene tehnike reprodukcije – hja, kaj drugega kot mukotrpno prepisovanje na pisalni stroj.

Zato plagiati nekoč večinoma niti niso bili “pravi” plagiati – celo če je plagiator imel tak namen, se mu večinoma ni ljubilo vsega pretipkati, ampak je raje naredil skrajšano priredbo. Zaradi nuje po vlaganju fizičnega napora (tipkanja) so avtorji plagiatorji svoje priredbe torej praviloma skrajševali, če so si še nekoliko pomagali z dvema ali tremi knjigami, pa so se njihovi izdelki že začeli približevati kriterijem za akademska dela.

Saj vemo: prepisovanje iz ene knjige – plagiat, prepisovanje iz desetih – doktorat. Tako nekako pravi star akademski vic.

Plagiatorstvo in slovenska vulgarizacija izobraževanja

Današnja eksplozija plagiatorstva pa ni posledica moralnega padca akademske sfere, ampak vulgarne produkcije diplom, ki jih naša družba ne potrebuje kot dokaz znanja, ampak kot vstopnico za kadrovsko prerivanje v javnem sektorju.

Težava slovenske družbe je, da izobrazbenih simbolov ne cenimo kot dokaza znanja. Briga nas znanje, v resnici gre za državne službe. Diplome so postale sredstvo za brezobzirno politikantsko nameščanje, razmeščanje in izrivanje ljudi v procesih realne družbene produkcije – kar katastrofalno uničuje družbeno produktivnost, hkrati pa tudi posiljuje in deviira izobraževalni sistem.

Najbrž so bile korenine tega že v nekdanjem sistemu cerkvenih šol, samo prek katerih je bister (in praviloma reven) Slovenec lahko prišel do izobrazbe in družbenega statusa. Ne mi razlagati, da pri tovrstnem “pripuščanju” v šole ni bilo kadrovanja “zvestih in poštenih”.

Nato se je v novih, revolucionarnih časih nadaljevalo šolanje in kadrovanje ljudi s “partijskim” pedigrejem. Vem precej zgodb, ko so povsem zelene “študente” prisilili v izobraževanje, da so takoj po diplomi postali direktorji podjetij, bolnišnic, inštitutov … Zelenec, ki ni imel pojma o življenju, je dobil absolutno oblast nad področjem, ki ga ni obvladal – kaj lahko pride iz tega drugega kot katastrofa.

Več lahko preberete na Planet Siol.

_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.


2 KOMENTARJI

  1. Z Ihanovo diagnozo stanja se povsem strinjam. Saj sem tudi sam nekaj sočnih na račun hipertrofije nabiranja vsakršnih akademskih naslovov zadnje dni na tem portalu napisal. Prav Slovenija je v tem nek ekstrem: izstopajoče ogromno doktoratov v državi, kjer je pa raziskovalna sfera med najmanj razvitimi v Evropi, med najnižjimi tudi po deležu BDPja, s precejšnjim deležem domnevnih raziskovalnih nalog in člankov, a v glavnem nizko ali zelo nizko mednarodno citiranostjo, posebej v družboslovju.

    Ne strinjam se čisto ( Ihan vleče paralelo s komunizmom in s sedanjosto), da so v starih časih v cerkveni krogih naprej v šolanje tiščali nenadarjene otroke, samo da so bili “naši”. Relativno zelo malo se jih je lahko šolalo naprej od ljudske šole in v glavnem so duhovniki podpirali najbistrejše, četudi pogosto precejšnje “frajgaste” že v otroški dobi ( Prešern, Levstik, Cankar itd.)

    Ne strinjam se pa predvsem z Ihanovo sugestijo naj se ne preganja “preveč” plagiatorstva. Njegov predlog diši po paraleli: nima smisla preganjati preprodaje in uživanja drog, ampak vzroke za to, nima smisla preganjati teroristov, ampak vzroke terorizma.

    Vsak tepec lahko razume, kakšna so pravila citiranja v strokovni literaturi in ni izgovora, da stvari ne štimajo. Nasprotno od Ihanovega mnenja, najostreje velja preganjati ( in to sama akademska sfera, brez zunanje pomoči) plagiatorstvo in goljufe izključevati iz akademskih vrst. Škandal je recimo, da magisterija niso vzeli že Alenki Bratušek. Če ga ne bojo nekajdnevni ministrici, lahko zaprejo svojo šolo ali pa jo razglasijo za zabaviščni park.

  2. Ko birokrati posežejo po akademskih nazivih zato, da bi napredovali v sistemu, ni mogoče tega preprečiti. Ko oblast poseže po akademskih nazivih, da bi se z njimi kitila, češ poglejte, saj smo tudi pametni, ni mogoče tega preprečiti. In pri nas je po proletarski revoluciji prišlo natanko do tega. Oblastniki se danes ponašajo z akademskimi nazivi. Haha. Nič drugega.
    Še huje pa je, da je to našlo pot že v zakonodajo in da je že po zakonu potrebna ne vem kakšna izobrazba za uradnika. Kot da bo z izobrazbo boljši uradnik??? Vse to iz manjvrednostnega kompleksa “proletarske oblasti”.

Comments are closed.

Prijava

Za komentiranje se prijavite